Seveda ne gre za kavo, kakršno poznajo drugod po svetu.
Prebivalci otočja Vanuatu sicer v glavnem ne poznajo mamil in tudi njihova
kava-kava zanje ni mamilo, temveč način življenja, znan že iz davnine,
ki je najtesneje povezan z njihovimi najpomembnejšimi obredi in ki je
še vedno osrednjega kulturnega pomena v njihovem boju proti dejavnosti
misijonarjev in kolonistov.
Opojni napitek pripravljajo iz korenin rastline, ki ji pravijo kava-kava,
naše ime zanjo pa je polinezijski poprovec (piper methysticum). To so
veliki, krompirju podobni gomolji, včasih razporejeni tudi na več ko meter
dolgih koreninah. Večina otočanov rastlino sadi kar na svojih zelenjavnih
gredicah; za prodajo na trgu pa jo na nekaterih otokih gojijo tudi na
posebnih plantažah. Gomolje in korenine prinesejo na svoja popoldanska
srečanja in proti večeru jih eden izmed njih najprej očisti s kokosovimi
vlakni, drugi jih olupi, kak tretji pa potem očiščene nastrga v primerno
posodo.
V naJbolj odmaknjenih vaseh moški, ki se pojavljajo v travnatih krilih
in s penisi v posebnih nožnicah, korenine samo malo prežvečijo, potem
pa zmes izpljunejo v bananine liste. Pri misijonarjih so prav ti prizori
z napol golimi domačini in njihovim žvečenjem naleteli na največji odpor.
V resnici pa njihovo početje sploh ni nehigiensko, saj polinezijski poprovec
uničuje bakterije. Tisti, ki zmes, ki jo nekdo drug izpljune, poje, se
le redkokdaj naleze morebitne prežvekovalčeve bolezni. In res je prav
med uživalci kavakave najmanj sifilisa, ki so ga po svetu raznesli belci.
"Blato" za trdnejši spanec
Po nekaj urah žvečenja ali strganja korenin nastane testena, smolnata
zmes in domačini jo nanesejo na prtič v obliki kvadrata ter ga pridržijo
nad posodo, nato pa prelijejo s hladno vodo. Židko snov, ki prikapljaskozi
sito kot gosta rjavkasta tekočina, prelijejo v razpolovljene in izpraznjene
kokosove orehe, potem pa, navadno sedeč pred svojimi, iz palmovi vej narejenimi
kolibami, to "pivo" na dušek popijejo a šele potem ko se zmrači,
in pred večerjo. Tekočina je sicer videti kot blato, vendar ima izrazit
okus po popru in ingverju ter nekako omamlja ustnice in grlo. Poplahnejo
jo z vodo in nato na veliko kašljajo ter vsevprek pljuvajo.
Učinki te pijače, še posebej, če je sveža, niso kar tako. Človek se že
nekaj minut po zaužitju počuti, kakor da mu hoče zvarek glavo razširiti,
noge se mu zamajejo in od ušes do ušes se mu razleze neustavljiv smehljaj.
Nenadoma tudi bolje sliši in vidi. Pritajeno se začne pogovarjati z drugimi
pivci kava-kave in godrnjati nad pijačo ali pa jo hvaliti in slaviti.
Nekateri si je molče privoščijo še več, drugi pa počasi odidejo domov
k svojim družinam na večerjo.
Potem jih navadno prevzame spanec. Če kdo popije dva ali tri odmerke iz
razpolovljenega kokosovega oreha, ga navadno hitro premaga čvrst in sproščujoč
spanec, iz katerega se zjutraj zbudi ves svež in spočit. Če mora kdo zgodaj
vstati in oditi na delo, si pred spanjem neredkokrat privošči še dodatno
kupo kava-kave, da se bo zbudil primerno čil.
Kava-kavo uživajo pravzaprav prebivalci,vseh južnopacifiških otočij, vendar
se zdi, da ta pijača izvira prav z otočja Vanuatu, kjer so jo poznali
že v davnini in jo sprva uporabljali za podobne namene kot Indijanci v
Severni Ameriki pipo miru, se pravi kot znamenje sklepanja medplemenskega
miru. Pitje kava-kave je za koga tucYi posvečeno dejanje prijateljstva,
pijejo pa jo tudi med poročnimi obredi in na plemenskih srečanjih. Zvarki
kava-kave so tudi poročna darila in pijejo jih tudi ob drugih pomembnih
slovesnostih. Kot pripravek, ki omogoča trans, je med domačini cenjen
po tem, da jih popelje v svet duhov. V tišini, ki jo omogoča, uživalci
menda lahko slišijo celo besede bogov.
Zdravnik znamenitega britanskega raziskovalca in morjeplovca kapitana
Cooka, prvega belca, ki je videl obred domačinov s kavakavo, je poročal,
da pijačo pripravljajo "na najbolj ogaben način, kar si jih človek
lahko zamisli". 'Itidi misijonarji, ki so sledili Cooku, so se na
moč trudili, da bi med domačini izkoreninili te "hudičeve korenine".
Uničevali so nasade in domačine začeli zastrupljati z alkoholom. Tako
je kavakava na tihomorskih otokih malodane popolnoma izginila, razen na
otočju Vanuatu, kjer je nazadnje postala celo nekakšen simbol gibanja
za otoško neodvisnost. Le-to so dosegli leta 1980. Danes kava-kavo celo
v oblastvenih krogih slavijo kot najpomembnejši del vanuatske kulture.
Koristna celo v zdravstvu
Kava-kava ima dejansko nemalo dobrih lastnosti, ki bi jih na svetovnem
tržišču kazalo celo priporočiti, kar nekatere skupine tudi počnejo. Farmakologi
se navdušujejo nad dejstvom, da polinezijski poprovec kot pomirjevalen
in skrbi odganjajoč pripravek ponuja naravno različico mamila, ki ne povzroča
zasvojenosti, kot jo povzročajo na Zahodu znana strupena mamila, na primer
sintetični narkotiki. Učinkovine kava-kave tvorijo snovi, med strokovnjaki
znane pod imenom kavalaktoni. Ti pripomorejo k trdnejšemu spancu, lajšajo
bolečine, sproščajo mišice in uničujejo bakterije. V svežem poprovcu je
na ducate teh snovi, medtem ko sintetični pripravki tega mamila, ki jih
nekatere trgovine s tako imenovano "zdravo hrano" prodajajo
v obliki tablet, še zdaleč niso tako učinkoviti kot naravni izvlečki iz
korenin kavakave.
Vprašanje izkoriščanja polinezijskega poprovca v farmakološke namene se
kaže podobno kot izkoriščanje konoplje (kanabisa) v medicinske namene.
Če človek kava-kavo uživa kot snov za boljše počutje v obliki »piva«,
zvarjenega iz izvlečkov iz posušenih korenin, se njen zadovoljivi učinek
pokaže šele, ko popije kake četrt litra pijače, kar pa je za zahodnjaške
uživalce mamil le nekako prevelik trud. Če pa jo pije z alkoholom ali
z drugimi mamili, to od njega zahteva kar nekaj duševnega počitka, preden
zvarek »prime«.V Veliki Britaniji je kava-kavo dandanes mogoče dobiti
pri različnih dobaviteljih in trgovcih z zelenjavo. Naročiti se je da
tudi po pošti ali po računalniku, a to, kar naročnik dobi, je daleč prešibek
pripravek, da bi lahko imel kak omamen učinek. Trgovci kava-kavo v glavnem
ponujajo ali priporočajo v obliki čaja. Ce ga kupec ali naročnik pretije
s kropom in popije tekočino, se sicer utegne poučiti čisto ugodno, nikakor
pa ne sme od nje pričakovati kakšnega narkotičnega učinka. V ta namen
potrebuje kar debelo pest praška, zmletega iz močne in na soncu posušene
korenine, ki mora vsebovati najmanj deset odstotkov kavalaktonov. Če mu
uspe dobiti prašek, ga mora stresti v posodo in preliti s primerno količino
vode. Tako bo dobil gostljavo zmes, ki ji je treba dodati nekaj kapljic
olivnega olja ali olja iz zemeljskih oreškov, da vsrka laktone. Nato je
treba zmes deset do petnajst minut gnesti, da iz nje nastane približno
tisto, kar predstavlja svežo zmleto korenino kava-kave, potlej pa jo nad
drugo posodo zaviti v krpo, počasi preliti s hladno vodo in močno ožeti.
Kar se nateče, si mora porabnik vliti v usta, prežvečiti, izpljuniti,
znova prežvečiti in postopek ponavljati še nekaj mmut. Na koncu, piše
v navodilih, kaže še ugasniti luč, leči na hrbet in se sprostiti.
Kava-kava za lahko noč
Kava-kava tako še vedno čaka v nekakšnih vicah med plemenskimi obredi,
farmacevskimi prizadevanji in eksotičnim opijanjem. Ni niti prepovedana,
niti ne zlorabljana, niti je ni mogoče dobiti na recept. Poleg tega je
v širšem svetu skorajda neznana. Na otočju Vanuatu pa vendarle prav zdajle
dva milijona prebivalcev mirno in trdno spi, kakor bodo mirno in trdno
špali tudi vse prihodnje noči.
Domačin z naravnim napitkom kava-kave.
Na otočju Vanuatu ga ne gre zamenjevati s cenenim in zdaj že opuščenim
nadomestkom za penino, ki je imel podobno ime.
nedeljski dnevnik ; 17.2.2002