Stiki z javnostmi.

Smisel stikov z javnostmi - če ga že štejemo za eno od komunikacijskih disciplin - je v uveljavljanju ljudi, informacij, idej, dogodkov, izdelkov in dosežkov, ki sami od sebe domnevno ne bi pritegnili materialne ali duhovne pozornosti; kakršno si domnevno zaslužijo, ali pa jih domnevno neozaveščena javnost niti ne bi znala, mogla ali hotela dojeti v takem smislu, kakor je bilo mišljeno pri viru.
Dandanes je marsikaj domnevno, zato imajo piarovci veliko dela (oziroma naročil) - še posebej pa politični in strankarski. ,Še več: bolj ko je situacija na tržišču političnih idej nepregledna ali milo rečeno vsaj konkurenčna, bolj ko gre samo za pridobivanje in prerazporejanje politične moči ter rekrutiranje in polnomočenje njenih nosilcev, bolj so stiki z javnostmi pomembni in odločilni. To pa vleče za sabo dvoje. Po eni strani niso več toliko pomembne politične ideje same kot edino merilo, po katerem bi se volilci - ali magari zgolj poslanci - odločali, temveč samo še način njihovega uveljavljanja. Po drugi strani pa tudi politiki vse bolj in bolj postajajo sami sebi in svoji piarovci, politika pa ne več toliko menedžment države kakor javna in prozorna debata o strategijah, kako se dokopati do oblasti celo brez obljubljanja bistva in vsebine, kaj šele vlivanja konkretne kredibilnosti, zgolj z neko umetelnostjo politične kombinatorike - na suho.

Politična predstava, ki smo ji priče zadnje tedne, je kakor farsa, katere zgodba je zreducirana na dejstvi, da so ministri SLS napovedali izstop iz vlade, premier pa jih je prehitel s ponujenim glasovanjem o zaupnici in posledičnim padcem vlade. Vse drugo, kar zdaj gledamo, pa je nekakšen kabaret iz zaodrja ali še natančneje teater z brechtovskimi potujitvenimi efekti. Ti se ne le prepletajo z dramsko zgodbo, ampak jo v bistvu že potiskajo v ozadje: pred našimi očmi se režiserji prepirajo o tem, kateri pristop bo bolj navdušil občinstvo, vmes pa se tu in tam obrnejo tudi h klaki v ložah in jo povprašajo, ali bi bolj navdušeno ploskali tej ali oni didaskaliji. Red premierski, čeprav gledamo šele vaje. Kakšni so v resnici tekst, dramaturgija, ozadje in odnosi, to jih ne zanima. Važni sta samo še režija in zasedba glavne vloge, da bo predstava ja uspešnica - seveda v tem smislu, da bo pritegnila veliko ljudi v dvorano, četudi jih utegne vsebinsko razočarati. Eden od režiserjev je celo javno in prostodušno priznal, da nekaj dni pred eventualno premiero še ne vedo, kdo bodo drugi igralci, namreč ministri. Ni bilo videti, da mu je kaj nerodno, nasprotno: bil je srečen, da sta se dve ali celo tri skupine glumačev združile in da jih bodo zdaj malo režirali in ranžirali. No, sami svoji mojstri bodo v bistvu naredili malo dobrega piara, ne?

Prepričali bodo seveda samo že prepričane - mi drugi pa se zavedamo, da živimo v časih, ko nima smisla verjeti nikomur in v nikogar.

izsekano iz
sobotna priloga ; Delo, 22. aprila 2000 ; Marko Crnkovič / principi ;
politično gledališče slovensko, red premierski