|
Nekateri so napovedali, da bo to stoletje zaradi razcveta azijskih
držav in Japonske pacifiško, zdaj pa se zdi bolj verjetno, da bo atlantsko.
ZDA in Evropa, zlasti EU, pomenita jedro svetovne trgovine.
Seveda imajo ZDA zelo tesne politične in gospodarske odnose s Kanado
in z Mehiko, mislim pa, da so naši trgovinski odnosi z Evropo morda najpomembnejši.
V Evropo zelo veliko izvažamo, vlagamo, pa tudi Evropa ima v ZDA skupaj
približno enak obseg naložb in izvoza. Gre torej za zelo uravnotežene
in dobre odnose. Tudi precejšen del zgodovine je skupen.
EU in ZDA sta kot igralca v mednarodni trgovini tako partnerki kot
tekmici. Kaj bolj - prvo ali drugo?
Mislim, da sta predvsem partnerici. Imamo nekaj, kar imenujemo transatlantski
poslovni dialog. Enkrat na leto se menedžerji največjih ameriških in evropskih
korporacij srečajo s ključnimi vladnimi predstavniki. Poskušamo ugotoviti,
kje so ovire za trgovino in naložbe. Tudi ob težavah v jugovzhodni Evropi
smo bili partnerji, ker je bilo njihovo reševanje za obe strani politično
zelo pomembno. In če pogledate-kdo je bil naš partner v novejši zgodovini
v zvezi z nevarnostjo, ki je prihajala iz nekdanje Sovjetske zveze? Tudi
prek Nata smo bili zelo povezani.
Pri trgovini je v zadnjem obdobju nekajkrat pošteno zaškripalo.
Na splošno imamo zelo dobre trgovinske odnose. Od časa do časa pride
do kakšnega spora, zato poskušamo vzpostaviti mehanizem, s katerim bi
jih razreševali brez večjih političnih težav. V naslednjih dveh letih
se bo pokazalo, ali nam bo to uspelo.
Evropa je v procesu prilagajanja gibanjem v svetovnem gospodarstvu.
Spreminja lastno gospodarstvo, odpravlja nekatere prvine države blaginje
in, kar ni nevažno, ima enotno valuto. Pričakovati je, da bo postala konkurenčna
svetovna velesila. Lahko postane ZDA na neki način nevarna?
Mislim, da je konkurenca med ZDA in Evropo dobra stvar. Oboji se
pri tem trudimo, da bi bilo gospodarstvo učinkovitejše in da bi bil življenjski
standard Ijudi višji. Če bo Evropa pri tem uspešna, bo trg za ameriško
blago večji. Mislim, da je to koristno za obe strani. Zavedati se morate
tudi, da imajo naši odnosi z Evropo zelo dolgo zgodovino. Francozi so
nam pomagali med vojno za neodvisnost. Od časa do časa smo se sprli, sicer
pa nas vežejo prijateljske vezi. Ameriški vojaki so tako med prvo kot
med drugo svetovno vojno prišli v Evropo na pomoč, tudi moj oče, ko je
bil star 19 let. Mislim, da se to tradicionalno prijateljstvo še ne bo
tako kmalu spremenilo.
Nekateri ugledni ameriški ekonomisti so pred uvedbo evra dobronamerno
svarili. Včasih se je vendar zdelo, da gre pri vsem morda tudi za bojazen,
ker nastaja tako velik gospodarski prostor.
Ameriško ministrstvo za trgovino je po vsej državi organiziralo seminarje.
Na njih smo našim podjetjem razlagali enotno valuto in priložnosti, ki
jim jih prinaša pri širjenju trgovanja z Evropo. Mnogo laže je namreč
načrtovati izvoz ali vzpostaviti na primer distribucijski center, če veš,
da obstaja enotna valuta. Torej na to nismo gledali kot na grožnjo. Evropsko
integracijo smo spodbujali že od konca druge svetovne vojne. To je bilo
del ameriške politike. EMU (Evropsko denarno unijo) smo imeli še za en
korak v tej smeri. Spodbujali smo jo, nismo se je bali.
So se komentatorji torej motili?
Dolgo sem delal za kongres. Prestavniki ministrstva za finance, zdaj
gospod Larry Summers ali prej gospod Robert Rubin, in State Departmenta
so nam v kongresu povedali, da zelo podpirajo nadaljnjo politično in ekonomsko
integracijo Evrope in da nam ni treba nič skrbeti. Malo nas skrbi za evro,
katerega vrednost je upadla. Na splošno pa je skupna valuta za Evropo
dobra.
Zadnje čase se pojavlja skrb, da bo ameriško gospodarstvo zaradi prevelike
in nezdrave rasti doživelo trd pristanek.
Že dva tedna nisem bil v ZDA, a v evropski izdaji Wall Street Journala
sem bral, da se je gospod Summers pogovarjal z nekaterimi finančnimi ministri
o tem, da je potrebna prilagoditev in da bo morda rast v Evropi in na
Japonskem morala biti nekoliko hitrejša. ZDA imajo namreč v tekoči plačilni
bilanci primanjkljaj, ki je po mnenju gospodov Summersa in Alana Greenspana
dolgoročno nevzdržen, zato potrebujemo na tamkajšnjih trgih hitrejšo rast.
Mislim, da bomo potrebovali sodelovanje evropskih in japonskih denarnih
oblasti. Iščemo torej način, da trdega pristanka ne bi bilo. Tudi
za svetovno gospodarstvo ne bi bil dober.
Lahko morebitni slabši gospodarski položaj ZDA pripedje do napetosti
Evropo? Mislim, da na obeh straneh obstaja soglasje, da smo odvisni drug
od drugega in od medsebojnih finančnih ter ekonomskih odnosov.
Če bodo nastale težave, bomo morali pač še tesneje sodelovati. Smo
voditelji svetovnega gospodarstva in mislim, da razumemo, da moramo delati
skupaj, da ne bo trdega pristanka.
V preteklosti je bilo kar nekaj trgovinskih vojn.
No, v zadnjem obdobju je bilo nekaj manjših sporov, ki pa ne vplivajo
na celotne odnose. Spor glede banan ni bil pomemben. Poskušamo sodelovati,
odkrivati težave, da jih lahko politično rešujemo, še preden se spremenijo
v velike spore.
Se lahko, če bi prišlo do recesije, v ZDA pojavijo izolacionistične
težnje?
Globalizacija se nadaljuje. Imeti moramo boljše mehanizme, zato si
prizadevamo, da bi se WTO lotila tudi problemov delovne sile in okolja.
Zakaj? Nekatere države so usmerjene samo v izvoz in ne ustvarjajo domačega
povpraševanja. Kar naredijo, raje izvažajo na ameriški ali na druge trge,
ne omogočijo pa rasti domačega povpraševanja. Če pa hočete vzdrževati
rast svetovnega gospodarstva, morate ustvariti domače povpraševanje. Kako?
Delovna sila se mora organizirati in si zagotoviti večji delež pri bogastvu,
ki ga proizvaja. Delavsko gibanje v naši državi je bilo včasih zelo zdravo
za politično in gospodarsko stabilnost. To je treba narediti tudi v svetovnem
obsegu. Zato takšne reforme forsiramo tudi drugje. Ravno tako ne morete
doseči, da svetovno gospodarstvo raste, če se pri tem ne zmenite za stroške
varovanja okolja. Zato bomo morali o takšnih ukrepih tudi razpravljati
v WTO.
Po gradivih vašega ministrstva vsak deseti Američan dolguje svojo službo
izvozu. ZDA želijo ta delež povečati. Kakšen je cilj?
Z večjo integracijo v svetovno gospodarstvo postaja izvoz pomembnejši
za naše gospodarstvo, kot je bil pred desetimi leti. Zato je zelo važno,
da so trgi v tujini odprti. Recimo kitajski. S Kitajci se zdaj pogajamo
o odprtju njihovega trga in si prizadevamo, da bi Kitajska postala članica
WTO. Ne more biti samo ameriški trg tisti prostor, kjer bi vsi hoteli
prodajati. Svetovno gospodarstvo mora postati bolj uravnoteženo.
Je prispevek interneta in elektronskega trgovanja v ameriški trgovini
visok?
Lani so ZDA v svetu prek interneta prodale za deset milijard dolarjev
blaga. Prek elektronskega trgovanja uvažamo zelo malo, ker zahodne države
ne prodajo toliko potrošnikom prek interneta kot ZDA.
Obstajajo resni odpori proti procesu globalizacije ob srečanju Mednarodnega
denarnega sklada v Washingtouu. Se bo po vašem mnenju ponovil Seattle?
Mislim, da ne. Demonstranti so v Seattlu upravičeno opozorili na zelo
resne probleme. Težava je bila v tem, da je majhna skupina postala nasilna.
To ni v duhu ameriške tradicije. Legitimno je mirno opozarjati na probleme,
za katere hočete, da se vlada začne ukvarjati z njimi. Demonstracije ne
ogrožajo nikogar, dokler so mirne. To je način dialoga v demokratični
družbi.
Kakšno je sporočilo teh demonstracij oziroma, kot jim pravite sami,
dialoga?
Nekateri v Seattlu so bili zaskrbljeni zaradi ekoloških problemov
in so zahtevali, da svetovna trgovina ne sme škoditi okolju. Drugi so
opozarjali, naj svetovni trgovinski sistem bolj upošteva potrebe delavcev,
tako da bi ustvarjeno bogastvo v družbi bolj enakomerno porazdelili. To
so bile legitimne zahteve. Kot vlada poskušamo reševanje teh zahtev pospešiti.
Ali ni paradoksno, da je odpor proti globalizaciji zlasti velik v razvitih
državah, kot so ZDA?
Ko so pred sto leti ZDA prešle od lokalnega gospodarstva k državnemu,
je prišlo do motenj. Politični sistem se je odzval s tem, da je ustvaril
državne institucije, ki so pomagale obvladovati gospodarsko rast naše
države. Leta 1890 smo sprejeli protimonopolno zakonodajo, dovolili ustanavljanje
sindikatov, ki so predstavljali delavce, in sistem zveznih rezerv, da
bi bolje obvladovali denarno poGtiko države. Zdaj gre za dramatične spremembe
na svetovni ravni. Razviti moramo boljše institucije, ki bi obvladovale
težave, ki bi utegnile nastati v globaliziranem gospodarstvu. Zato poskušamo
okrepiti IMF in Svetovno banko in ju narediti bolj odgovorna za nekatere
probleme. Svetovna banka zdaj trdi, da je stanje marsikje takšno, da je
treba podkupovati in biti skorumpiran, če hočeš doseči gospodarsko rast.
Mislim, da je dobro, da se lotimo razreševanja teh problemov.
Ameriška gospodarska navzočnost v tranzicijskih državah ni zelo močna.
Kako to?
Bil sem v Pragi na sestanku OSCE, Organizacije za varnost in sodelovanje
v Evropi. Ena od stvari, ki jih ZDA poskušajo dopovedati OSCE, je, naj
več pozornosti posveti problemom v zvezi s transparentnostjo, dobrim vodenjem,
korupcijo in potrebo po obravnavanju takšnih problemov, da bi lahko imeli
večjo gospodarsko rast.
Slovenija je majhna država na prehodu, z občutljivim gospodarstvom.
Naj hiti in čim prej do konca odpre svoj trg kapitala aIi je bolje, da
to stori postopoma?
0 tem mora odločiti vlada. Nočem predpisovati, kaj bi morala storiti.
Mislim, da stvari kar dobro vodi in da se tokovom svetovnega gospodarstva
kar dobro odpirate.
|