Draško Veselinovič
generalni direktor borze, je pred časom pripovedoval, kaj se mu je v njegovi karieri borznega šefa zdel eden najpomembnejših dogodkov. Je kdo mislil, da je to denimo ukrotitev Dadasa, ki je tudi zaradi Veselinovičeve dolgoletne tolerance oziroma njegovih denarnih apetitov - nekaj sto državljanom pobral iz žepa milijardico tolarjev? Jok. Veledogodek je bil, ko je on, Veselinovič, na mednarodni konferenci borz kot najmlajši direktor najmanjše borze sedel zraven šefa londonske ali neke podobno velike borze. In potem? Nič, to je bilo to. Najzabavnejši dogodek pa se mu je zdel tisti, ko Drnovšek ob slavnostni otvoritvi neke razvojne etape borze ni takoj vedel, na kateri računalniški gumb bi moral pritisniti. Je sploh še potreben kakšen dokaz, da bi vlado pravzaprav moral voditi kdo, ki točno po scenariju pritisne na pravo tipko? No, za skupno sliko je bil Drnovšek verjetno dober.
Veselinovič ni nič kriv. Ravnanje mu diktira njegov egec z dimenzijicami Anapurne. Ta mu govori, da so okoli njega v glavnem tepčki; ta ima rad blišč, pozornost medijev, če ne drugače, kot najlepše oblečeni Slovenec. Zato Veselinovič najbolj občuduje Veselinoviča. Zanj bi storil vse. Zaradi njega recimo že več tednov prepričuje Slovenijo, da je za nakupe delnic najbolj zaprta na tem svetu in da je treba takoj odpraviti vse omejitve. Pomaga mu cehovsko povezano krdelce, ki ga predstavlja združenje članov Ljubljanske borze, pa recimo človek, ki se dela, da je neodvisni komentator, čeprav je njegov osnovni biznis v resnici krucialno odvisen od nihanj na borzi, kar pa bralcem skromno zamolči. In tudi kak časopis ter vdani borzni dvorni kronisti.
Veselinovič je zagovornik hitre ekonomske liberalizacije, in to tako rekoč za vsako ceno. Še posebej ko gre za delnice. Nič ga ne zaustavi. Teorija? Za dr. sc. kar Veselinovič je, po potrebi zanemarljiva roba. Nizki udarci? Zakaj pa ne, njegovi osebni cilji so vendar visoki. Šef borze v tem smislu obdeluje guvernerja Arharja. Kakšna neresnica? Prava figa. Trdi na primer, da nobena druga tranzicijska država nima tako visokih omejitev kot Slovenija. Kar ni res, tako Madžarska kot Poljska imata višje, Češka, ki je bila in je še liberalna, jo je pošteno skupila, kakšna tranzicijska država, ki je nasedla apostolom hitre liberalizacije, pa je že v medicinski oskrbi IMF. Jasno, da molči o postopnosti pri razvitih. Veselinovičev kronski "argument" za škodljivost varovalk pa je, da Slovenija zaradi nenaklonjenosti tujcem, še zlasti pri delnicah, ne more dohiteti niti najmanj razvitih držav Evropske unije. Ne prizna ali ne ve, da je prehitela Grčijo in Portugalsko.
Taki so argumenti slovenskega finančnega Ramba. Govori - strokovnost, to sem jaz, da bi postal big boss, pa je pripravljen iti tudi v tujino in - kot na znanem road showu v Londonu - razlagati, da je Slovenija pravzaprav zabita, preganjavična enklava. Torej posnema nekatere naše politike. Torej je nadarjen tudi za politiko.
Veselinovič se je lani pustil znova izvoliti za šefa borze. Kar pa še ne pomeni, da jeseni "ob ustrezni ponudbi, ki bi bila logično nadaljevanje moje dosedanje kariere, ne bi resno razmislil o prestopu v politiko". Pa ja ne misli na položaj finančnega ministra? Ali celo guvernerja? Tega si tudi Kirgizija ne bi zaslužila.
Hm, kaj pa če je to ideja. Kaj, če damo Kirgiziji vedeti, da imamo tu človeka, ki bi jim bil pripravljen urediti borzo, centralno banko, vlado in še kako malenkost. In gre tja.

sobotna priloga ; Delo, 22. aprila 2000

Parlamentova bomba

Vendar radikalnih reform, ki jih parlament postavlja kot pogoj za širjenje, sploh ne bo. Končno odločajo oobliki unije predsedmki držav in njihom premieri. Ti pa so se že davno sporazumeli o majhni reformi, zavedajoč se, da si parlament ne bo upal sprožiti svoje "atomske bombe" in zaustaviti širjenja na vzhod. Najprej se bodo torej uveljavili interesi v zvezi s suverenostjo držav, Evropska unija bo močno rasla m se ukvarjala s tem, da bo skupni evropski trg razširila na nove članice. Obljubljena poglobitev te velike unije bo dolgoročno nemogoča.
Spričo te bede ponujajo stari Evropejci, kakršna sta Jacques Delors in Helmut Schmidt, vizionarski model. Mar ne bi moglo jedro iz peščice držav dati zgleda in ustanoviti zvezno državo, ki bi bila vključena v širši evropski trg unije? Na prvi pogled učinkuje to kot kvartopirska zvijača za rešitev stare unije. Dejansko pa je morebiti edina možnost, da se uresničijo zlahka dane obljube Schroderja in Prodija: namreč obljuba, da je mogoče oboje hkrati: širjenje in poglabljanje. Evropsko jedro ni nikakršen projekt za sivo prihodnost. Že zdaj ga prehitevata evro in schengenska skupina. In če se bo EU razrasla na 20 ali več držav, se bo pokazalo, da velikost pomeni tudi šibkost. Glede novih vprašanj o usodi unije: obrambi, zunanji politiki, notranji varnosti, ne bo mogoče doseči konsenza med Azori in Karpati. Nadaljnja integracija bo s tem blokirana, Evropska unija ohromljena. Najkasneje takrat naj bi iz Berlina, Pariza in Rima prišel klic po evropskem jedru.
Združene države Evrope seveda ne potrebujejo le privoljenja držav osrednjega jedra, pač pa tudi državljane. Torej bo treba, da postanejo centralistična superdržava in tudi ne, da jih prekrije zmeštrani oblastni pletež današnje Evropske unije. Veliko važneje je, da bodo bodoče Združene države Evrope organizirane federativno, z jasnimi nalogami zveze, držav članic in regij. Evropsko jedro potrebuje parlament kot skupščmo, svet kot zvezno skupščino in majhno, udarno vlado s premierom, ki je odgovoren parlamentu.
Prav to smer kažejo predlogi evropskemu parlamentu. Vendar še ni napočil čas, da bi jih uresničili. Še zmeraj prevladuje nacionalna sebičnost. In "premier" Prodi že čuti, da tistega, ki pride prezgodaj, Evropa kaznuje.

Suddeutsche Zeitung, Munchen ; sobotna priloga ; Delo, 22. aprila 2000 ; mineštra