|
Vesoljsko bitje, ki bi nas obiskalo vsakih nekaj tisoč let, najbrž ne
bi opazilo velikega napredka v našem mišljenju. Zanesljivo odkritje, da
se Zemlja vrti okoli Sonca, sicer ni od muh, toda človeško zaradi tega
nismo veliko napredovali. In verjetno le malo ljudi meni, da imamo zato
manj težav. Tudi pristanek človeka na Luni ni prispeval k rešitvi etničnih
nasprotij in spopadov, brezposelni na primer niso zato nič srečnejši.
Nobene druge možnosti ni: če hočemo zares razrešiti svoje težave, kjerkoli
jih že imamo, moramo nehati deliti svet in vse na njem na dobro in slabo.
Svet preprosto je. Ni ne dober ne slab; samo je. Tako preprosto je
to, pa vendar tako težko razumljivo.
Če vztrajamo pri razdelitvi na dobro in zlo, potem se, odkrito rečeno,
ne smemo razburjati nad osebnimi težavami in tistimi v svetu. Edino "smiselno"
bi bilo razburjanje nad samim seboj, nad našo nesposobnostjo preseči dvojnost
dobrega in zla.
Nihče nas ni izgnal iz raja, sami smo se. Raj je tukaj, oddaljen od nas
le za eno misel. Toda zdaj nikar ne naredite napake, ne čakajte na druge,
sicer boste dolgo čakali. Ne gre za svet, ne za druge, gre za Vas. Raj
čaka, samo za misel je oddaljen od Vas - toda Vi si ga morate predstavljati.
Tega ne bo nikoli nihče storil namesto Vas.
Pokazal bi rad, mejo med rajem in človekovim trpljenjem; povedal, da
se s svojim obsojanjem dan za dnem izganjamo iz raja.
STRAH
Manjka nam temeljno zaupanje v boga, v življenje ali kakorkoli imenujemo
to mogoče, sicer bi zaupali in se ne bi bali. Čeprav večina pripada tej
ali oni verski skupnosti, smo v bistvu brezbožni. Ne obsojam, samo
dejstva ugotovljam. Ne nasprotujem zavarovanju in mislim, da je popolnoma
pravilno skleniti ga, če ne zaupamo življenju.
Strah nas pripravi do tega, da krčevito upoštevamo dogme, sodbe in verovanja,
oklepamo se stalnega delovnega mesta in določenega sočloveka. Verjamemo,
da nam vse to daje varnost, identiteto, orientacijo. Posledica je zelo
huda, saj s krčevitim oklepanjem ustavimo življenje, svoj lastni
razvoj. Če se nečesa močno držimo, zatremo vse gibanje. Kar pa se ne more
gibati, umre. To ni teorija, temveč vsakdanja izkušnja.
Neka gospa je menila, da je strah potreben, saj nas varuje pred nevarnostmi.
Kar predstavljajmo si to praznoverje! Če torej hočem brez nezgode pripeljati
iz kraja A v kraj B, se moram samo bati, pa se mi ne bo nič zgodilo. Seveda
je res prav nasprotno: strah pritegne tisto, česar se bojimo, zato
nas zaupanje nedvomno bolj varuje kot strah. In to je tisto, česar
Nezemljan ne bi mogel razumeti! Kje je logika, kje zdrava pamet? Zakaj
naj bi bil strah boljši, saj je vendar nasprotje ljubezni in nam ne koristi.
"Obup je strup življenja ... Nemoč je sadež obupa ... 0 ti, ujetnik
svojih skrbi, zapomni si, kaj pravi prerok: `Ne muči se s skrbmi'."
"Strah oropa nogi moč, da bi stopala naprej, in vzame razumu sposobnost
razmišljanja."
Strah povzroča nesproščenost, zakrčenost in zato ne dovoljuje dobrega
dosežka.
Strah kaže temeljno pomanjkanje zaupanja v življenje in vodi po eni strani
k ustreznim obrambnim reakcijam (boju), po drugi pa ne ovira le življenja
nasploh, temveč še prav posebej našo energijo in sposobnost razmišljanja.
Strah nam torej zagotovo ne bo pomagal rešiti težav in hitro izpolniti
načrtov.
2.2 Krivda
Pri nemočnem človeku smo spoznali, da ima pomembno vlogo greh oziroma
krivda.
Greh je zelo praktičen, saj pomaga obvladovati ljudi in jih narediti odvisne.
Njegov mehanizem je preprost in zanesljivo deluje že tisočletja.
Ljudi je treba razglasiti za grešnike, da dobijo slabo vest, zaradi te
pa je mogoče z njimi manipulirati. Tako je z odraslimi in z otroki. Od
človeka, ki ima slabo vest, je mogoče dobiti stvari, ki jih sicer ne bi
mogli. Zdaj se trik nadaljuje: prizadetega s slabo vestjo seveda ne smemo
pustiti samega. Saj nismo nečloveški! Ubogemu grešniku je treba pokazati
pot k odrešitvi, k sreči. Storiti mora le to ali ono - ali plačati - in
glej, grehi so mu odpuščeni. Včasih gre to zelo preprosto in hitro. Toda
potem je pomembno, da se človek vendarle ne počuti spet povsem varnega,
saj bi mu lahko šlo predobro in ga ne bi bilo mogoče tako zlahka nadzorovati.
Torej mu je treba jasno zabičati, da greh kot grožnja stalno preži nanj.
Tako je z njim precej laže manipulirati.
Zadeva vsakič poteka takole: Neki poklicanec (le kdo ga je poklical ali
usposobil?) izjavi zbrani množici s slovesnim glasom: "Vsi ste grešniki.
Pridite k meni (dokler še ni prepozno), jaz vam bom pokazal pot do odpuščanja
vaših grehov."
Trik deluje brez napake. Nerazložljivo pa je, zakaj ljudje dovolijo, da
z njimi tako ravnajo. Zakaj se jih toliko odreče svoji moči in jo prenese
na druge? In od kod si ti drugi jemljejo pravico, razsojati o krivdi in
nekrivdi?
Od kod nekomu pravica soditi o drugih ljudeh?
Greh ni naravni zakon, je povsem človeška iznajdba z edinim namenom
obvladovati soljudi. Dokler človek dovoli, da z njim tako ravnajo, ne
bo nikoli postal zares mogočen.
Vendar moj namen ni obsojati tiste, ki pridigajo 0 grehu. Kdor sodeluje
pri igri z grehom, je sam odgovoren; nihče ga k temu ne sili.
Nerazumljivo je, zakaj toliko ljudi prostovoljno predaja svojo moč drugim.
Težko je razumeti, zakaj se to dogaja celo v krščanstvu. Nedavno sem v
nekem krščanskem časopisu prebral stavek: "Potrebujemo oboje - mesijo,
ki naj pride sodit narodom, in ljudi, ki so se voljni podrediti novi etiki."
Mesija naj torej sodi narodom! Očitno zato, ker smo vsi krivi in grešni.
Dovolite vprašanje, kaj bi nam to prineslo. Komu bi koristilo sojenje
narodom`? Kateri narod bi bil v tem primeru bolj in kateri manj obsojen?
Bi bil narod, ki bi mu sodili, potem kaj boljši`? Vse to je popolnoma
nesmiselno. To je vedel tudi Jezus. Zdaj je minilo že skoraj dva tisoč
let, odkar je o tem jasno povedal:
"Ne sodite, da tudi vi ne boste sojeni."
In kaj počnemo mi? Nikoli se ne utrudimo pri sojenju drugih. Če namreč
nekoga označimo za krivca, ga sodimo. Počnemo natančno to, kar je utemeljitelj
krščanstva zavračal, imamo pa se za kristjane!
1.1 Najradikalnejše načelo
"Pri sebi samem se bom učil, bom učenec, se bom spoznal."
Hermann Hesse, Siddhartha
Neomajni temelji načela LOLA
1. Tako deluje človek
Kdor bi v osebnem življenju rad napredoval, naj upošteva podobo človeka,
ki jo bomo opisali. 'To pomeni, naj omenjena temeljna načela uresniči
v vsakdanjem življenju.
Odgovor je nenavaden. Nenavaden, saj je v nasprotju z dejanskimi razmerami
in ravnanjem. Izkušnja namreč kaže, da praviloma pričakujemo oziroma
zahtevamo spremembo drugih.
Delavec pričakuje, da se bo spremenil šef. Šef pričakuje, da se bo spremenil
sodelavec. Državljan pričakuje, da se bo spremenila vlada. Vlada pričakuje,
da se bodo spremenili državljani. Podjetnik pričakuje, da bodo banke znižale
obresti. Varčevalci pričakujejo, da bodo banke obresti zvišale.
Po mnenju Karla Marxa bi bilo treba spremeniti družbo, da bi se končno
spremenil človek.
2. Tako deluje življenje
2.1 Vse je energija
Materija ni dejanska resničnost, resničnost je energija; tako potrjujejo
raziskave fizike, še zlasti atomske. To pa ima za nas nepredvidljive posledice.
Vse je energija, torej tudi naše misli, in to pomeni, da lahko te učinkujejo
na zunanji svet. Misli niso le nekaj, kar se dogaja v glavi. Posledice
tega spoznanja bomo obravnavali v poglavju o akciji in reakciji.
Če je torej vse energija, je to tudi človek, kar pomeni dvoje. Prvič,
človek je (kot že rečeno) sposoben poljubnega razvoja, in drugič, človek
je neumrljiv. Energije namreč ni moč uničiti.
Poglejmo, kaj se zgodi, če nekemu telesu dovajamo energijo. Poveča se
njegovo nihanje, in to pomeni, da se spremeni telo samo. Iz ledene kocke
nastane voda. Če energijo stopnju,jemo, nastane iz vode para - in čeprav
ne vidimo nečesar več, je vendarle še vedno vse tu, nič ni izginilo.
Tako v fiziki. Toda kar velja za led in vodo, navsezadnje velja tudi za
človeka. Če mu uspe svoje nihanje znatno povečati, v nekem trenutku postane
neviden. To nima nič skupnega z mistiko ali magijo, temveč s fiziko. Če
postane neviden, to ne pomeni nič drugega, kot da je svoje telo iz grobe
materije spremenil v telo iz subtilne materije in da smrti ni. Ideja smrti
je popolnoma omejen materialističen način gledanja, ki smo si ga sami
izmislili in s katerega posledicami se moramo zdaj ubadati. Pred 2000
leti je Jezus poskušal pokazati, da smrti ni. "Smrt, kje je tvoja
groza`?" Vendar so le redki dojeli, za kaj gre. Mednje sodi že omenjeni
atomski fizik J. E. Charon. Ena izmed njegovih knjig ima naslov Star sem
15 milijard let. Petnajst milijard zato, ker fiziki ocenjujejo starost
vesolja na petnajst milijard let. Tudi zanj smrti ni.
Če je torej človek nihanje, potem je mogoče nihanja poljubno spreminjati.
Toda, kako? Odgovor je preprost: z mišljenjem. To lahko preverimo. Pomislimo
na ljubezen in sovraštvo. Na telo vpliva oboje, saj se je nihanje spremenilo.
Lahko se popolnoma zamislimo v materijo - nekateri to precej uporabljajo
- ali pa se zamislimo "v nebo". Odvisno je od nas. (Spomnimo
se načela o svobodni volji!)
Vse je nihanje, zato bolezen ni nič drugega kot disharmonija nihanja.
Torej je kot na dlani, da je na tako neubranost mogoče vplivati z drugimi
nihanji, na primer z glasbo, barvami, vonjavami in seveda s svojim mišljenjem.
To spoznanje sploh ni tako novo.
Vse je vprašanje energije - in s tem vibracije. Na človeka lahko gledamo,
na primer, kot na glasbeni inštrument. Glasba, toni - to so nihanja. Če
je glasbilo razglašeno, so toni disharmonični. Človek je razglašeno glasbilo,
ki ves čas "proizvaja" disharmonične tone, in to pomeni: napadalnost,
spore, nezadovoljstvo.
Ste to, kar mislite o sebi. Pika.
Vaši sodelavci so to, kar mislite o njih. Pika. Vaše stranke so to, kar
mislite o njih. Pika.
Sami se odločite, kaj želite misliti o sebi in svojih sodelavcih. Toda
potem prevzemite tudi odgovornost za to, kar mislite.
Če to veste, si lahko prihranite vse analize. To je ekonomično, saj prihrani
čas in denar. Svet, vesolje, vse je urejeno nezaslišano ekonomično. Samo
človeku je uspelo stvari nepredstavljivo zaplesti. Na srečo so se težave
sčasoma tako nakopičile, da bomo prej ali slej morali priti do novih spoznanj,
če bomo hoteli živeti na Zemlji. Če pa ne bomo preživeli, tudi ne bo tako
hudo, saj vemo, da smrti ni.
Zdaj vemo, kako deluje svet. Spreminjamo ga s svojim mišljenjem. To nam
daje nepopisno moč.
Zaradi svoje svobodne volje storimo z njo, kar hočemo.
2.3 Vse je ENO
"Že ni mogel več razločevati številnih glasov, veselih od jokajočih,
otroških od odraslih, vsi so bili združeni, tožba hrepenenja in smeh poznavalca,
krik jeze in ječanje umirajočega, vse je bilo eno, vse je bilo med seboj
prepleteno in povezano, tisočkrat prekrižano."
Hermann Hesse, Siddhartha
Nobena uradna šola ne uči o neobjektivnem svetu, pa tudi ne o tem, da
je vse ENO - vsaj za zdaj še ne. Vendar trdno upam, da bodo ta spoznanja,
znana fizikom in mistikom, v prihodnjih petdesetih do sto letih vključili
v obvezne učne načrte šol. In kaj je sto let v primerjavi z neskončnostjo
časa?
Občutek ločenosti je gotovo ena izmed največjih težav številnih. Mislim
na ločenost od drugih ljudi, od narave ali celo od življenja. Ta občutek
pa je človekova utvara, saj v resnici nismo ločeni. Občutek ločenosti
izvira iz naših glav (glejte poglavje 1.3). Srčno mišljenje, inteligenca
srca, ne pozna ločenosti. Misel o tem je torej znamenje zelo velike ločenosti
srca od glave. V družbi to nazorno vidimo pri narkomanih, ki najbolj trpijo
zaradi ločenosti.
Številni mistiki so že v preteklosti zatrjevali, da ločenosti ni; v vesolju
je samo enost. Vse je povezano. Oglejmo si najnovejša spoznanja s področja
fizike.
V teoretični fiziki je svetovno znan Bellov teorem. Leta 1964 je namreč
fizik J. S. Bell opozoril, da "nobena teorija o realnosti, ki je
kompatibilna s kvantno teorijo, ne more izhajati iz domneve, da so prostorsko
ločeni pojavi med seboj neodvisni." Kaj to pomeni`? To pomeni, da
v vesolju ni nič ločeno od česa drugega! Ni ločenosti med ljudmi, ni ločenosti
med človekom in naravo in ni ločenosti med katerimikoli pojavi, ne glede
na oddaljenost med njimi!
Povedano drugače to pomeni, da je na vsaki točki v vesolju informacija
o celoti. Ali še jasneje: vsak človek ima na voljo vse znanje v
vesolju, o vsem! Tako so že od nekdaj govorili modrijani v Aziji;
to danes potrjujejo spoznanja atomske fizike. Fizik J. E. Charon je o
tem povedal: "Vsak atom je povezan z vsakim drugim atomom v vesolju,
in sicer s substanco (duhom!) protimaterije ... Vse znanje je potencialno
dostopno vsem atomom v vesolju."
Fizik in raziskovalec, kaosa Paul Davis je o kvantni mehaniki rekel:
"Pometla je - kot pred njo relativnostna teorija - z veliko globoko
zakoreninjenimi domnevami o bistvu realnosti." Resničnost torej ni
taka, kot smo vedno mislili. V vesolju ne vlada ločevanje, temveč enost.
To je realnost ali resničnost.
Toda to ni le igrica za fizike, to je vsakdanja resničnost za vsakogar.
To spoznanje je rešitev vseh naših težav.
Predstavljajmo si: nič, kar se na svetu (in celo v vesolju!) dogaja, ni
ločeno od nas, in nasprotno: karkoli storimo, učinkuje na ves svet (in
na celotno vesolje!).
Čutite svojo odgovornost?
Ob tem spoznanju nam dobesedno zastane dih. Kar počnemo - in mislimo!
- ne vpliva samo na našo družino ali podjetje, temveč na celotno vesolje.
Ali je človek torej mogočen ali povsem nemočen? Vedno se vračamo k istemu:
k nepredstavljivo veliki človekovi moči.
Doslej smo ugotovili:
mistiki so vedeli, da je vse ENO; atomski fiziki vedo, da je vse ENO.
Lahko pa gremo še naprej. Tudi zen-budizem ve, da je vse ENO. Simbol tega
vedenja je krog, narisan s tušem s prosto roko. Predstavlja enost, zaobjema
nasprotja, ne pomeni ali-ali, temveč tako-kot-tudi. Toda simbol
našega mišljenja, današnje družbe ni krog, temveč z ravnilom narisana
premica. Ravna črta ločuje brutalno kot avtocesta. Simbolizira naše premočrtno,
dualistično, ločujoče mišljenje. Herbert Achternbusch je to opisal s tremi
besedami: "Avtocesta v možganih." Ce si premico predstavljamo
s puščicama na obeh koncih, vidimo nasprotujoča si konca ali dualnost.
Smeri sta sprti med seboj. Jasno, da je boj tudi v ideji Aristotelove
logike ali-ali.
Tako ni mogoče rešiti naših težav, saj je resničnost, kot smo videli,
povsem drugačna. V nasprotju z Aristotelovo mislijo ne vlada ločenost,
temveč enost. Predstava o ločenosti nujno povzroča nesporazume in spopade;
ti pa po nepotrebnem terjajo čas in denar. Spopadi niso ekonomični.
1. Akcija je enaka reakciji
"Ničesar ne povzročajo demoni, teh ni. Vsakdo lahko čara, lahko
uresniči svoje načrte, če zna misliti in čakati, če se zna postiti."
Hermann Hesse, Siddhartha
1.1 Učna ura fizike s posledicami ali kako deluje naše mišljenje
Iz fizike poznamo zakon akcija je enaka reakciji. To preprosto pomeni:
če pritisnem ob steno z 10 kg, pritisne tudi stena proti meni z 10 kg.
Če pritisnem ob steno z 20 kg, tudi ta pritisne proti meni z 20 kg. V
nadaljevanju bomo ta fizikalni zakon prenesli na mišljenje in ga uporabili.
Ukvarjali se bomo torej z našim mišljenjem in njegovimi posledicami.
Prvič: kaj je misel?
Vse je nihanje oziroma energija., zato je tudi misel nihanje oziroma
energija. Misel torej ni prazen nič, ni nekaj, kar se dogaja le v našem
telesu. Človek je popoln oddajnik; iz sebe neprestano pošilja misli.
Vsaka ustreza določenemu nihanju in torej energijskemu potencialu, ki
zapusti oddajnik - človeka. Zato lahko govorimo o misli tudi kot o energijskem
delcu. Zelo pomembno je, da si to jasno predstavljamo: vsaka misel, ki
jo mislimo, je energijski delec. Glede na velikost energijskega potenciala
misli so seveda različni tudi njeni učinki; lahko so močne ali šibke.
Tudi vse drugo je nihanje, zato lahko s svojimi mislimi vplivamo na vse.
Vsaka misel ima energijski potencial, zato teži k uresničitvi. Težnja
je seveda toliko večja, kolikor večji je energijski potencial določene
misli.
Kolikor močneje mislimo, toliko večja je možnost, da se naše misli uresničijo.
Veselje in navdušenje so na primer "misli" z veliko energije,
ki privedejo do ustreznih pozitivnih rezultatov. Dosledno pozitivno, optimistično
mišljenje zato ni le prikazovanje stvari v lepih barvah, temveč ima trdno
fizikalno ozadje. To so energije, ki človeka z matematično gotovostjo
vodijo k pozitivnim rezultatom. Toda ne pozabimo nečesa: tudi misli strahu
so velikokrat nabite z močno energijo; in tudi te težijo k uresničitvi
z matematično zanesljivostjo. Zato misli strahu niso nikoli koristne.
Naredimo še korak naprej.
Podobne misli imajo podobne vibracije in se zato med seboj privlačijo.
Nastajajo tako imenovana miselna telesa, ki imajo seveda precej večji
energijski potencial kot posamezne misli in zato odločilne posledice
za določeno podjetje, narod in vse človeštvo.
Zato se resno vprašajmo, kakšne energije "proizvajamo" od jutra
do večera. Imamo svobodno voljo, mislimo lahko, kar hočemo; in naše mišljenje
določa energije, ki jih oddajamo. Kakšne energije želimo sproščati v svojem
življenju? Energije strahu ali ljubezni? Ne pozabimo, da misli vplivajo
na naše življenje.
Naredimo še korak naprej.
Iz fizike vemo, da energije ni mogoče uničiti. To velja tudi za duševno
področje, ki nas zdaj zanima. Neuničljivost energije pomeni, da tudi nobene
misli ni mogoče izničiti!
Karkoli mislimo, smo mislili in še bomo mislili nič se ne izgubi! Kaj
mislimo? Z vsako mislijo ustvarjamo energije, ki se nikoli ne izgubijo
in vse težijo k uresničitvi.
Odločilno je, da ne pozabimo: karkoli smo mislili doslej, ne moremo več
spremeniti; lahko pa svoje mišljenje od zdaj naprej spremenimo - in to
zaradi čudovitega daru svobodne volje. S spremembo mišljenja začnemo takoj
ustvarjati drugačne vibracije, drugačne energije - in tako drugačno prihodnost.
Preteklosti ne moremo spremeniti, toda svoje mišljenje lahko ZDAJ spremenimo,
če hočemo.
Naredimo še korak naprej.
Oglejmo si zakon iz naslova tega poglavja: akcija je enaka reakciji.
To pomeni: vsaka misel se vrne k pošiljatelju.
Pošiljamo misli; to je akcija. Kar se vrne k nam, je reakcija. Predstavljajmo
si: karkoli mislimo, se vrne k nam! To je genialno in - v povezavi z načelom
svobodne volje - največje darilo vesolja. Ne morem si predstavljati zakonitosti,
pravičnejše od te. Karkoli mislite, torej pošiljate v svet, se vrne k
Vam.
Posledice so tako dramatične, da moramo pojav natančneje preučiti.
Kadar nekoga kritizirate, ta zakon seveda ne pomeni, da bo prizadeti takoj
začel kritizirati Vas. Pomeni pa, da bo od nekod prišla do Vas misel natančno
take kakovosti. Morda Vas bo kritiziral nekdo drug, morda se bo misel
vrnila kot zdravstvena težava ali - kot se je zgodilo meni - odpustitev
iz službe.
Posledice tega zakona pa segajo še veliko dlje. Kaj se zgodi, če Vas
nekdo kritizira ali goljufa? On mora nositi posledice svojega mišljenja
in ravnanja, ne pa Vi. Zamislite si, kako je to ekonomično! Niti z mezincem
Vam ni treba migniti, da bi se maščevali. Vesolje je organizirano tako,
da reakcija nezmotljivo zadene povzročitelja akcije. Zato je Jezus rekel:
"Ce te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo." Če namreč
udarimo nazaj, si ne naredimo usluge, saj se spet vse vrne k nam.
Zakon o akciji in reakciji je zares genialen. Ima namreč še druge presenetljive
posledice. Sami sebi ne morete narediti nič boljšega, kot da drugemu želite
samo najboljše. Karkoli namreč storite drugemu, se vrne Vam. Zveni res
čudno, toda največji "egoist" je tisti, ki drugim naredi čim
več dobrega! In nasprotno si tisti, ki misli le nase in drugim ne privošči
ničesar, najbolj škoduje.
Ni to od sile? Ta pravični zakon globoko spoštujem.
Predstavljajte Si, da bi večina ljudi to vedela! Potem bi bile naše težave
v hipu rešene; vsakdo bi drugemu želel samo najboljše, ker bi vedel, da
se mu bo vrnilo. Toda to, ali drugi ta zakon poznajo in se ga držijo ali
ne, je za Vas popolnoma nepomembno. Gre za Vaše življenje, za to, da lahko
izpolnite svoje želje. Kar počnejo drugi, je njihova stvar.
Kaj torej želite izkusiti v svojem življenju? Si želite zdravja, sreče,
blagostanja, uspeha? Če je tako, ne morete storiti nič boljšega, kot po
možnosti to želeti vsem, ki jih srečujete, in tudi tistim, ki jih ne.
Razdalja namreč v mišljenju nima nobene vloge. To so jasno ugotovili tudi
fiziki. Ni torej pomembno, ali gospod Novak sedi pred Vami, ko mu želite
nekaj dobrega ali slabega, ali je tedaj na počitnicah na Havajih. V duhovnem
območju "prostora" ni. Predstavljajte si posledice tega ravnanja
za rešitev - ali poslabšanje - sporov v podjetjih ali v družinah!
To strašno moč lahko vsakdo preizkusi v svojem življenju. Z vero nima
nič skupnega; to je čista fizika. Kadar mislimo neko misel, je tako, kot
če bi vrgli kamen v vodo. Okoli njega se širijo valovi, ki se nezmotljivo
vrnejo na mesto, kjer je kamen potonil v vodo. Natančno tako je z našimi
mislimi. Le da na duhovnem področju ni upora. Zato se misli vrnejo z enako
energijo, s katero smo jih poslali v svet. Torej, pazimo nanje!
V praksi lahko ugotovimo še nekaj zanimivega. Če kritiziramo nekoga, ki
to počne tudi sam, reakcijo čakamo dlje časa, kot tedaj, kadar kritiziramo
nekoga, ki sam ne kritizira. V slednjem primeru povratni udarec doživimo
zelo hitro.
Toda močneje ko je kdo ujet v materijo, več časa lahko mine do reakcije.
In prav to je razlog zakaj toliko ljudi govori o naključju. 'I o ali ono
naj bi bilo po njihovem mnenju zgolj naključje, kar je velika utvara.
Naključje pravimo tistemu, česar ne znamo razložiti. Če pa bi imeli širši
pogled na stvari - na primer pogled z letala - bi nenadoma videli vse
povezave. Takoj bi videli, da je dozdevno naključni dogodek zgolj reakcija
na nekaj, kar smo že davno mislili in pozabili.
V vesolju ni naključij.
Obstaja absolutno pravičen zakon o akciji in reakciji, ki je nezmotljiv.
A nima nič opraviti z moralo. Ni niti dober niti slab, samo je, brez morale.
Ta zakon je bil, je in bo vedno tak.
Z mišljenjem ustvarjamo svojo resničnost. Karkoli v življenju izkusimo
(pretrpimo, vzdržimo, prenašamo itd.), povzročimo sami. To pomeni, da
lahko vse spremenimo! Vidno je vedno izraz nevidnega, našega mišljenja
in naših čustev.
Ali ste vedeli, da je to "poslednja sodba"? Poslednja pomeni
zadnja. In kaj je ta sodba, ki se dogaja nazadnje, torej ZDAJ? Pomeni
preprosto, da moramo sami plačati za vse, kar smo si privoščili. Kdo drug
nas ima pravico soditi? ZDAJ je posledica našega prejšnjega mišljenja.
Naša prihodnost je odvisna od tega, kar mislimo ZDAJ. Kaj Vi zdaj mislite?
V svoje dobro in v dobro vseh mislite le najboljše o sebi in njih!
Vidimo, da je vesolje zelo preprosto organizirano. Tako preprosto in genialno,
da tega ne moremo prav zlahka ugotoviti, čeprav... naš jezik pozna tudi
to modrost. Kdo ne pozna reka "Kakršen klic, v gozd, tak odmev iz
njega"? Tega stavka ni treba razumeti le materialistično. Lahko ga
nekoliko spremenimo in rečemo: "Kakršne misli pošiljamo v svet, takšen
odmev se vrača." Neka druga stara modrost se glasi: "Kar seješ,
to žanješ." Sejemo misli, ki jih mislimo neprekinjeno od jutra do
večera. Žanjemo to, kar se vrača, odziv ali reakcijo na naše misli. Tako
preprosto je to.
Zato: če je žetev slaba ali vsaj ne dovolj dobra, se moramo vsekakor vprašati,
kakšno miselno seme smo sejali. Če Vas je zdaj zmrazilo, ker v preteklosti
niste mislili le plemenitih misli, se lahko pomirite. Vaše misli se bodo
sicer nezadržno vrnile k Vam, toda pred negativnimi vplivi se lahko obvarujete.
Od tedaj, ko začnete misliti pozitivno, konstruktivno, ste varnejši. Spremenite
namreč svoje nihanje in to blaži učinek vračajočih se misli. Če bi svoje
misli lahko takoj preusmerili k ljubezni, Vam tudi povratni udarec najslabših
misli ne bi več mogel do živega. Ljubezen ima močnejšo vibracijo kot
vse drugo.
Ste vedeli, da je tudi Jezus poznal ta zakon? Seveda ni govoril o akciji
in reakciji, saj tega ljudje v njegovem obdobju ne bi razumeli. Rekel
je: "Ne sodite, da ne boste sojeni." Kaj pa je to drugega,
če ne zakon akcija je enaka reakciji`? Kdor drugega obsoja (akcija), bo
sam obsojen (reakcija). To je univerzalni zakon. Deluje pa tudi obrnjeno:
kdor dela drugemu dobro, se mu bo dobro godilo.
... drugič pa naprej ... 118
|
