|
Gospod profesor Geisler, prihodnost je dežela fantastov, je dejal
filozof Immanuel Kant. Fantazirajte, prostm, malo o prihodnosti zdravstva.
Vse, o čemer bomo govorili, je nadvse negotovo. Nekaj pa lahko trdim z
veliko gotovostjo: še kar naprej bomo umrljivi. Vsota trpljenja se ne
bo zmanjšala, spremenila se bo samo razporeditev. Spremenili se bodo morilci
številka ena, a številka ena bo zmeraj ostala.
Mar moderna medicina ne obljublja da bo omilila trpljenje?
Lahko grem celo tako daleč, da trdim, da se bo vsota trpljenja povečala.
Kajti z naraščanjem števila starih se bo povečalo tudi število tistih,
ki bodo kronično bolni ali pa bodo trpeli za kakršnokoli obliko invalidnosti.
Velika količina ljudi, potrebnih nege, je produkt moderne medicine, in
nič ne kaže, da bi se ta produkt v prihodnosti kaj zmanjšal.
Ali bo tak razvoj vplival na odnos med zdravnikom in bolnikom?
Neizogibno. Več dejavnikov je, ki bodo določali odnos med zdravnikom in
bolnikom. Prvič: praksa tete Eme je mrtva. Zdravnika, o katerem vse vem
in ki ve vse o meni, ni več. Nega bo v prihodnosti čedalje bolj anonimna
in nema.
Zgodovinar medicine Hermann Kerschensteiner je o zdravniškem poklicu
dejal, da je mešanica znanosti, umetnosti, obrti, Ijubezni in posla. Kateri
od teh vidikov bo v prihodnosti prišel v ospredje?
Ljubezen se bo skrčila, smisel za posle pa bo nujno vzcvetel. Zdravnik
je pred tako rekoč nerešljivo dilemo: kot posameznik je zavezan dobremu
počutju svojega bolnika. Na drugi strani je pod strahotnim družbenim pritiskom,
naj varčuje. Bolnik bo čedalje huje občutil to razpetost. Pozornost bo
postala redko blago. Doktor kot pere maternel, materinski oče, ki se sicer
znajde, vendar ima tudi široko materinsko srce, bo kmalu lik iz preteklosti.
Kmalu bo odnos med zdravnikom in bolnikom zelo racionalen, v vseh pogledih
preračunljiv.
To bo imelo neznanski vpliv in posledic ni mogoče spregledati. V ZDA je
že zdaj več kot 20 milijonov deskarjev, ki po internetu z miško sprašujejo
za zdravniški nasvet: "Takšno in takšno težavo imam, kaj menite o
tem?" Zdravnike, katerih znanje je pogosto zastarelo, bo to prisililo,
da se bolje izobrazijo. Hkrati pa se tu skriva velika nevarnost. V anonimnosti
mreže se že zdaj skriva sivi trg z zdravili, po moji oceni ponuja viagro
kakih 90 internetskih strani, ki ne dajejo pravih informacij o možnih
nevarnostih.
V vsakem primeru internet spodbuja samostojnost bolnikov Ali bodo zdravniki
kdaj odveč?
Zagotovo ne. Tisto o avtonomiji bolnikov je po mojem metanje peska v oči.
Kajti avtonomija lahko deluje le, kadar je sistem transparenten. Ta sistem
pa je zdaj tako kaotičen, dobro in slabo je tako težko razločevati, da
je za laika skoraj neprediren. Primer: cepljenje bi še lahko ocenili kot
"dobro". A kako naj ocenimo kloniranje? Takih etično vprašljivih
tehnik bo zmeraj več na voljo. Bolnikova avtonomija bi v takem sistemu
prav kmalu omogočila prenašanje odgovornosti na drugega. "Ustni bolnik"
je zame utvara.
Vse medicinske storitve že zdaj ne morejo biti na voljo vsem Ijudem
v enaki meri. Ali bo varčevanje v prihodnosti še strožje?
Če razvoja novih tehnologij ne bodo ustavili z nikakršnimi etičnimi zavorami
in bo proračun na drugi strani omejen, ostaneta samo dve možnosti: da
bo del storitev privatiziran, torej si jih bodo lahko privoščili le tisti,
ki jih bodo lahko plačali, in da bodo za veliko večino strogo racionirani.
Vodilna misel je osnovna oskrba na nižji ravni. To se je že začelo, in
sicer tako kot vselej - pri najšibkejših. Nega starih na primer se je
v zadnjih letih hudo poslabšala. Navsezadnje ni to nič drugega kot vodena
umrljivost: ker so stroški v zadnjih dveh letih življenja najvišji, bomo
vzeli v zakup krajšo življenjsko dobo.
To je naš nekdanji predsednik zdravniške zbornice označil kot "socialno
znosno zgodaj umirati".
V tem vidim veliko shizofreničnost naše medicine - na eni strani omogoča
vedno daljše življenje in slika scenarije o večnem življenju, nestaranju,
neumrljivosti. Na drugi strani pa iz ekonomskih razlogov teži k določenemu
skrajšanju življenjske dobe, ne da bi o tem govorila. Ravno v tem je velika
kriza pomena in identitete sedanje medicine. Dokler ta ne bo prestala
razsvetljenskega procesa, bomo še doživljali dramatične probleme.
Kakšno pa bi lahko bilo razsvetljenje?
Eden od prispevkov, o kakršnih bi lahko razmišljali, bi bila široka družbena
razprava, temelječa na čim večji transparentnosti. In to zelo zgodaj,
ne šele potem, ko bodo nove tehnike že na trgu. Že veliko preden je kaka
inovacija zrela za klinično uporabo ali prakso, je treba preveriti, ali
jo je res mogoče ponuditi vsem, ki jo potrebuje~o. Če ne, bi te tehnike
ne smeli razvijati naprej. Francoski strokovnjak za reprodukcijo Jacques
Testart pravi temu etika neraziskovanja, logika neiznajditeljstva...
ki pa v kapitalizmu ne deluje. Kdor ima denar, lahko poleti v kak medicinski
center v Kalkuto ali .Šanghaj in si da tam opraviti poseg, kakršnega si
tu ne more.
Da, take možnosti bodo zmeraj.
Nekateri veliko pričakujejo od novih tehnologij, na primer genske,
ki bodo zaznamovale naslednja desetletja.
Zagotovo bodo iznašli nova, učinkovita zdravila. Dvomim pa, da bodo cenejša
in dosegljiva tudi ljudem v državah v razvoju. Močno sem skeptičen, kar
zadeva genetsko diagnosticiranje bolezni in manipuliranje z zarodnimi
celicami.
Genski čip, na katerem je mogoče prebrati 5000 dednih bolezni.
To je prvi korak k selekciji. Poleg tega postavlja vprašanje: kaj je pravzaprav
bolezen? Da obstajajo hude dedne bolezni, ki bi se jim človek rad izognil,
je jasno. Kaj pa levičarji? Ali legasteniki? So ti še zdravi? Ali mejijo
že na sivo območje, kjer niso več zaželeni?
Povrh bo zmeraj več bolezni, ki jih bomo sicer lahko razpoznali, zdravili
pa ne. Imeli bomo "unpatients", ki bodo samo čakali, da bodo
s štiridesetimi leti zboleli za vnaprej napovedano smrtonosno boleznijo.
Pa vendarle drži, da se uresniči vse, kar je uresničljivo. Dolgoročno
razvoja ni mogoče zavreti z zakoni.
V tem vam lahko samo pritrdim. Ko gledamo današnje rocket scientists,
ekstremne znanstvenike, ki se imajo za elito in se poskušajo izmakniti
demokratičnemu nadzoru, vemo, da se bo vse zgodilo. Skoraj slepi so za
socialne in etične posledice svojih raziskovalnih ciljev.
Izdatki za zdravje v Nemčiji znašajo trenutno okoli 550 milijard mark
na leto. Če se, denimo, ta vsota podvoji, ali lahko dosežemo raven, ko
bomo lahko rekli: zdaj pa je dovolj, za vse ljudi je narejeno vse, kar
je v človeških močeh? Ali pa je medicinski sistem načeloma nenasiten?
To drugo. Zato bo prej ali slej prišlo do dramatičnega družbenega razcepa.
Ameriški znanstvenik Lee Silver je na primer dejal: lepega dne bomo
razlikovali med gensko bogatimi in gensko revnimi. Eni si bodo lahko
privoščili vrhunsko gensko preskrbo in ti se s svojimi starimi sorodniki,
ki bodo obolevali za vsemi starimi dednimi boleznimi, ne bodo marali več
ploditi. Podrobnosti zdaj še niso znane, a če danes vemo, da je družbeni
razcep na bogate in revne, kar zadeva sadove medicine, že vnaprej programiran.
|