|
Tridelno bitje ste, in večina ljudi se doživlja, kot telo. Po tridesetem
letu pozabijo celo na um. Nehajo brati. Nehajo pisati. Nehajo učiti. Nehajo
se učiti. Skratka zanemarijo um. Ne negujejo ga. Ne širijo ga. Nič novega
ne sprejmejo vase. In od sebe dajo samo toliko, kolikor je nujno treba.
Um se ne hrani. Se ne prebuja. Zaziblje se v spanec, otopi. Vse storite,kar
morete, da ga izključite. Televizija, filmi, šund. Počni karkoli samo
ne razmišljaj, ne razmišljaj! Tako torej večina ljudi živi življenje na
telesni ravni. Krmijo si telo, ga oblačijo, ga zalagajo z vsem otrebnim.
Večina jih že leta in leta ni prebrala dobre knjige - se pravi knjige,
iz katere bi e lahko česa naučili. Pač pa ti lahko na pamet povedo celotni
tedenski televizijski program. V tem je nekaj nedopovedljivo žalostnega.
Resnica je pač ta, da večina ljudi kratko malo noče misliti. Volijo voditelje,
podpirajo vlade in se pridružujejo verstvom, ki ne zahtevajo samostojnega
mišljenja.
"Olajšaj mi življenje. Povej mi, kaj naj storim."
Večina si želi prav tega. Kam naj sedem? Kdaj naj vstanem? Kako naj pozdravim?
Kdaj naj plačam? Kaj si želiš, da storim?
Kakšna so pravila? Kakšne so moje meje? Povej mi, povej, povej! Vse bom
storil - samo nekdo naj mi pove!
Potem se jim vse zastudi, potem pride razočaranje. Držali so se vseh pravil,
delali so, kot jim je bilo rečeno. Kaj je bilo narobe? Kdaj se je vtihotapila
bridkost? Zakaj je šlo vse skupaj po zlu?
Po zlu je šlo tisti hip, ko si zavrgel svoj um - najmogočnejše ustvarjalno
orodje, ki si jih kdaj imel.
Čas je torej, da se znova spoprijateljiš s svojim umom. Bodi njegov sopotnik
- tako samotno mu je brez tebe. Bodi njegov skrbnik - tako sestradan je.
Nekateri med vami - pičla manjšina - dojema, da imate telo kakor um. In
ti s svojim umom lepo ravnajo. Toda celo med tistimi, ki spoštujejo svoj
um - in vse, kar mu pritiče - se jih je le malo naučilo uporabljati več
kakor desetino umskih zmožnosti. Če bi vedeli česa vse je zmožen vaš um,
nikdar ne bi nehali uživati njegovih čudežnih sadov - in njegovih moči.
In če misliš, da je število tistih med vami, ki so uravnovesili telo z
umom, majhno - ti povem, da je onih, ki se vidijo kot trodelno bitje -
kot telo, um in duh - komaj omembe vredno.
In vendar ste tridelna bitja. Več ste kakor zgolj telo in več kakor zgolj
telo in um.
Hranite svojo dušo? Ali jo sploh opazite? Jo zdravite ali ji škodujete?
Rastete ali venete? Se širite ali krčite? Je vaša duša ravno tako osamljena
kakor vaš um? Ali ni celo še bolj zanemarjena? In kdaj je bilo zadnjič,
ko ste čutili, da se je vaša duša izrazila? Kdaj je bilo zadnjič, ko ste
vzkliknili iz radosti? Napisali pesem? Glasbo? Plesali v dežju? Spekli
pito? Karkoli naslikali? Popravili kaj, kar se je pokvarilo? Poljubili
otročička? Pridržali mačko k obrazu? Splezali na kakšen hrib? Goli zaplavali?
Se sprehodili ob svitu? Zaigrali na orglice? Se pogovarjali do zore? Se
dolge ure ljubili… na obali, v gozdu? Se pogovarjali z naravo? Iskali
Boga? Kdaj ste zadnjič sedeli sami v tihoti ter se potopili v najglobje
predele svojega bitja?
Zakaj se potem toliko duhovnih učiteljev zavzema za popolno spolno vzdržnost?
Zato, ker ne verjamejo, da ljudje lahko dosežejo ravnovesje. Menijo,
da je spolna energija - in energije, ki jih obdajajo druge posvetne izkušnje
- premočna, da bi jo lahko zauzdali, jo spravili v ravnovesje z vsem drugim.
Zato so prepričani, da je vzdržnost edina pot k duhovnemu razvoju, ne
pa zgolj eden izmed njegovih možnih sadov.
Ob tem se mi poraja še nekaj drugih poslednjih vprašanj o spolnosti.
Je prav vsakršna oblika spolnosti, za katero se dogovorijo odrasli, primerna?
Ja.
Pa čeprav je še tako "prismojena"? Ali brez ljubezni? Ali
celo istospolna?
Najpoprej si pridiva še enkrat na jasno, da ni ničesar, česar Bog ne
bi odobraval.
Ne sedim tu, da bi sodil, in ena dejanja razglašal za dobro, druga pa
za zlo.
Glede tega, kaj ti na razvojni poti koristi, in kaj ne, se lahko odločaš
le ti sam.
Res pa da obstaja neko zelo splošno zasnovano vodilo, glede katerega se
strinjajo malone vse razvite duše.
Nobeno dejanje, ki prizadene druge, ne vodi k hitremu razvoju.
Drugo takšno vodilo pa je:
Ne odloči se za nobeno dejanje, ki zadeva drugega človeka, če ta ne privoli
vanj oz se ne strinja z njim.
Premisliva zdaj v luči teh dveh vodil vprašanja, ki si jih ravnokar načel.
"Prismojena" spolnost? Hja, če nikogar ne prizadene in če vsi
sodelujoči privolijo vanjo, kaj bi bilo potej narobe z njo?
Spolnost brez ljubezni? Samo tole ti rečem: Prav nič, kar delaš brez ljubezni,
ti ne bo pomagalo k božjemu.
Vseeno je, ali gre za spolnost brez ljubezni ali za špagete brez ljubezni;
če brez ljubezni pripraviš pojedino in in jo brez ljubezni tudi poješ,
zamujaš najlepši del izkušnje.
In ali je kaj "narobe" , če to zamudiš? Tudi tu "narobe"
ni najbolj umesten izraz. "Neumesten" ali pa "nič prida"
bi bilo bližje, pod pogojem, seveda, da se želiš razviti v višje duhovno
bitje.
Spolnost med istospolnimi? Toliko jih je, ki bi radi dopovedali svetu,
da sem zoper homoseksualno spolnost oziroma vse, kar izvira iz nje. Pa
vendar ničesa ne obsojam, ne takšnih ne drugačnih vaših odločitev.
Ljudje tako radi izrekajo vrednostne obsodbe - o vsem- jaz pa jim nekako
kvarim veselje. Ne morem se jim namreč pridružiti v teh sodbah, kar zbuja
nelagodje še zlasti pri tistih, ki pravijo da izhajajo iz mene.
Ali je lahko spolnosti preveč?
Ne. Seveda ne. Pač pa je lahko preveč potrebe po njej.
Predlagam torej tole:
Uživaj v vsem.
Ne potrebuj ničesar.
Velja to tudi za ljudi?
Tudi za ljudi. Še zlasti za ljudi. Če koga potrebuješ, s tem tako rekoč
kopleš grob vajinemu odnosu.
Toda vsem nam je všeč, če smo komu potrebni.
Potem nehajte s tem. Rajši naj vam bo všeč, če vas nihče ne potrebuje
- zakaj največji dar, ki ga lahko komum daš, je zmožnost in moč, da te
ne potrebuje, da te ne potrebuje za nič.
|