|
Sodnica višjega sodišča v Mariboru gospa Breda Kolarič Lah, se nam je
opravičila, da je z zakonom prepovedano dajati izjave o sodbi, da jim
etika prepoveduje razlagati odločitve. Tudi svojega mnenja o umetniški
svobodi nam ni želela dati.
P o inkriminiranem romanu tudi inkriminiran film?
"Po romanu sem napisal scenarij za film, ki so ga na Filmskem skladu
sprejeli v dodelavo. Dogovarjamo se že o režiserju ali režiserki."
Boš k sodelovanju povabil tudi Petardo?
"Ne, hvala."
Ali fiktivnega lika policista nisi vključil v scenarij zaradi tožbe
ali si imel za to kak drug razlog?
"Ne, ne. Petarda ima v romanu popolnoma nepomembno stransko vlogo,
ki za scenarij oz. film ni bistvena. Brez njega lahko zgodba prav tako
preživi."
Si za film žrtvoval celotno erotično epizodo s Francozinjo?
"Ne, dogodek ostane. Bistveno pri tem je, da glavni junak, Poštar,
izgubi nedolžnost. To, da se takrat pojavi policist in vse skupaj prekine,
je čisto filmska scena. Morda pa bi jo bilo dobro ohraniti kot suspenz
in ne povedati, da Petarda ne nastopa v filmu. Zagotovo bi se žrl zaradi
tega: 'Zdaj pa še film!' Tako kot se je že na sodišču, ko je nekaj slišal
o snemanju. Ali pa bi bilo bolje ravno obratno: govoriti, da ga ne bo,
in narediti, da bo. In potem jaz zaigram Petardo. Več možnosti je."
Kdaj si začel razmišljati o scenariju?
"Idejo sem imel že na samem začetku. Videl sem film, toda roman je
nastal prej, saj je očitno scenarij težje napisati, vsaj zame. Mogoče
najteže od vsega, česar sem se kdaj lotil. Zdaj ga imam in je precej drugačen
od romana. Več slik ima in nekateri liki, kot je na primer Petarda, odpadejo,
čeprav ne vem, ali je za tržno uspešnost filma to dobro; drugim pa sem
dal večji poudarek. Francozinja na primer dobi v filmu ime Silvia Cas,
njena vloga je bolj razdelana, večkrat se pojavi; vidimo, da pri nas snema
vojaški film, v katerem je na strani partizanskih odpornikov. Počasi jo
pripeljem v resnični film, kjer se pojavi v Poštarjevem življenju. Njun
Ijubezenski dogodek tako dobi veliko večji poudarek."
Resnični Petarda torej dejansko obstaja?
"Zaplet je v tem, da je psevdonim mojega fiktivnega junaka enak njegovemu,
ki ga je imel, ko je se služboval. Ne more pa razumeti, da to ni on, temveč
romaneskni lik."
Te on osebno pozna?
"Ne, ne pozna me. Tudi jaz njega ne poznam. On je bil zame mit. Ko
smo bili majhni, so nas starejši strašili: 'Če ne boš priden, te bo Petarda
zaprl!"'
Kako se je resnični Petarda našel v knjigi?
"Dobil je anoninmi klic, si priskrbel knjigo in osupnil. Najprej
je bil še ponosen, češ pojavljam se v knjigi, sem legenda, o meni pišejo
knjige. Ko je prebral, je bil zgrožen: 'To sem jaz, toda tega nisem počel,
to je preveč, to je višek!' In je sprožil tožbo. Dvomim, da je prebral
roman v celoti, saj bi sicer dojel, da to ni zgodba o Petardi, da je to
samo stranska vloga, stranski lik. Ujel se je na limanice."
Verjetno si tudi ti osupnil, ko si prvič dobil pošto s sodišča?
"Kar naenkrat se je lik iz romana pojavil v mojem realnem življenju.
Nočna mora. Še posebej, ko mi je začel po telefonu groziti, da bi me ubil,
če bi me dobil, ko je izšel roman. To, kar sem naredil, seveda nehote
in nenamerno, lahko samo kri opere, je menil. Da nisem imel nobenega naklepa
ne finančnega konstrukta, ki bi bil za vsem tem, ni bil sposoben razumeti
ne on ne sodišče. Sodišče je romaneskni lik izenačilo z realnim. Popoln
nesporazum."
Kaj je po tvojem sodnico pripeIjalo do take odločitve?
°Sodnica z okrožnega sodišča prihaja iz okolja, kjer prepoznavajo, kje
se roman dogaja. Potem ko je knjigo prebrala, posodil ji jo je on,
to je zanimivo, je očitno še sama padla na štos in začela prepoznavati
like, kraje, zgradbe, mesta. Videti je, da je bila tudi sama prizadeta.
Ta cinični odnos odraščajočega, njegov jezik, njegovi pogledi, opisi krajev
in Ijudi, ki jih je prepoznala po svoje, so jo očitno prizadeli. Zato
se je verjetno odločila za tako visoko kazen. Drugače si ne znam razlagati."
Kakšen je bil tvoj zagovor?
"To je preprosto šlo mimo mene. Nobenega vprašanja ni bilo v slogu:
'Kaj imam povedati v zagovor?' Dobil sem šolsko vprašanje: 'O čem pripoveduje
knjiga?' Kot da bi bil dijak pred tablo. Nasedel sem in naredil napako;
začel sem razlagati, da je to roman o odraščanju, ki nima zveze z resničnostjo,
bla, bla, bla ... Namesto da bi takoj dal svojo izjavo, povedal vse, kar
zdaj razlagam na dolgo in široko, v strnjeni izjavi ... in adijo. Ko si
prvič na sodišču, te izkušnje nimaš in naivno misliš, da bodo razumeli."
Misliš, da bi te začetno svarilo v slogu 'Vsaka podobnost z resničnostjo
je naključna' rešilo?
"Mislil sem, da se to razume samo po sebi.
To je dosežek nekih civilizacijskih in kulturnih spoznanj že od antike
naprej. Zanimivo pa je, da sem v rokopisu imel to zapisano. Ni bil sicer
mišljen tako resno, temveč bolj filmsko. Če bi ga ohranil, bi mi mogoče
pomagal. Naslednji roman Drevored Ijubezni in vojne bo to imel. Neumno.
Pripovedujem o ljubezenski zgodbi med osamosvojitveno vojno v Sloveniji;
na začetku ali koncu bo pisalo: 'Vsaka podobnost z resničnimi dogodki
in osebami je zgolj naključna in izmišljena.' Neumno, saj se to tako ali
tako razume. Tragikomično - oziroma glede na obsodbo - katastrofalno."
Ti nenačrtovana reklama pomaga?
"Denarno ne, od tega nisem nič zaslužil. Prej obratno, sam sem založil
denar za izdajo knjige. Sam sem se zaklal. Dobra plat: govori se o knjigi,
tudi o meni, prepoznavajo me kot pisatelja. Na ustvarjalnem prizorišču
sem že petnajst let, tudi v medijih. Ne bi rekel, da to potrebujem, nimam
koristi od tega."
Si razmišljal o ponatisu?
"Nekaj smo se dogovarjali, toda nič ni gotovega. To je dokaz, da
založba iz tega noče kovati dobička, čeprav bi lahko."
Te je ves ta cirkus ustvarjalno spodbudil ali zaklal?
"Zamoril me ni. Ustvarjalno sem še bolj dejaven; v tem obodbju sem
napisal roman Evropa zooo, dve knjigi za otroke, končujem osamosvojitveni
roman. S knjigami sem odgovoril."
Kaj pa samocenzura?
"Na začetku sem malo 'cvikal'. Potem sem videl, da to ne more prevladati.
Ne morem se avtocenzurirati, saj je ustvarjalna vnema, sla po ustvarjanju
močnejša. Če bi samocenzura obstajala, potem Iahko neham pisati. Tega,
kar se je zgodilo, ne moremo sprejeti. Verjamem, da bomo to razčistili,
da bo avtor lahko ustvarjal, kot mu zakon o svobodi govora in pisanja
omogoča."•
BERNARDA JEKLIN:
"Mislim, da moraš zelo paziti, s kom se družiš. Če ima tisti kakšne
umetniške oz. literarne inspiracije, samodejno tvegaš, da boš nastopil,
morda kot pozitivna osebnost, še pogosteje kot negativec, predvsem če
je avtor pisanja iz kakršnega koli razloga ob tebi prizadet. Mislim, da
je literatura na neki način obsojena na to, da govori o tujih zgodbah.
Najhujše so neavtorizirane biografije, vmes so razne trač revije, potem
pa leposlovje.
Ko je pokojni Tone Svetina začel pisati štorijo Ljubezen - trojanski konj,
sva prijateljevala. Vedela sem, da piše, celo bral mi je. Rekla sem mu:
'Tone ne seri, tega živ hudič ne bo bral!' To ni imelo pravega naboja,
ni bilo ne romantično, ne tragično, ne usodno, ne hudobno. Ne vem sicer,
kako je to potem izgledalo, ker knjige nisem prebrala. Ni mi všeč brati
o sebi. Znanci so mi povedali, da sem simpatično opisana. Mogoče jo bom
na stara leta iz štosa vzela, za zdaj nimam nobene potrebe. Mislim pa,
da bi - če bi se me kdo privoščil v romanu, če bi se počutila zelo prizadeto
in grobo zmanipulirano in če bi se mi okolica posmihala zelo svinjsko
tožila. Mislim, da te pravice nima nihče, lahko si sposodi lik, toda mora
ga predelati do te mere, da ga okolica ne prepozna kot negativca. Govorim
popolnoma iz sebe. Umetniška svoboda - tako kot vsaka druga - ja, toda
do te mere, da ne zadira v svobodo drugega. Ko poseže v tujo svobodo,
integriteto in etiko, ko ga hoče nasaditi, izrabiti in prizadeti, je zame
konec umetniške suobode. Mislim, . da je tisti miličnik prav naredil,
tudi jaz bi tožila, če je tako, kot o tem berem romana pa nisem prebrala."
EVALD FLISAR, predsednik Drutva slovenskih pisateljev:
Bojim se, da je primer Matjaža Pikala nekoliko bolj zapleten, kot se o
njem govori in piše. Preprosto rečeno, gre pri stvari za dvoje različnih
možnosti. Če je avtor inkriminiranega romana enega svojih literarnih junakov
poimenoval po resnični osebi povsem po naključju in brez zlih namenov,
je sodba, ki mu jo je izreklo sodišče, nedvomen dokaz omejevanja svobode
umetniškega ustvarjanja. V tem primeru za Društvo slovenkih pisateljev
ni sprejemljiva, saj predstavlja nevzdržen presedan, zaradi katerega bi
se lahko na zatožni klopi znašel skoraj vsak drugi slovenski avtor. Besedno
umetnost, fikcijo,je treba ločiti od novinarstva oz. poročanja o resničnih
osebah in resničnih dogodkih. Na sploš no je ta razlika vsakomur jasna,
če pa v tem primeru ni bila, je treba na ustavnem sodišču soočiti dvoje
načel: pravico do zasebnosti in pravico do umetniškega ustvarjanja.
Ustavno sodišče bi seveda ugotovilo, vsaj jaz tako mislim, da sta obe
pravici enako sveti in da po naravi stvari sploh ne moreta biti v navzkrižju.
Skratka, ustavno sodišče bi odločilo v prid umetniške domišljije. Vendar
samo v primeru, da gre res samo za domišljijo! Če pa bi avtor sam kjerkoli
javno izjavljal, da so določeni elementi njegove pripovedi resnični v
poročevalskem smislu besede, da torej podobnost ni naključna, ampak namerna,
in bi sodišče ugodilo zahtevi tožnika na podlagi takih ali podobnih avtorjevih
izjav, ne pa zaradi naključne podobnosti, bi dobili povsem drugačno sliko
in nikakor ne bi mogli govoriti o omejevanju umetniške svobode. Treba
je torej vedeti, na podlagi kakšnih dokazov in pričevanj je bil Matjaž
Pikalo obsojen. Zadevo še preučujemo, zato je za kakršnokoli dokončno
izjavo prezgodaj."
SOCIOLOG dr. IGOR ŠKAMPERLE:
"Moje načelno stališče je,da obstajajo neke etične meje. To velja
za informativno sporočanje, bolj za novinarstvo, ko gre za konkretno živeče
fjudi, tu naj bi kodeks obstajai. V umetnosti so te meje. zelo nejasne.
V leposlovju, če je fiktivno, seveda teh meja ni. Ko gre za domišfjijo,
za človekovo ustvarjalnost v leposlovju, slikarstvu, glasbi, teh meja
ni. Človek te meje podira ko odkriva novo. Če v romanu nastopa informacija
o neki konkretni, živeči osebi, po tem zagovarjam, da obstaja kodeks.
Nekdo je lahko upravičeno prizadet, lahko je to neki otrok, neka mati,
človek, kdor koli. Če se kdo prepozna v izmišljeni osebi in izmišljeni
zgodbi in če bi bil jaz avtor takega romana bi se mi dobro zdelo. To je
reklama za roman, reklama zame, o meni in mojem romanu se govori, hkrati
bom pa na sodišču, če do tega pride, z lahkoto in mirne duše dokazal,
da je to stvar tega, ki se noter prepozna, in ne moja.
Ta pogum si mora avtor vzeti"
VASILIJ VASKO POLIČ, vrhovni sodnik svetnik:
0 'TI PREKLETI PISUN'
V hudih škripcih sem! Opravljam poklic v tretji veji oblasti, že petnajst
let, z vero v zakonitost in pravičnost, kar je njegov sestavni del. Uradno
in vsak dan se ves posvečam poklicu. Potem pa nastopijo težave, ko ne
nosim sodniške halje in sem v prostem času pisatelj, pesnik, dramatik,
scenarist, skratka, slovenski beletrist, kar že to pomeni. Nič nimajo
zoper mojo tehniko pisanja, slog ali celo vsebino - od erotike, zgodovine,
sage, drame, poetike, znanstvene fantastike do vampirizma. Ampak le zakaj,
za kriščevo vofjo, v svoje knjige uvrščam, bodisi fantazijsko bodisi celo
zelo veristično, imena in priimke 'oseb' in s tem tvegam, da se v teh
likih kdo prepozna, spozna, vidi, tudi če so povsem fiktivno 'opredeljeni'?
No, in potem so posledice tu! Takrat, ne le sam, mnogi avtorji glejte
tudi primer Pikalo - od časa do časa nasedejo na tožbeno odškodninske
sodne čeri. In potlej smo tam, kjer ni muh in drugega 'nadležnega mrčesa'!
To je že skoraj antično preigravanje med avtorjem in osebo, prizadeto
v svoji časti, dobrem imenu v družbi in na poslu, ki avtorja odškodninsko
toži. Seveda tega, na svojo radost, še nisem doživel. Vem, če bom morda
fantazijsko toliko nepreviden, da bom v kakšnem romanu ali noveli neki
'lik' zadel stoodstotno, bom doživel usodo številnih avtorjev - od antike
naprej. Ki so jih preganjali, dajali u verige ali celo v umobolnice. Doživel
pa sem velikokrat, zaradi pisanja, seveda ne le jaz, ampak mnogi moji
pišoči prijatelji, kolegi in znanci, da je prihajalo do hudih zamer, ignorance
in javnega 'kokodakanja'. Imam sicer res blagohoten in strpen značaj,
ki pa pri teh zadevah ne pomaga dosti! Postal sem nekako previden. Samo
zaradi opisa značajev in pravih opredelitev meni znanih oseb v prvih treh
knjigah, Mavrica nad skupščino, Gospod polkovnik in Berliner trač in Ljudje
v sodniških haljah, so se mi začele dogajati zelo 'zanimive stvari'. Nekaj
ogorčenih oseb sem izgubil kot 'privržene prijatelje', nekaj oseb se me
izogiba, nekateri pa so začeli govoriti, naj mi, zamislite si, 'že enkrat
prepovejo pisanje', kljub umetniški svobodi v slovenski ustavi (59. člen).
In med slednjimi je nekaj pravniških kolegov, ki so v pravosodju na pomembnih
mestih.
Špela Trošt; stop; 3.5.2001
|