Zanimiva majorjeva vprašanja
Vprašanja majorja Trohe so enostavna, dobronamerna, takšna, da je upravičeno pričakoval odgovore: »Zakaj je treba lističe lota izpolniti samo s črnim oziroma modrim kemičnim svinčnikom? Zakaj so na njih rubrike priitnek, ime, naslov? Kaj pomenijo številke, ki jih izpiše računalnik na prodajnih mestih? Kdo je proizvajalec računalnikov, kako delujejo, kakšno programsko opremo uporabljajo, ali se podatki takoj zbirajo v centru ali gredo Ija na koncu dneva na disketi'? Kdo proizvaja bobne za žrebanje, po kakšnem principu delujejo'? Kdo proizvaja žogice za žrebanje, kdo jih označuje, barva, na koliko časa jih menjajo, kje in kdo jih hrani, koliko tehtajo, s kakšnimi tehtnicami jih tehtajo'? Zakaj žrebanje ne teče v živo? S koliko kamerami snemajo žrebanja? Kje so shranjeni posnetki? Ali obstaja pravilnik javnega žrebanja, kdo lahko pride na javno žrebanje in kako? Kdo so člani komisije, kje ao zaposleni, na koliko časa jih menjajo. Zakaj rezultati niso znani takoj po žrebanju? Koliko denarja gre za reklame? Koliko je zaposlenih na loteriji, kakšne plače imajo, kako delijo izkupiček od iger? Koliko in za kakšne plače jih dela na Uradu za nadzor iger na srečo? Ali so še kakšni interni pravilniki, ki jih ni v Uradnem listu? Jih je mogoče videti?«


»Pri tolikšnem denarju mora biti vsak, še tako majcen kanček dvoma razčiščen nemudoma. In javno! Pri loteriji gre pač v prvi vrsti za verodostojnost. Stirideset let se z igrami na srečo ukvarjam kot matematik. Zdi se mi, da sedmica v slovenskem lotu pride tako pogosto na vrsto, da je to skregano z vsako verjetnostjo. Tudi nekatere številke se sumljivo pogosto ponavljajo. Velikanski denar, redni prilivi, vsak teden približno poldrugi milijon mark, pa jih zgrabi panika pred vsakim dvomom, namesto da bi ga razpršili hitro in vsem na očeh. Le za to gre. Zakaj denimo za tako pomembna javna dela nikoli ne zasledimo javnega razpisa?! Zakaj ni vse, od A do Ž, transparentno? Zakaj žrebanje ni resnično javno ali vsaj komisija sestavljena iz predstavnikov športnikov, invalidov? Ni jih zraven, pa so pomembni lastniki?! Kdo potemtakem jamči, da ima vsak krog res
nove žogice, zakaj vsaj za 52 kompletov žogic ni javnega razpisa, ali za boben, za vso tehnologijo žrebanja?«

Boben je na veliko dejanje čakal skrbno zaklenjen na Televiziji Slovenija. Tudi žogice budno varujejo, a te v kleti Loterije Slovenije za debelimi vrati, varnimi pred ognjem, vlomilci in vsem hudim. Vsaka žogica ima premer natanko 38 milimetrov in tehta točno 2,5 grama, za kar jamči Zavod za meroslovje in standardizacijo, kjer so jih zmerili in stehtali. Komisija vzame pred žrebanjem kovček iz trezorja in na Televizijo Sloveni3a odneše štiri tulce z raznobarvnimi kompleti in in še enega za rezervo. Vsak teden sproti izbirajo komplet za žreb, žogice gredo v boben, potem pa nazaj v kovček in spet v trezor.

Tako so majorju Ladislavu Trohi, ki je resno dvomil o teh postopkih, omogočili, da je kar nekaj nedelj spremljal vse te dogodke. In Loterija bi to omogočila tudi drugim dvomljivcem, če bi jih zanimalo kaj takega ...

Iztrgano iz kontexta: CIRIL BRAJER ; nedeljski dnevnik ; 13.5.2001