Na otočju Vanuatu domačini veselo in obredno uživajo izvleček iz korenin polinezijskega poprovca in potem mirno in trdnio zaspijo

Mamilo, ki ne zasvaja

Za korenine kava-kave se zanimalo tudi farmakologi, saj bi lahko pomagale v vsakdanjem zdravljenju

Otočje Vanuatu, ki so ga kolonialisti imenovali Novi Hebridi, je daljna otoška republika v širnem Tihem oceanu med Novo Gvinejo in otočjem Fidži. Tamkajšnji moški začnejo vsak dan približno ob štirih popoldne pogledovati na uro, če je nimajo, pa na položaj sonca, da se bodo lahko pravočasno zbrali na določenem mestu in tam doživeli najpomembnejši čas dneva, pripravo in obred pitja kave-kave.

 

 

Seveda ne gre za kavo, kakršno poznajo drugod po svetu. Prebivalci otočja Vanuatu sicer v glavnem ne poznajo mamil in tudi njihova kava-kava zanje ni mamilo, temveč način življenja, znan že iz davnine, ki je najtesneje povezan z njihovimi najpomembnejšimi obredi in ki je še vedno osrednjega kulturnega pomena v njihovem boju proti dejavnosti misijonarjev in kolonistov.
Opojni napitek pripravljajo iz korenin rastline, ki ji pravijo kava-kava, naše ime zanjo pa je polinezijski poprovec (piper methysticum). To so veliki, krompirju podobni gomolji, včasih razporejeni tudi na več ko meter dolgih koreninah. Večina otočanov rastlino sadi kar na svojih zelenjavnih gredicah; za prodajo na trgu pa jo na nekaterih otokih gojijo tudi na posebnih plantažah. Gomolje in korenine prinesejo na svoja popoldanska srečanja in proti večeru jih eden izmed njih najprej očisti s kokosovimi vlakni, drugi jih olupi, kak tretji pa potem očiščene nastrga v primerno posodo.
V naJbolj odmaknjenih vaseh moški, ki se pojavljajo v travnatih krilih in s penisi v posebnih nožnicah, korenine samo malo prežvečijo, potem pa zmes izpljunejo v bananine liste. Pri misijonarjih so prav ti prizori z napol golimi domačini in njihovim žvečenjem naleteli na največji odpor. V resnici pa njihovo početje sploh ni nehigiensko, saj polinezijski poprovec uničuje bakterije. Tisti, ki zmes, ki jo nekdo drug izpljune, poje, se le redkokdaj naleze morebitne prežvekovalčeve bolezni. In res je prav med uživalci kavakave najmanj sifilisa, ki so ga po svetu raznesli belci.

"Blato" za trdnejši spanec
Po nekaj urah žvečenja ali strganja korenin nastane testena, smolnata zmes in domačini jo nanesejo na prtič v obliki kvadrata ter ga pridržijo nad posodo, nato pa prelijejo s hladno vodo. Židko snov, ki prikapljaskozi sito kot gosta rjavkasta tekočina, prelijejo v razpolovljene in izpraznjene kokosove orehe, potem pa, navadno sedeč pred svojimi, iz palmovi vej narejenimi kolibami, to "pivo" na dušek popijejo a šele potem ko se zmrači, in pred večerjo. Tekočina je sicer videti kot blato, vendar ima izrazit okus po popru in ingverju ter nekako omamlja ustnice in grlo. Poplahnejo jo z vodo in nato na veliko kašljajo ter vsevprek pljuvajo.
Učinki te pijače, še posebej, če je sveža, niso kar tako. Človek se že nekaj minut po zaužitju počuti, kakor da mu hoče zvarek glavo razširiti, noge se mu zamajejo in od ušes do ušes se mu razleze neustavljiv smehljaj. Nenadoma tudi bolje sliši in vidi. Pritajeno se začne pogovarjati z drugimi pivci kava-kave in godrnjati nad pijačo ali pa jo hvaliti in slaviti. Nekateri si je molče privoščijo še več, drugi pa počasi odidejo domov k svojim družinam na večerjo.
Potem jih navadno prevzame spanec. Če kdo popije dva ali tri odmerke iz razpolovljenega kokosovega oreha, ga navadno hitro premaga čvrst in sproščujoč spanec, iz katerega se zjutraj zbudi ves svež in spočit. Če mora kdo zgodaj vstati in oditi na delo, si pred spanjem neredkokrat privošči še dodatno kupo kava-kave, da se bo zbudil primerno čil.
Kava-kavo uživajo pravzaprav prebivalci,vseh južnopacifiških otočij, vendar se zdi, da ta pijača izvira prav z otočja Vanuatu, kjer so jo poznali že v davnini in jo sprva uporabljali za podobne namene kot Indijanci v Severni Ameriki pipo miru, se pravi kot znamenje sklepanja medplemenskega miru. Pitje kava-kave je za koga tucYi posvečeno dejanje prijateljstva, pijejo pa jo tudi med poročnimi obredi in na plemenskih srečanjih. Zvarki kava-kave so tudi poročna darila in pijejo jih tudi ob drugih pomembnih slovesnostih. Kot pripravek, ki omogoča trans, je med domačini cenjen po tem, da jih popelje v svet duhov. V tišini, ki jo omogoča, uživalci menda lahko slišijo celo besede bogov.
Zdravnik znamenitega britanskega raziskovalca in morjeplovca kapitana Cooka, prvega belca, ki je videl obred domačinov s kavakavo, je poročal, da pijačo pripravljajo "na najbolj ogaben način, kar si jih človek lahko zamisli". 'Itidi misijonarji, ki so sledili Cooku, so se na moč trudili, da bi med domačini izkoreninili te "hudičeve korenine". Uničevali so nasade in domačine začeli zastrupljati z alkoholom. Tako je kavakava na tihomorskih otokih malodane popolnoma izginila, razen na otočju Vanuatu, kjer je nazadnje postala celo nekakšen simbol gibanja za otoško neodvisnost. Le-to so dosegli leta 1980. Danes kava-kavo celo v oblastvenih krogih slavijo kot najpomembnejši del vanuatske kulture.

Koristna celo v zdravstvu
Kava-kava ima dejansko nemalo dobrih lastnosti, ki bi jih na svetovnem tržišču kazalo celo priporočiti, kar nekatere skupine tudi počnejo. Farmakologi se navdušujejo nad dejstvom, da polinezijski poprovec kot pomirjevalen in skrbi odganjajoč pripravek ponuja naravno različico mamila, ki ne povzroča zasvojenosti, kot jo povzročajo na Zahodu znana strupena mamila, na primer sintetični narkotiki. Učinkovine kava-kave tvorijo snovi, med strokovnjaki znane pod imenom kavalaktoni. Ti pripomorejo k trdnejšemu spancu, lajšajo bolečine, sproščajo mišice in uničujejo bakterije. V svežem poprovcu je na ducate teh snovi, medtem ko sintetični pripravki tega mamila, ki jih nekatere trgovine s tako imenovano "zdravo hrano" prodajajo v obliki tablet, še zdaleč niso tako učinkoviti kot naravni izvlečki iz korenin kavakave.
Vprašanje izkoriščanja polinezijskega poprovca v farmakološke namene se kaže podobno kot izkoriščanje konoplje (kanabisa) v medicinske namene. Če človek kava-kavo uživa kot snov za boljše počutje v obliki »piva«, zvarjenega iz izvlečkov iz posušenih korenin, se njen zadovoljivi učinek pokaže šele, ko popije kake četrt litra pijače, kar pa je za zahodnjaške uživalce mamil le nekako prevelik trud. Če pa jo pije z alkoholom ali z drugimi mamili, to od njega zahteva kar nekaj duševnega počitka, preden zvarek »prime«.V Veliki Britaniji je kava-kavo dandanes mogoče dobiti pri različnih dobaviteljih in trgovcih z zelenjavo. Naročiti se je da tudi po pošti ali po računalniku, a to, kar naročnik dobi, je daleč prešibek pripravek, da bi lahko imel kak omamen učinek. Trgovci kava-kavo v glavnem ponujajo ali priporočajo v obliki čaja. Ce ga kupec ali naročnik pretije s kropom in popije tekočino, se sicer utegne poučiti čisto ugodno, nikakor pa ne sme od nje pričakovati kakšnega narkotičnega učinka. V ta namen potrebuje kar debelo pest praška, zmletega iz močne in na soncu posušene korenine, ki mora vsebovati najmanj deset odstotkov kavalaktonov. Če mu uspe dobiti prašek, ga mora stresti v posodo in preliti s primerno količino vode. Tako bo dobil gostljavo zmes, ki ji je treba dodati nekaj kapljic olivnega olja ali olja iz zemeljskih oreškov, da vsrka laktone. Nato je treba zmes deset do petnajst minut gnesti, da iz nje nastane približno tisto, kar predstavlja svežo zmleto korenino kava-kave, potlej pa jo nad drugo posodo zaviti v krpo, počasi preliti s hladno vodo in močno ožeti. Kar se nateče, si mora porabnik vliti v usta, prežvečiti, izpljuniti, znova prežvečiti in postopek ponavljati še nekaj mmut. Na koncu, piše v navodilih, kaže še ugasniti luč, leči na hrbet in se sprostiti.

Kava-kava za lahko noč
Kava-kava tako še vedno čaka v nekakšnih vicah med plemenskimi obredi, farmacevskimi prizadevanji in eksotičnim opijanjem. Ni niti prepovedana, niti ne zlorabljana, niti je ni mogoče dobiti na recept. Poleg tega je v širšem svetu skorajda neznana. Na otočju Vanuatu pa vendarle prav zdajle dva milijona prebivalcev mirno in trdno spi, kakor bodo mirno in trdno špali tudi vse prihodnje noči.

 


Domačin z naravnim napitkom kava-kave.
Na otočju Vanuatu ga ne gre zamenjevati s cenenim in zdaj že opuščenim nadomestkom za penino, ki je imel podobno ime.

 

nedeljski dnevnik ; 17.2.2002