Po vrhu G-77 v Havani

Radikalci in realisti
Države v razvoju sprejele dokument Nova globalna humana ureditev
Radikalne obsodbe in pozivi k sodelovanju

Šestdnevni vrhunski sestanek držav v razvoju skupine G-77, ki združuje 133 afriških, azijskih in latinskoameriških držav, se je v petek končal v Havani s sprejetjem sklepnega dokumenta Nova globalna humana ureditev. V njem so se na štirinajstih straneh izognili radikalni retoriki in raje poudarili globalno sodelovanje. Tako ni prinesel nič bistveno novega, česar ne bi bilo mogoče vnaprej pričakovati.

Kubanski voditelj Fidel Castro, ki je v sredo dejal, da bi bilo treba Mednarodni denarni sklad (IMF) razpustiti, svetovne finančnike pa postaviti pred sodišče, je na koncu označil poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi državami kot novi apartheid, v katerem štiri milijarde ljudi, dve tretjini človeštva tolčeta revščino. Zadnje besede so hude a ne brez zrna resnice, tako kot ni vprašanje predsedujočega Skupine 77, nigerijskega predsednika Oluseguna Obasandža: "Kako naj govorimo o demokraciji v državi, kjer dajejo tretjino domačega bruto proizvoda za odplačevanje in servisiranje dolgov?"
Države v razvoju v dokumentu pozivajo k okrepljenemu dialogu med svetovnim Severom in Jugom, med nerazvitimi (Jug-Jug), svarijo pred čedalje globljim prepadom med bogatimi in revnimi ter negativnimi učinki gospodarsko-tehnološke globalizacije, se zavzemajo za večjo vlogo OZN in včlanjevanje v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) brez političnih pogojev. Razvite države tako rekoč rotijo, naj odpišejo dolgove najrevnejšim, ker jih tako ali tako ne morejo vrniti, dolžniško breme srednje zadolženih in malo manj revnih pa naj olajšajo z ugodnejšimi odplačilnimi pogoji in povečanjem naložb v njihovo gospodarstvo.
Ali je Skupina 77 v treh in pol desetletjih obstoja dozorela ali ne, je težko reči, še teže je govoriti o enotnosti, saj so med njimi velike politične, gospodarske, socialne, kulturne in drugačne razlike. Poziv k vključevanju v Svetovno trgovinsko organizacijo lahko hkrati oznanja, da bo G-77 postopoma.izgubila formalni in vsebinski razlog za obstoj, čeprav se ustanovi svetovnega Juga ne bodo kar tako odpovedali.
Kljub besednemu radikalizmu gostitelja Castra, malezijskega premiera Mahatirja in še nekaterih se zdi, da je prevladal realizem, ki ga zagovarjajo tri pomembne članice - Južna Afrika, Nigerija in Indonezija, pritegnila pa mu je tudi Kitajska, ki jo je zastopal podpremier Li Lanqing.
Države v razvoju se večinoma zavedajo, da bogatemu delu sveta ne morejo postavljati pogojev, čeprav jih nemalo meni, da so razviti soodgovorni za njihovo gospodarsko in tehnološko zaostalost. A najprej morajo pomesti pred lastnim pragom in se vprašati, koliko so za njihov nerazvoj krive nesposobne in skorumpirane vladajoče elite (same ali v španoviji z nadnacionalnimi družbami in razvitimi državami), zgrešena gospodarska strategija (same ali v povezavi s svetovnimi denarnimi ustanovami), notranji in regionalni spopadi, državljanske vojne, vojaški prevrati itd.
Države v razvoju niti z besedo niso omenile obljub razvitih in mednarodnih ustanov izpred treh desetletij, ko se je razviti del sveta zavezal, da bo odstotek narodnega BDP namenjal za pomoč svetovnemu Jugu. Razen redkih držav (skandinavskih) so razviti na to že zdavnaj pozabili, besede o tako zamišljenih desetletjih razvoja nerazvitih so del romantike 60. in 70. let. Namesto tega se je del Latinske Amerike, Afrike in Azije spremenil v smetišče odpadkov razvitih, odlagališče zastarele in ekološko nevarne industrije, neizčrpen rezervoar cenene delovne sile (tudi otroške) in v velik trg za prodajo orožja, ki mu zdaj berejo levite o demokraciji, spoštovanju človekovih pravic in skrbi za naravno okolje. Navsezadnje bodo morale razvite države z manj bogataške sebičnosti sprejeti svoj del odgovornosti za obup in brezup tretjega sveta zaradi lastnih interesov, sicer bo Jug čedalje večji "izvoznik" revščine z milijoni emigrantov.

Avgust Pudgar ; sobotna priloga ; Delo, 22. aprila 2000