|
Smrtni boj ploskoglavcev;
Kako je človek premagal neandertalca;
Der Spiegel, Hamburg; sobotna priloga dela; 1.aprila 2000
Mogočni poglavar je lovil severne jelene, na žaru pekel nosorogove zrezke
in se v šotoru iz kož predajal omamnemu učinku mušnic. Nekega poletnea
dne pred približno 27.000 leti pa je bilo udobnega življenja konec. Klanski
poglavar, star kakih 60 let, je mrtev obležal v ruski tundri.
Pripadniki plemena so slovesno izkopali ovalen grob in dno posipali s
pepelom in rdečo okro. Pokojnika so oblekli v svečano usnjeno oblačilo,
okrašeno z 2936 slonokoščenimi biseri. K truplu so položili kamena rezila,
amulete in okrašeno orožje. Na koncu so telo pokrili z ogrinjalom in grob
zasuli.
Šele sedaj se je razkrilo, s kako edinstvenim dokumentom iz prelomnega
obdobja prazgodovine je postregla zemlja. Ruska akademija znanosti je
pred kratkim predstavila monografijo o tej ledenodobni Golgoti
Pokopališče v Sungiru, 150 kilometrov zahodno
od Moskve, se na začetku človeške kulture umrlih lesketa kot kristal.
Iz grobišča, posejanega z več kot 13.000 okrasnimi elementi, so izkopali
ostanke 7 skeletov.
Med pokopanimi sta tudi dva otroka. Deček je nosil pas, na katerem je
viselo 250 lisičjih zob. V dekličinem grobu so ležala miniaturna kopja
in prevrtani levji kremplji. Njena mrliška obleka (kožuhovinast jopič,
kapuca, do kolen segajoči škornji) je bila okrašena z več kot 5200 biseri
iz mamutove slonovine.
Ni dvoma v Sungiru so pokopani zmagovalci, razkošno opremljeni Homo sapiensi
z visokimi lobanjami in drobnimi okončinami. MIavzolej izvira iz časov
'paleolitske revolucije', tistega obdobja, v katerem je človek sprožil
še danes nerazložljiv - tehnološki razvoj in v naskoku zavladal svetu.
Pred več kot 50.000 leti se je človeška vrsta v vzhodni Afriki nenadoma
začela pripravljati na veliki naskok. Jadrno je osvojila Azijo in prodirala
proti Avstraliji. Pred 32.000 leti je afriški povzpetnik že dosegel južno
Francijo in v soju oljenk ustvaril sikstinsko kapelo pradavnine. Z barvami
iz železovih in manganovih oksidov so prazgodovinski Picassoji poslikali
jamo Chauvet.
Nato se dogodki kar prehitevajo: človek se nauči
piskati na labodje kosti, žge glinene kipce in iznajde potopni grelec
(razbeljene kamne meče v z vodo napolnjene živalske kože). Oblikuje harpune
in prve šivanke. Pred 30.000 leti je že dejaven kot astronom.
Kako revno je ob boku te eksplozije inovacij videti neko drugo ledenodobno
bitje: neandertalec. Njegovo zadnjo sled je mogoče najti v jami Zafarraya
v Andaluziji. Gre za zdrobljeno zobovje, neopazno skrito v grušču, kot
da bi bilo nemarno odvrženo.
In vendar se je ta fosil izkazal za senzacijo: strokovnjakom je uspelo
datirati enega izmed zob. Morda bodo strokovnjaki zaradi teh izsledkov
morali celotno prazgodovino civilizacije napisati na novo: čekan je namreč
star 27.000 let. Neandertalec, ki ga je imel nekoč v ustih, je bil torej
sodobnik sungirskega poglavarja.
Kakšno nasprotje! Na eni strani čudoviti ruski skeleti - na drugi klavrno
grizalo. Na eni strani genialni Fred Kremenček, ki je kot krona stvarstva
na koncu zgradil atomske bombe in pristal na internetu. Na drugi strani
zguba, čokato in okorno bitje z nizkim čelom, opuščeni model evolucije.
Planet je zapustilo bizarno bitje. Neandertalec je imel kot topovske krogle
debele kolenske sklepe, s katerimi je lahko udušil skoke do 5 metrov v
globino. Nad njegovimi očmi so se bočili koščeni izrastki, brade ni imel.
Ta vrsta je 170.000 let obvladovala severno zemeljsko poloblo. Njihov
obstoj je izpričan z več kot 300 fosilnimi najdbami od Uzbekistana do
Iraka. Najsevernejši primerek je bil najden ob Labi pri Hamburgu.
Neandertalec zbuja srh in veliko občudovanje. Na leto muzej v Neandertalu
pri Dusseldorfu obišče 250.000 Ijudi. "Neandertalec je imel ogromne
oči, s katerimi je lahko videl v mraku," pravi tubingenski antropolog
Alfred Czarnetzki. Imel je izredno izostren posluh in bi z lahkoto uglasil
violino.
Kljub temu je "svetovno znani nemški zvezdnik" izumrl. Pred
približno 40.000 leti je vrsta neopazno zapustila Bližnji vzhod. Pred
35.000 leti, tako je zapisano v učbenikih, se je v Srednji Evropi za njo
izgubila vsaka sled. Na nepojasnjen način je bil evropski staroselec popolnoma
iztrebljen, nadomestil ga je Homo sapiens.
Hladna vojna v ledeni dobi
Mnenja o vzrokih za nenadno izginotje "troglodita" (jamskega
človeka) se razhajajo že skoraj 150 let. Večina strokovnjakov meni, da
je za tragedijo kriva volja do moči Homo sapiensa. Svojega nasprotnika
naj bi pregazil v bliskoviti vojni. "Udarci z gorjačami proti debelim
beticam," opisuje ameriški avtor Michael Brown teorijo o "pleistocenskem
holokavstu". V Evropi naj bi sobivali največ 3000 let. Toda zakaj
je prodor uspel tako hitro? Drobni popotnik iz tropov se je spustil v
boj proti jetiju prilagojenemu na mraz, ki se je v biotopu odlično znašel.
Tudi moč zavojevalcev je bila občutno manjša. Nasprotnik je imel od 30
do 40 odstotkov večjo mišično maso. Kot če bi se Arnold Schwarzenegger
spustil v boj proti kakšnemu suhcu - in kljub temu klavrno pogorel.
Moderni človek naj bi bil hitrejši, bistroumnejši bolj premeten. Strokovnjaki
menijo, da je z boljšimi lovskimi metodami svojim tekmecem pred nosom
pobiral plen, z boljšim orožjem jih je premagoval v bojih.
Ta scenarij o sovražnem prevzemu pa nekaterim antropologom ni pogodu.
Svoje kolege so obdolžili rasizma, projiciranega v prazgodovino. V resnici
naj bi bil zgodnjeevropejec prijazen dečko, ki je s priseljenci negoval
prijateljske stike. Ob tabornem ognju naj bi se tudi spolno zbliževali.
Erik Trinkaus iz washingtonske univerze, glasnik "hibridne frakcije",
meni: "Vrsti sta se mešali in zaplodili potomce."
Ta tabor si politično korektno - kot da bi šlo za varovanje zatirane manjšine
- prizadeva, da bi z razpravami odpravil razlike med vrstama. Sveže pobrit,
z modno pričesko v obleki znanega oblikovalca bi neandertalec lahko neopaženo
pospravil hladni bife - tako je mnenje te frakcije raziskovalcev. Hamburški
prazgodovinar Ralf Busch celo hvali ljubkost dam iz Neandertala: "Vsaj
anoreksične niso bile."
Dolgotrajni boj med strokovnjaki pa ni bil podkrepljen z dejstvi. V informacijah
iz aurignaciena, iz obdobja pred 40.000 do 28.000, ko se je odločalo o
usodi obeh vrst, je bilo preveč vrzeli. Šele v novejšem času so se stvari
spremenile. Strokovnjaki za izotopsko kemijo v izvrstno opremljenih laboratorijih,
strokovnjaki za analizo fosilnega peloda in paleoklimatologi osvetljujejo
kritično obdobje. Genetiki iz skeletov iz pradavnine ekstrahirajo dedno
zasnovo, antropologi računalniško simulirajo mehke dele neandertalcev.
Obstaja pa tudi obilica novih najdb kosti, najpomembnejših biozgodovinskih
dokumentov.
Te najdbe so v stroki sprožile hudo zmedo. Obe
raziskovalni frakciji sta vznemirjeni: v zmoti so bili tako zagovorniki
bliskovite vojne kot zagovorniki teze o Ijubimkanju.
-Najprej je bila ovržena ideja o mešanju vrst. Genetiki munchenske univerze
so iz kosti neandertalca ekstrahirali dedno zasnovo, ki je takšna, kot
bi bila od kakega biološkega zunajzemeljskega bitja. Vodja raziskave Svante
Paabo pravi: "Nobenih dokazov ni, da bi neandertalci bistveno prispevali
k naboru genov današnjih ljudi."
- Sledil je udarec za gensko frakcijo: določitev starosti zoba iz Zafarraye.
Tudi fosilu neandertalca iz velikanske jame Vindija (Hrvaška) so pripisali
osupljivo starost od 28.000 do 29.000 let. Tubingenški prazgodovinar Nicholas
Conard to takole komentira: "Teza o hitrem osvajanju je s tem passe."
Poleg tega bo treba mnenje spremeniti tudi zaradi drugih povsem novih
spoznanj. Homo sapiens se potemtakem nikakor ni bojeval z robatim topoglavcem.
To dokazujejo tri glavne ugotovitve:
- neandertalci so nosili nakit in izdelovali natančno orožje;
-vjužni Franciji in Italiji so imeli kulturna središča;
-na prodiranje Homo sapiensa so se odzvali z neke vrste oboroževalno tekmo.
Nov pogled na stvari, ki je dokumentiran v ameriški strokovni reviji Current
Anthropology, je naredil močan vtis. V njej je skupina francoskih prazgodovinarjev,
ki jih vodi Francesco d'Errico, opisala orodje, ki so ga neandertalci
izdelovali na področju od pariške kotline do južne Italije.
Samo v jami Arcy-sur-Cure je skupina naštela 36 'osebnih okraskov': okrašene
lisičje zobe, bisere iz slonovine in ostanke prstanov. Avtorji so prepričani,
da te ugotovitve dopuščajo le en sklep: neandertalci so bili "povsem
kultivirana človeška bitja".
Sta torej drug ob drugega trčila dva kamenodobna tekmeca? So raziskovalci
na sledi ledenodobni hladni vojni? So neandertalci v sporu s svojimi bratranci
ustvarili paralelni kulturni svet?
Posledice tega spoznanja so daljnosežne. Ne le, da se je sedaj neandertalski
Rambo izkazal za Supermana, tudi izvor človeške kulture se kaže v povsem
novi luči.
Pred približno 100.000 leti je bil Homo sapiens v Afriki anatomsko zrel,
kljub temu pa je bil tempo inovacij nerazložljivo počasen. Do "velikega
poka" naj bi prišlo šele pred 40.000 leti. Človek je z nadzvočno
hitrostjo mutiral v Ijubitelja umetnosti, slikarja, izdelovalca orožja
in sprožil osupljivo kognitivno in kulturno revolucijo.
Sedaj se nenadoma ponuja razlaga za to skrivnostno storilnostno erupcijo.
Homo sapiens je, ko se je začel priseljevati v Evropo, naletel na enakovrednega
tekmeca, ki mu je odrekal pravico do ozemlja.
Nakit, reliefi, rezila iz kosti - vse te pridobitve, ki so se nenadoma
pojavile v aurignacienu, naj bi potemtakem bile posledica tekmovanja.
K vrhunskim kulturnim dosežkom je obe vrsti spodbodel šele njun stik.
Umetniki preživetja v mrazu
Teza o pratekmi kot gibalu celotne kulture je v velikem nasprotju s predstavo
o svetu ki so jo imeli prazgodovinarli do sedaj. Že od samega začetka
so bili neandertalci na slabem glasu zaradi svoje domnevne duhovne manjvrednosti.
Ko se je leta 1856 v kamnolomu doline Neandertal v bližini Dusseldorfa
pojavil primerek, po katerem so vrsto poimenovali, so si bili učenjaki
takoj edini: kosti izvirajo od "surovega praljudstva", od "rodu
topoglavcev". Zgodnji plastični modeli v muzejih so se zgledovali
po klišeju primitivca. Silaka so predstavljali kot pomilovanja viedno
pojavo, kot pasivnega in bolehnega kretena. Risarji so si zamislih tepca
z bikovskim vratom in opičjo poraščenostlo.
Pod kritičnim očesom "nove arheologije" v osemdesetih letih
je bil evropski staroselec degradiran v nerodo, ki ni sposobna živeti
v dvoje ali si ustvariti družine v bitje, ki svojih umrlih ne pokopava
in je motorično zavrto. Lewis Binford, nestor gibanja, je neandertalca
spremenil celo v mrhovinarja. S svojim okornim orodjem naj bi si od časa
do časa ujel kvečjemu kakega zajca.
Za tem nazorom se skriva dejstvo, da se ima človek že od nekdaj za bitje
posebne vrste. V svetem pismu nastopa kot božji izvoljenec. V grški mitologiji
mu Prometej pokloni ogenj. Le človek naj bi bil sposoben ustvariti delovna
sredstva, je menil Karl Marx.
Tudi znanost o prazgodovini se je cele generacije zgledovala po tej dogmi.
Če so med izkopavanji naleteli na nakit ali natančno izdelana kamena rezila,
so jih avtomatično pripisali Homo sapiensu. Le njemu so raziskovalci pripisovali
duha in umetniški čut, socialno vedenje in abstraktno mišljenje.
Toda pregrada med inteligentnim Homo faberjem na eni strani in preprostim
ostankom hominida na drugi se začenja rušiti. Tako so strokovnjaki šele
pred kratkim izvedeli, da korenine številnih kulturnih izdelkov segajo
mnogo dlje v preteklost, kakor so si predstavljall.
Najdbe dokazujejo, da je že Homo erectus pred 400.000 leti z velikimi
sulicami zalezoval hitre kopitarje.
Doslej najbolj osupljive dokaze je predstavil arheolog Hartmut Thieme.
V Schoningenu, severno od Harza, so doslej pod njegovim vodstvom izkopavali
8 kopij, izrezljanih iz majhnih smrek, ožgano palico, za katero domnevajo,
da je rabila za "raženj", ter na obeh straneh zašiljeno leseno
kopje, dolgo 78 centimetrov.
Odkritje teh predmetov - gre za najstarejše v celoti ohranjeno leseno
orožje - odmeva po vsem svetu. "Ob tem arheološkem odkritju ostajamo
brez besed " so zapisali v strokovni reviji Nature. Artefakti, konzervirani
v sedimentu, so utišali vse dvomljivce: že Homo erectus je bil sposoben
daljnovidno načrtovati lov na veliko divjad s posebnim orožjem.
Ko se je pred kakimi 200.000 leti na prizorišču pojavil neandertalec,
je bil lov na divjad brez dvoma že izpiljen. Bitje se je - s kopji, bodali
in orodjem za klanje-vedno strumneje prebijalo v vedno višje ležeče predele
mrzlega severa.
Toda mraz biotopa je bil poplačan z neizčrpno ponudbo hrane. V tundri
so se pasli severni jeleni in črede bizonov. Po stepi so se potikali dlakavi
nosorogi in orjaški jeleni. Prav zaradi neporaščenosti z gozdom je bila
pokrajina tako bogata. Livade, poraščene s travo in zelmi, so bile za
kopitarje obljubljena dežela; ponudba paše je bila takrat do desetkrat
večja kot danes.
Plemena so po svojih revirjih potovala v majhnih lovskih skupinah. Pozimi
so počivale v votlinah. Poleti so nemirno pohajkovale po stepi in spale
v šotorih iz kož. Ob večerih je prasketal taborni ogenj, zaneten s pomočjo
pirita in netiva. Ustaljeni tabori so bili izjema. Gostoto prebivalstva
ocenjujejo na 0,1 do 0,2 osebe na kvadratni kilometer.
Tršati neandertalec je bil na subarktično klimo odlično prilagojen. Njegov
težki skelet so obdajale nabite mišice. Ogromna nosna votlina, nekakšen
predprostor za ogrevanje mrzlega zraka je preprečevala nahod in hripavost.
Korenjak je bil zaščiten tudi pred premrlimi prsti: imel je kratke debele
prste, z nohti, velikimi kot kovanci za 1 marko. Kakor kažejo najdeni
skeleti dojenčkov, se je že zgradba okostja močno razlikovala od sodobnega
človeka.
Najbolj presenetljivi pri tej vrsti pa so njeni možgani. Pri skeletu iz
jame Amud so izmerili volumen lobanje: 1740 kubičnih centimetrov današnji
človek jih ima v povprečju le 1400. Evolucijski biologi so si edini, da
je bil tako impozanten razvoj možganov mogoč le zato, ker so zgodnji hominidi
več tisočletij jedli zelo kakovostne živalske beljakovine.
Posebne kemijske preiskave fosilnih okostij so sume okrepile. Zgradba
kosti neandertalcev je bolj mesojeda kot pri mesojedih, ali povedano drugače:
fantje so vztrajno goltali meso-zjutraj pečenko, opoldne drobovje, zvečer
file Stroganof.
To ne preseneča. Z ovsenimi kosmiči tundra ni mogla postreči. Morda le
s kako kislico proti ustnemu zadahu, s prgiščem jagod. Sicer pa je veljalo
pravilo, da je bilo rastlinske hrane tem manj, čim močneje so pihale ledene
sape s severa.
Za nadomestilo pa je v izobilju poskrbela favna. Po goščavi so šelesteli
tolsti bobri in moškatni biki. En severni jelen je štiričlanski družini
zagotovil živeža za najmanj teden dni. Veliko pozornost zbuja najdišče
SalzgitterLebenstedt, kjer strokovnjaki iz muzeja v Mainzu proučujejo
gaj, poln kosti. V zemlji so našli kakih 3000 ostankov okostij severnih
jelenov, mamutov, konjev in bizonov.
Ureznine na kosteh pričajo, da so lovci živalim sistematično rezali noge,
iz kosti severnih jelenov so vselej pobrali tudi kostni mozeg. Lebenstedt
je postregel tudi z osupljivimi dokazi o rokodelskih spretnostih neandertalcev.
Številna mamutova rebra so zašiljena, členki predelani v gorjače. Odrezano
jelenje rogovje, ki je videti kot hokejska palica, je verjetno rabilo
za izkopavanje. Najatraktivnejša najdba, 6,3 centimetra dolga konica kopja,
je bila izrezljana iz nosorogovega okostja. Strokovnjaki pravijo, da so
ti izdelki brez primere. Verjetno so bila na pojedino po množičnem lovu
povabljena tudi sosednja plemena. Pospramti je bilo treba cele gore kuhanega
in na žaru pečenega mesa. Odrasli mamut je nudil več ton mesa, njegovo
srce je tehtalo 25 kilogramov. Prazgodovinar Weniger trdi: "Nažirali
so se do onemoglosti."
Neandertalcem verjetno skladiščenje mesa ni bilo tuje. Shranjevali naj
bi ga v večnem ledu, poleti pa v mrzlih votlinah. Strokovnjaki razpravljalo
tudi o možnosti izdelave pemikana: pri tem postopku se posušeno meso premeša
z jagodičjem in prelije z vročo maščobo. Krepki in vitalni nomad je kmalu
zavzel ogromna področja. Pred 80.000 leti je naseljeval obale Črnega morja,
podil se je po Libanonu in okoli Neaplja, iz Portugalske se je oziral
proti Atlantiku. Le severno od 55. širinske stopinje je bilo življenje
nemogoče, ker so pot zapirale ledeniške gmote.
Kljub temu življenje ni bilo lahko. Težave je vedno znova povzročal jamski
medved, ki je plemenom ogrožal kvartirje. Ko so se pozimi podali v svoja
zaklonišča, se jim je ta 900 kilogramov težki medo nemalokrat postavil
po robu. Kdor pri napadu ni dobro ciljal, je potreboval dežurnega zdravnika
- šamana.
Tudi boj proti mamutu je bil zelo tvegan. Lovci so morali svoja lesena
kopja metati od blizu - slonova koža je debela 2 centimetra. Običajno
so bile živali po napadu le ranjene in so pobesnelo napadale svoje mučitelje.
Šele več dni pozneje so v bolečinah poginile.
Najdena neandertalska okostja pa kažejo, da so tudi napadalci skupili
hude rane. Ameriški antropolog Trinkaus, ki je lani pregledal na ducate
fosilov, je odkril vdrte lobanje, zlomljene roke in zdrobljena rebra.
Obstajajo tudi znamenja kulta mrtvih, pa četudi pičla. V Franciji so v
kraju La Ferrassie naleteli na zagrebeno okostje 15 dni starega dojenčka,
v Iraku pa na nekakšen cvetlični grob - ob odraslem mrliču so našli cvetni
prah.
Toda tovrstni pokopi so izjema. Neandertalci s svojimi pokojniki niso
vselej preveč obzirno ravnali. Od 300 skeletov so le 4 odstotki za silo
ohranjeni. Največkrat so ohranjene le posamezne kosti, ki so pogosto posejane
s praskami, v katerih tičijo drobni koščki kresilnega kamna. Antropolog
Wilfried Henke iz Mainza je prepričan, da je to jasen dokaz 'razkosavanja
trupel'.
Tovrstnih srhljivih navad si ni težko predstavljati: klima ledene dobe
humanosti ni bila naklonjena, Na prvem mestu je bil boj za preživetje.
Veliko nevarnost so predstavljala obdobja kratkotrajnih otoplitev: s sončno
pripeko so se spet pojavili gozdovi, travnata območja so izginila, z njimi
pa tudi pasoče se črede.
Obstajala pa so tudi obdobja, v katerih se je povprečna temperatura v
dvajsetih letih znižala do 8 stopinj. S severa so se začele približevati
ledene plošče. Taka krizna obdobja so občutno zdesetkala plemena.
Toda to so zgolj ugibanja. Obstajajo dokazi, da so se prebivalci tundre
v obdobjih neugodnih vremenskih razmer začeli umikati na jug. Pred približno
80.000 leti, ko je nastopilo ekstremno mrzlo obdobje, se je začel eksodus
proti Levantu. V izraelskih votlinah je ohranjenih ogromno kosti.
Neandertalci so se umaknili v prijetno tople parkovne površine. V sinajski
puščavi je takrat rasla bujna trava, pokrajino so pokrivale breze in grmičevje.
Toda v obljubljeni deželi so severnjaki prvič naleteli na bitje, ki je
zapečatilo njihovo usodo: na nežno grajenega Homo sapiensa.
Zmagoslavje Ijudi
Mnogi strokovnjaki so si trk obeh vrst predstavljali kot prijetno kramljanje.
Levant naj bi bil dokaz "mirnega sožitja". V resnici pa ostanki
po votlinah kažejo drugače. Po novejših raziskavah naj bi bil anatomsko
sodobni človek nenadoma pregnan s tega območja in odrinjen v svojo pradomovino
Afriko.
Pred kratkim je ameriški paleontolog John Shea raziskal 58 jam v Izraelu,
Jordaniji in Libanonu. Obe vrsti sta v tistem času izdelovali 3 do 4 vrste
kamenih konic. Pri kopjih z roženim rezilom, dragocenem orožju, ki se
je uporabljalo le pri težavnem lovu na konje in kozoroge, so bili neandertalci
precej uspešnejši. V njihovih taborih je bila proizvodnja te vrste orožja
28 krat večja.
V tem času je vladar severne hemisfere, gospodar tajge in tundre in kralj
ledene puščave še lahko branil svoj biotop.
Toda nadležnež iz Afrike ni odnehal. Po ugotovitvah genetikov je Homo
sapiens pred 50.000 do 60.000 leti ponovil naskok. Na pot pa se je po
vsej verjetnosti odpravilo le 2000 drznežev. Njihovo pot so strokovnjaki
že davno rekonstruirali: Evropo naj bi obšli in se usmerili proti Črnemu
morju in naprej proti Vzhodu. Nato so prodrli v Indijo in Avstralijo.
Odločilen pa je bil njihov pohod proti zahodu. Conard meni, da so kolonialisti
štartali od Črnega morja in sledili toku Donave. Tokrat so jurišni odredi
naglo napredovali, zagotovo je k temu pripomoglo tudi takratno toplo obdobje.
Šele prejšnji teden je prazgodovmar Damel Richter postregel z osupljivo
datacijo: fosili iz jame Geif3enklosterle pri Ulmu dokazujejo, da je Homo
sapiens dosegel zgornji tok Donave že pred 40.000 leti - več kot 5000
let prej, kot so mislili doslej.
V Švabski Juri so v številnih kraških jamah našli neverjetne artefakte:
strgala, dleta, svedre, dve flavti iz kosti in številne skulpture. To
so najstarejše umetnine na svetu.
Samo v jami pri Vogelherdu so našli 11 živalskih kipcev iz slonovine:
drobne upodobitve mamutov, divjih mačk in nosoroga. V neki drugi katakombi
je ležal - popolnoma zdrobljen'levji človek'. Plastika, izrezljana iz
mamutovega zoba, je visoka 30 cm in predstavlja vzorčni primer paleolitske
revolucije.
V Švabski Juri se je ohranila tudi prva upodobitev človeka. Slonokoščeni
relief, ki prikazuje človeka z dvignjenimi rokami in kopitastimi nogami,
ni večji od znamke. Po vsej verjetnosti predstavlja molivca ali šamana.
Portugalski strokovnjak Joao Zilhao je za te dragotrne iz Švabske takoj
našel preprosto razlago: človek je postal kipar, ker je zagledal neandertalčevo
grimaso.
Najnovejše datacije jasno dokazujejo, daje Homo sapiensa, ko se je nastanil
v votlini pri Geif3enklosterle, obdajal svet mišičastih tujcev. Le slabih
400 kilometrov vstran so v Mettmannu ob tabornem ognju sedeli neandertalci.
Natanko v tem času je pričel človek z osebnimi ornamenti poudarjati svoj
socialni ložaj. Pojavila se je hierarhila. Z nakitom je ustvarjen avtonomni
duhovni kod, označevalni sistem za določanje položaja v skupini in hkrati
za ločevanje od okolice.
Povod za to bi utegnilo biti srečanje z neandertalcem. Soočenje z dvonožcem,
ki mu je bil podoben, je v Homo sapiensu zagotovo sprožilo vprašanja o
lastni identiteti. D'Errico je prepričan, da je stik obeh vrst povzročil
eksplozijo, katere posledica je bila uporaba simbolov na obeh straneh.
Znanost morda nikoli ne bo mogla odgovoriti na vprašanje, kakšno je bilo
srečanje bratrancev. Sta se ignorirala? Sta drug drugemu priznavala, da
sta človeškega izvora? Ali pa so drug v drugem videli le lovski plen?
Razmere za mirno sobivanje so bile slabe. Eden od problemov je bila gotovo
komunikacija. Bratranca bi se lahko med seboj sporazumevala kvečjemu s
kretnjami.
Tudi njun anatomski "outfit" se je drastično razlikoval. Manjkalo
ni niti drugih razlogov za konflikt: obe vrsti sta zasedali isto ekološko
nišo, uporabljali sta iste votline in lovili isto divjad. Za newyorškega
prazgodovinarja Iana Tattersala je primer jasen: neandertalci so bili
eliminirani v neposrednem stiku ali posredno v ekonomski tekmi.
Po najnovejših spoznanjih je Homo sapiens naletel na odpor predvsem na
zahodu. Njegov prodor proti Franciji je bil onemogočan 6000 let. Conard
predlaga: "Preveriti moramo, ali so bile na Renu in Roni meje."
Na drugem bregu je bilo kultivirano ozemlje sovražnikov. Neandertalci,
ki so tam živeli, so v kulturi ubrali povsem samostojno alternativno pot.
Svoje pokojnike so posipavali z rdečo kredo in z novim orožjem lovili
koze in severne jelene. Moški so za pasom nosili okrašena bodala iz kosti.
Rokodelci so iz slonovine žagali prstane.
Nova skeletna najdba v Italiji potrjuje, da so se skrivnostni nasprotniki
Homo sapiensa odlikovali tudi z visoko razvito izdelavo kamenih rezil.
V Current Anrhropology so zapisali, da je bil to temelj njihove moči,
ki je segala od Kantabrijskega gorovja do Pariške kotline.
Na koncu je padla tudi ta trdnjava. Pred približno 33.000 leti so neandertalci
izginiti iz svojih sredozemskih središč. V votlinah pride do naglih sprememb.
Pojavijo se sledovi Homo sapiensa. Je general Kremenček prešel v napad?
Začudenje zbuja predvsem dejstvo, da so prav v južni Franciji, nekdanji
trdnjavi neandertalcev, kmalu zatem nastale mojstrske poslikave v jami
Chauvet - skoraj tako kot če bi okupatorji sredi sovražnega ozemlja razobesili
svoj prapor. Conard je prepričan, da je vsaj občasno prihajalo do konfliktov.
Toda strokovnjaki ne izključujejo tudi manj dramatične možnosti: izčrpanosti
zaradi tekmovalnosti. Neandertalec je začel v kulturnem finišu počasi
zaostajati.
Vse kaže, da je imel Homo sapiens bolje razvito socialno strukturo in
občutek pripadnosti. Morda je pri preganjanju krepkih nasprotnikov iz
revirja na pomoč poklical strice iz sosednjih plemen. Ali pa je bil v
primerjavi z dobrodušnim divjakom bolj diaboličen in je v obračunih posegal
po zlobnejših sredstvih? Vsekakor je bilo hiranje dolgotrajno.
Za poražence je sledilo slovo od Francije. Zaprli
so se v svoja zadnja pribežališča. Na goratem balkanskem področju so živeli
še pred 28.000 leti. Vsaj tako dolgo je v njihovih rokah ostal Krim.
Najdlje so branili fronto ob reki Ebro v Španiji. Zadnji predstavniki
neandertalske vrste so se zbrali južno od te demografske meje in tam nestavno
končali. Zafarraya v bližini Malage predstavlja zadnje dejanje. V boju
za preživetje je zmagal Homo sapiens.
V ledenodobni Evropi sta si več kot 10.000 let nasproti stali dve skoraj
enakovredni človeški vrsti. Neandertalcu, bratrancu in rivalu, se Homo
sapiens lahko zahvali za rojstvo kulture. Istočasno so nova odkritja vrgla
grd madež na človeško prazgodovino. Najverjetnejeje Homo sapiens z orožjem
vdrl v Evropo, izkoristil sleherno slabost svojega nasprotnika in na koncu
to kultivirano bitje spravil s poti. Ameriški raziskovalec Peter Ward
se sprašuje: "Je genocid pravi izraz za naš odnos do neandertalca?"
Nesporno je, da je po zmagi svet človeka zasijal svetleje kot kdajkoli
prej. Osvojil je Sibirijo in kmalu zatem naskocil še Ameriko. Nečimrno
se je ovesil z okrasjem, amuleti in preluknjanimi školjkami.
Vrhunec razkošja predstavlja pokopališče v Sungiru. Ledenodobni lovci
so bili deležni svečanega in razkošnega pogreba in oprave. Raziskovalci
so izračunali, da je bilo samo za izdelava biserov iz slonovine potrebnih
26.000 ur dela.
Grobnica pa je prinesla tudi prvi konkretni dokaz, da je bil cilj zmagoslavnega
pohoda ljudi uničenje neandertalcev. V grobišču so strokovnjaki našli
tudi veliko stegnenico z odsekanimi členki. Mozgovna votlina mogočnega
skeletaje bila napolnjena s prahom okre - žrtvenega dodatka.
Toda katero žival so zaklali? Tudi na to vgrašanje so ruski arheologi
našli odgovor: neandertalca.
|
