UČNI PROGRAM NAŠIH ŠOL JE ŠE VEDNO PRETEŽNO USMERJEN PREDVSEM V MEMORIRANJE, NE PA V USTVARJALNO UPORABO ZNANJA

Miša Molk ne more zamenjati učitelja

Od piflanja, ki je bilo potrebno tam v časih Franca Jožefa, v dobi računalnikov, neizčrpnih virov podatkov, zaboli predvsem glava – Učenci in dijaki slovenskih šol res marsikaj vedo o določeni temi, a so povsem "mrzli", ko je treba te podatke med seboj povezati in rešiti kakšen problem – Res je, tudi pri nas se že pojavljajo učitelji, ki skušajo z novimi prijemi zainteresirati mlade in jih spodbuditi k ustvarjalnosti in sodelovanju, a so žal še vedno le bele vrane …

Če bi povprečno razgledanega slovenskega izobraženca vprašali, kaj ve o potočnem raku, bi najbrž odgovoril, da živi v potokih, da se premika zadenjsko in menda pordeči, ko ga vržemo v krop. Le redki bi k temu dodali, da gre zaradi vse bolj onesnaženih voda za ogroženo vrsto mnogočlenarjev. Slovenski izobraženci imajo seveda to nesrečo (ali srečo, kot se vzame), da niso hodili v sedanjo slovensko šolo.

O potočnem raku bi namreč potem morali znati povedati še vse kaj drugega: da je mnogočlenar, deseteronožec in členonožec, da ima tri pare hodilnih nog, dva para tipalk, šest parov plavalnih nožic, tri pare čeljustnih nožic, da izleže od 50 do 300 jajčec in še marsikaj. Če kajpak vse te znanosti ne bi prej pozabili. Vse to se morajo namreč naučiti slovenski šestošolci, če hočejo pri biologiji dobro oceno. Pa ne le za potočnega raka – število nožic, kožic, jajčec, prehranjevalne in razmnoževalne navade morajo znati opisati tudi za veliki metljaj, medicinsko pijavko, velikega mlakarja, potočnega škržka, komarja in zeleno žabo, vse to za en sam test!

Koliko škode naredi šola

Slovenski šolarji so na srečo razumna bitja. Če že nimajo učitelja, ki ve, kakšna norost je polniti glave otrok s tovrstnimi suhoparnimi, obremenjujočimi podatki, potem povečini uporabijo učinkovit obrambni mehanizem – pozabijo nebistveno. Kratko pa žal potegnejo šolarji s povprečnim spominom in sposobnostmi in nadpovprečnimi ambicijami, lastnimi ali starševskimi. Ti namreč tovrstnim pritiskom popustijo in dneve, ne le ure, žrtvujejo za piflanje podatkov, ki jih bodo dan po testu z veseljem pozabili.

Koliko škode je mladim naredila (ali naredi) v memoriranje namesto v ustvarjalno uporabo znanja usmerjena šola, je težko reči. Nekateri menijo, da so tovrstna opozorila močno pretirana in politično motivirana, drugi svoja stališča podkrepljujejo tudi s podatki iz sicer skopih raziskav.

Vsekakor ni mogoče mimo ugotovitev iz velike mednarodne raziskave o znanju matematike in naravoslovja, v kateri so skupaj z učenci iz več kot 20 držav, Amerike, Japonske, Nemčije, Danske med njimi, pred nekaj leti sodelovali tudi slovenski osnovnošolci. Izkazalo se je namreč, da so naši otroci še kar dobri, ko gre za znanje o določenih temah, toda na repu, ko je treba znanje uporabiti pri reševanju problemov.

Zgovorna je tudi neka druga raziskava, ki so jo pred dvema letoma izvedli pri zavodu za šolstvo, in sicer o obremenjenosti gimnazijcev, za katere so ugotovili, da se v povprečju učijo po tri in pol do štiri ure na dan v prvih treh letnikih in tri ure in pol v četrtem letniku. Se pravi, da je njihov delovni dan kar precej daljši od delovnega dne njihovih staršev!

Pokazalo se je še, da tudi velika večina vprašanih učiteljev priznava, da so otroci preobremenjeni z delom za šolo. Kar 83 odstotkov staršev je opazilo, da otroci iz šole pogosto prihajajo utrujeni, 75 odstotkov pa, da so njihovi otroci pobiti in potrti zaradi šole. Poveden pa je še podatek, da po tej raziskavi kar tretjina dijakov pogosto manjka v šoli zaradi psihofizičnih težav.

Učitelj govori, učenec posluša …

Kar zadeva faktografsko usmerjenost slovenske šole, je treba priznati, da tega problema tako imenovana kurikularna prenova – prenova učnih načrtov in programov – ni obšla. Iz učnih načrtov na vseh stopnjah so strokovnajki posameznih strok počistili mnogo balasta, čeprav jih seveda niso skrčili za četrtino, kot je optimistično napovedoval bivši šolski minister dr. Slavko Gaber . Vseeno so učitelji po končani prenovi, ko so ocenili vsak učni načrt posebej, ugotavljali, da so prenovljeni učni načrti sodobnejši in zanimivejši, da so cilji v njih takšni, da zahtevajo od otrok in učiteljev tudi razumevanje snovi, ne le golo pomnjenje, in da so kar solidno vanje vgradili sodobne oblike dela, se pravi poleg neizogibnega in zdaj močno prevladujočega frontalnega pouka – ko učitelj govori in učenec posluša – tudi projektno delo, tako imenovano raziskovalno učenje, laboratorijske poskuse, skupinsko delo z uporabo kar najrazličnejših virov znanja, od televizije, videokaset do interneta in drugih virov.

Toda učni načrti, ki so tudi po opažanjih učiteljev še vedno zelo zahtevni, so šele dobro napisani, kdaj bodo v resnici postali sestavni del nove šole, pa je še velika neznanka. Uvodoma opisani izsek iz življenja slovenskih šestošolcev zgovorno dokazuje, kako silno težko je v šoli uveljaviti te nove, otrokom in času bolj prilagojene modele in načine poučevanja.

Proste roke, stare navade

Prenovljeni učni načrti dajejo učiteljem mnogo bolj proste roke, več strokovne avtonomije torej, saj ne predpisujejo več natančno snovi, ki jo morajo obdelati v toliko in toliko urah, temveč cilje in standarde znanja, ki so mnogo več kot zbirka podatkov. Drugačne, tako imenovane aktivne metode dela so v teh učnih načrtih le priporočene, na učitelju je, da jih izbere in uporabi. Če se povrnemo k zgornjemu primeru: pameten učitelj bo otrokom seveda opisal omenjene živalske primerke, toda ob tem jih bo peljal k bližnji mlaki, jim prinesel v razred živo žabo, z velikim metljajem okužena goveja jetra, jim postregel z zgodbo o tem, kaj lahko povzroči velika epidemija med govedom in govedorejci, jim opisal uporabo pijavk v srednjeveškem zdravilstvu, jim povedal kaj o komarjih iz tretjega sveta oziroma malariji… In ko bo otroke spraševal, jih bo povprašal tudi o tem, oceno jim bo dal tudi glede na to, v koliko knjig, knjižic ali morda celo cd-romov na šolskem računalniku so pogledali, ko so delali, denimo, plakat o svetovnem boju z malarijo ali prizadevanju lokalnega društva za zaščito potočnih rakov.

Dober učitelj učencem skratka ne bo dal le ribe – znanja, temveč jih bo opremil predvsem z ribiško palico, s katero bodo to znanje znali iz naraščajočih oceanov znanja sami loviti. Tudi tedaj si otroci ne bodo vsega in za vekomaj vpisali v spominske celice, zanesljivo pa biologije ne bodo zasovražili.

Trije temeljni premiki

Da se bo morala šola, ki že nekaj časa ni več edina prenašalka znanja, v temeljih prilagoditi spremenjenim zahtevam časa, strokovnjaki v svetu (pa tudi pri nas) že dolgo opozarjajo. Po mnenju dr. Robija Krofliča , docenta za področje teorije vzgoje na Filozofski fakulteti v Ljubljani, spremembe narekujejo predvsem trije temeljni civilizacijski premiki: prehod v informacijsko dobo, drugačno, postmoderno razumevanje moralnih vrednot in vsesplošne spremembe vzgojnih dejavnikov, pa najsi gre za družino, medije, množično kulturo ali druge naključne vzgojne dejavnike.

V veliki danski študiji z imenom LIFT (Learning in Future of Technology) so glede prvega kot eno temeljnih ugotovitev poudarili naslednje: informacijsko dobo zaznamuje povečano število "podatkov", ki jih človek vse teže predela v smiselne informacije. Zato je nujno treba spremeniti način šolanja: ljudi je treba usposobiti za iskanje informacij, pripraviti jih je treba za vseživljenjsko samostojno učenje, omogočiti jim je treba, da si zgradijo miselne sheme, s katerimi bodo informacije povezovali v smiselne enote. Ob tem pa je, opozarjajo danski strokovnjaki, nujno treba razvijati uporabo kritičnega mišljenja. Po mnenju dr. Robija Krofliča te nove naloge zahtevajo predvsem spremembo učiteljevega položaja (in avtoritete) v razredu ter organizacijske spremembe v šoli kot instituciji. Ta mora v svojem delu vključevati širok izbor dostopnih virov informacij in jih ustvarjalno in didaktično spretno uporabljati pri pouku. Z drugimi besedami: šole, v kateri vsemogočni učitelj za katedrom odpredava svoje, učenci pa si s pomočjo učbenikov in zvezkov odpredavano vtisnejo v spomin, je nepreklicno konec. Tudi zato, ker bo zaradi hitro rastočega znanja vsak od tistih, ki danes še gulijo šolske klopi, moral po napovedih strokovnjakov v svojem življenju vsaj desetkrat zamenjati poklic. Informacije, nova spoznanja so danes vse bolj hitro pokvarljivo blago – šola mora biti zato danes veliko bolj usmerjevalka pri iskanju znanja.

Učitelj ne sme biti apostol

To pa ne pomeni, da bo učitelj v "novi" šoli le "inštruktor" za obvladovanje informacijskih virov, poudarja Kroflič. Biti mora oseba, ki bo učencu suhe podatke, dosegljive prek interneta in medijev, pomagala pretvarjati v smiselne informacije, obenem pa bo učitelj moral zapustiti pozicijsko (apostolsko) avtoriteto edinega "vedeža" in ustvarjati prostor za obdelovanje različnih podatkov, različnih razlag.

Na vprašanje, koliko naj nova šola daje znanja v podatkovni obliki – se pravi faktov, letnic, krajev, številk…, dr. Kroflič odgovarja takole: "Določena osnovna znanja je treba obvladati. Poleg osnovnih bralnih, pisnih, matematičnih veščin mora šola otroku podati tudi osnovni fond podatkovnega znanja, da bo lahko na tej podlagi gradil višje oblike znanja in mišljenja.

To osnovno znanje je kot material za temelj hiše, ki jo lahko kasneje otrok gradi sam oziroma ob pomoči staršev, učiteljev, meja med osnovnimi "podatki" in razvojem drugih sposobnosti pa ni in nikoli ne bo natančno določena. Edino, kar lahko šoli ponudi stroka, je vztrajanje pri opredelitvi temeljnih ciljev posamezne stopnje izobraževanja, in pa tistih dodatnih, ki jih bomo dosegali šele, ko bomo v zadovoljivo osvojili prve." In smo spet pri učitelju. Če ta ne bo "doumel", da število nožic potočnega raka – ali znanje na izust petdesetih veznikov, vseh letnic soške fronte ali poznavanje vseh evropskih držav, kjer je razvito premogovništvo – ne spada med temeljna znanja, potem otrok hiše seveda ne bo zgradil. Nasprotno: še temelji se mu bodo sfižili v nerazločno gmoto.

Samo računalnik je tudi premalo

Pričakovanja, da bo informatizirana šola sodobnosti lahko sama po sebi kaj rešila, pa so v tej luči še bolj zgrešena. "Mislim, da so tovrstna pričakovanja nerealna in pretirana. Dobra šola še vedno stoji in pade z učiteljem, ki pa mora biti usposobljen in motiviran za uvajanje novih metod, učnih tehnologij itd. Moč učiteljeve osebnosti je nenadomestljiva. Če ne bi verjel v to, bi svoja predavanja na fakulteti zapisal, pred videokamero pa bi jih prebrala – na primer – Miša Molk!" pravi Kroflič.

Krofličeve zadržke o zveličavnosti informatizirane šole podpirajo tudi ugotovitve iz že omenjene mednarodne raziskave o izobraževalnih dosežkih osnovnošolcev. Celo strokovnjaki so bili presenečeni nad podatkom, da količina šolskega dela, ki je potekalo s pomočjo računalnikov, nikakor ni bila sorazmerna z uvrstitvijo na lestvici dosežkov. Prav nasprotno: kolikor več so v posameznih državah v šolah delali z računalniki, toliko slabše so se po doseženem znanju odrezali. Še en dokaz torej, da šole in učitelja ne more nadomestiti nobena učna tehnologija, ta lahko le pripomore k pestrosti poti do znanja. "Za doseganje višjih oblik učenja (analize, sinteze, vrednotenje, primerjav) so v šoli vsekakor potrebne tudi nove metode poučevanja. Zato da se učenec ne bo samo učil na pamet, ga moramo naučiti in spodbuditi z drugačnimi oblikami poučevanja. Pri tem pa sta bistveni naslednji stvari. Prvič, na ustvarjalnost učencev zelo pomembno vpliva ustvarjalnost učitelja, ne glede na njegovo metodično usmerjenost. In drugič: učenje na pamet podpira predvsem sistem ocenjevanja oziroma preverjanja znanja. Dokler visoko vrednotimo predvsem enostavna znanja, ki jih je lahko meriti s testi zaprtega tipa, seveda nagrajujemo učenje na pamet, ne glede na uporabljene metode poučevanja…" poudarja ob tem dr. Kroflič.

Prihodnjič: kako se posodabljanja slovenske šole lotevajo pri zavodu za šolstvo in kdo so ustvarjalni, inovativni slovenski učitelji