LEDENI KILIMANDŽARO IZGUBLJA BELO ČEPICO

Kilimandžaro, »gora demonov« po svahilijsko, najvišji vrh v Afriki, znan tudi bralcem kratke zgodbe Ernesta Hemingwaya Sneg na Kilimandžaru in gledalcem istoimenskega filma z Avo Gardner in Gregoryjem Peckom v glavnih vlogah. Toda ta Kilimandžaro izginja, kajti nezadržno se topi njegova slovita čepica iz večnega ledu in snega. Torej še ena žrtev učinka tople grede, tokrat v srcu sušnega dela črne celine, tri stopinje zemljepisne širine pod ekvatorjem.

 

Izkoristite čas, ki še ostane! Še malo in mitološki sneg Kilimandžara bo za vedno izginil! Med poslednjimi boste mogli uživati v tem spektakularnem pogledu: sneg, toliko snega skoraj 6000 metrov visoko, v srcu vroče celine! Izkoristite priložnost, nemudoma se prijavite za potovanje, še preden bo gora izgubila svojo belo čepico!

Takšna in podobna vabila je že nekaj mesecev brati v prospektih turističnih agencij. In res je, izginja sneg na Kilimandžaru, magični privlačnosti tisočev turistov, ki prihajajo v Tanzanijo in Kenijo. Toda to, kar bo za turizem atrakcija manj, bo za tamkajšnje prebivalstvo prava tragedija: hujša suša, izumiranje favne in flore, skratka, klimatska katastrofa.

Toda to ni ne prerokba iz Apokalipse ne strašenje vračev Ijudstva Masajev, najštevilnejšega prebivalstva v vznožju in na zelo gosto poseljenih pobočjih Kilimandžara, ki je vulkanska gora, odeta v plasti rodovitne prsti. Nak, tako napoveduje ameriški profesor Lonnie Thompson, direktor Byrdovega polarnega raziskovalnega centra na Univerzi Ohio. Od leta 1912, je ugotovil profesor, je Kilimandžaro izgubil 82 odstotkov svojega večnega ledu, zasnežena površina pa se je z 12,1 skrčila na 2,2 kvadratnega kilometra. Bela čepica se je začela počasi topiti že proti koncu 18. stoletja, v zadnjih petdesetih letih pa izginja z nadnaravno hitrostjo.

Vzrok ni prav nič nadnaraven; zvišanje temperature v atmosferi, to pa se je zgodilo zaradi razvpitega učinka tople grede (beri: onesnaževanja ozračja in divjega krčenja gozdov). Ameriški profesor je posebej o Kilimandžaru povedal tole: » Pred časom smo na gori zasadili v sneg nekaj drogov z meteorološkimi merilnimi aparati. No, nenadoma pa smo jih našli na tleh: ledena podlaga se je stalila. Tudi če bo ritem taljenja ostal enak - vendar menimo, da bo hitrejši bo večni le~i leta 2015 samo še spomin. Zato smo vzorce ledu s Kilimandžara skrbno shranili: prišel bo dan, ko bodo turisti, ki se bodo hoteli dotakniti slovitega snega s Kilimandžara, morali obiskati naš faboratorij. «

Bilo je maja 1848, ko je nemški misijonar Johannes Rebmann sporočil, da je odkril »zelo visok vrh kupolaste oblike in pokrit s snegom«. Dolgo so imeli to goro za plod domišljije, potem pa sta jo leta 1889 »razdevičila« nemški geograf Hans Meyer in avstrijski gorski vodnik Ludwig Purtscheller. Bilo je 6. oktobra, ko sta se povzpela na tedaj še neznani vulkanski krater Kibo, v katerega notranjosti je še danes mogoče videti šibke izbruhe dima. Kibo je najvišji od treh vrhov Kilimandžara, in sicer je visok 5895 metrov.

Pravcati slavospev tej gori je bila kratka zgodba Ernesta Hemingwaya (1936), njej pa je sledil kultni film Sneg na Kilimandžaru (1952). »Prostrana kot ves svet, velika, visoka, neverjetno bela v soncu, « je pisal Hemingway. In še: »Zahodni vrh se imenuje Božja hiša. Blizu tega vršaca leži mršavo in zmrznjeno truplo leoparda. Nihče ni znal pojasniti, kaj je leopard počel tako visoko.«

Hemingway je poznal tudi staro legendo Ijudstva Masajev o Kilimandžaru. Po tej legendi je v drobovju ognjenika skrit prestol Menelika, abesinskega kralja, ki je bil sin kralja Salomona in kraIjice iz Sabe. Stari vladar je osvojil vso nižino in potem prvič zagledal Kilimandžaro ter nato je v sanjah zvedel, kje biva Ngai, črni bog. Neka skrivnostna sila mu je velela, naj se povzpne na ta vrh in se nato spusti v krater, kjer bo v božjem naročju spokojno umrl. Menelik se je res s svojimi najzvestejšimi vojščaki podal na goro, sedel na zlat prestol, prevlečen z ledom, in se dal spustiti v krater, v njem je potem mirno čakal na svoj konec. Vojščaki pa so se spremenili v duhove, be4e kot sneg, in odtlej bedijo nad mrtvim kraljem in njegovim zakladom.

Legenda še pravi, da bo tisti, ki se bo podal na isto pot, postal pogumen kot Menelik in moder kot Salomon. Afriška mitologija je eno, sodobna znanost drugo. In žalostno je slišati, da se bajeslovnemu snegu na Kilimandžaru obeta bridkejši konec, kot ga je dočakal kralj Menelik.

Jana 10. 4. 2001