Za nestrpne: Se je splačala? - - - Povzetek...

Janez Zdešar

Razmišljanje o nekaterih ključnih dogajanjih med leti 1941 do 1945 na Slovenskem

Sleherno zgodovinsko dogajanje ima svoje vzroke in svoje postedice, vzroki sami so obenem posledice prejšnjih vzrokov. V tem prepletanju dogodkov so nekateri pomembnejši od drugih, ker močneje vplivajo na poznejše odločitve in na dogajanja, ter se globlje vtisnejo v zgodovino posameznika ali skupnosti in jim določijo smer. To so ključni dogodki, ki dajejo bolj jasno razumeti določeno dobo - in čase, ki ji sledijo.
Tudi dogajanje na Slovenskem v letih 1941 do 1945 ima svoje ključne dogodke. Skoraj vsi so se zvrstili že v usodnem letu 1941: okupacija, organiziranje protiokupatorskega odpora (POO), odločitev KPS za takojšnji oboroženi POO, monopoliziranje upora, začetek revolucije. Leto 1942 je prineslo vrhunec revolucije v Ljubljanski pokrajini, nastanek vaških straž, leto 1943 kočevski zbor in nastop domobranstva, leto 1944 upad partizanske vojaške moči ter političnovojaško pomoč zaveznikov, leto 1945 veliki holokavst.
V razpravi skušam osvetliti nekatera teh dogajanj. Ne gre mi za faktografski opis, dogodki so bolj ali manj znani. Na osnovi zagotovljenih dejstev bi rad ocenil njih pomen in težo. Pravzaprav gre bolj za skupek posameznih premislekov kot pa za zaokroženo razmišljanje. Ugotovitve podajam v obliki kratkih tez, ki so hkrati podnaslovi.
Ne gre za nova odkritja, bolj za ovedenje nekaterih dejstev, ki so bila hote ali nehote v pozabi in po nezasluženem postavljena bodisi v ospredje bodisi v ozadje zgodovinske zavesti. Razmišljamje bo zato pripeljalo do demitologizacije nekaterih postavk režimskega zgodovinopisja. Zgodovina se sicer ne da pretvarjati, še manj zanikati. Pač pa je zgodbvinopisje, ki ga je doslej - z majhnimi izjemami - pisal le zmagovalec, potrebno revizije in bistvenih dopolnil.

1. Po okupuciji Slovenije aprila 1941 je večina predvojnih političnih strank organizirala ilegalni POO, KPS je bila le ena izmed njih

Vedno znova slišimo trditev, da je KPS/OF bila pravzaprav edina odporniška skupina. Da temu ni tako, pokaže že seznam ilegalnih skupin - resnično le seznam, ker ni časa za obsežno razpravljanje,

Iz katoliško-ljudskega tabora so izšle:
1. Slovenska legija.
Vodja je bil Rudolf Smersu, organizacijski referent Albin Šmajd, vojaški Ernest Peterlin. Ustanovni šestanek je bil že 29. maja 1941 v Ljubljani. Do konca leta 1941 je sistem organizacije Slovenske legije prepletal vso tedanjo Ljubljansko pokrajino, poleg tega pa so ustvarili odbore za Primorsko, Gorenjsko in Štajersko s Prekmurjem. Imeli so ca. 5000 članov.
2. Prebujena Slovenija.
Ustanovil jo je julija 1941 Ivo Peršuh. Po programu se niso razlikovali od Slovenske legije, zato so se že decembra 1941 z njo združili.
3. Akademski klub Straža,
ustanovtjen že pred vojno. Voditelj je bii dr. Lambert Ehrlich, po umoru Ciril Žebot. Straža je kat skupina vstopila v Slovensko legijo, sredi leta 1942 pa iz nje kolektivno izstopila - zaradi programskih razlik.
4. Slovensko narodno gibanje
je vodil Fanouš Emmer. Imelo je izrazito vojaški značaj, idejna usmeritev članstva pa je biia precej heterogena: od nekdanjih mladcev preko sokolov do mlajših jugoslovanskih oficirjev
5. Združeni Slovenci
iz prve polovice maja 1941. To je bila skupina, ki jo je vodila tako imenovana katoliška sredina, med njimi Andrej Gosar in Jakob Šolar. Niso se hoteli pridružiti niti že naštetim ilegalnim skupinam niti OF. V svojih načrtih in programu so nihali med obema taboroma

Nacionalno-liberalni tabor je organiziral:
1. Sokolsko legijo.
Vanjo so se rekrutirali na temelju predvojne politične povezanosti v JNS. Po organizacijski strukturi so bili podobni Slovenski legiji. Vodilni organ - člana sta bila med drugimi Albert Kramer, Avgust Praprotnik se je imenoval Sokolski vojni svet
2. Mlada JNS, tudi Nova Jugosiavija
je nastala kot opozicija proti starejšim politikam v JNS. Predsednik je bil Jo2e Rus, tajnik Andrej Uršič.'
3. Samoslojna demokratska stranka
je od vsega začetka nihala med vstopom v OF in samostojnostjo. Politično ni imela posebne te~e 8
4. Staro pravdo
je vodil Črtomir Nagode. Nastala je aprila a1i maja 1941, bila je močna skupina liberalnih izobražencev, med njimi Ljubo Sirc. Avgusta 1941 so se formalno pridružili OF, a bili januarja 1942 izključeni zaradi zahtev po koalicijski sestavi znotraj OF.

Dejstvo, da je takoj po okupaciji, spomladi in poleti 1941, iz demokratičnega tabora zraslo devet večjih ali manjših protiokupatorskih skupin, dokazuje, da je bil slovenski narod tiste težke dni politično enoten. Sprejet je bil konsenz o POO. Podobno kot sočasno ali pozneje v okupirani Evropi - v Franciji je bilo pet večjih, v ltaliji tri večje in štiri manjše, na Poljskem pet odporniških organizacij - Slovenci tuje okupacije nismo sprejeli kot nekaj dokončnega, usodno nespremenljivega, temveč kot izziv za odpor in upor.
Vse našlete skupine so imele isti cilj: priprava na oborožen izgon okupatorjev in osvoboditev domovine na dan x, obenem z zavezniki, v zadnji fazi vojne. To je njihov skupni imenovalec; v tej točki pa se tudi razlikujejo od KPS, ki po 22. juniju 1941 preko OF razglasi totalni takojšnji oboroženi odpor na vsem slovenskem ozemlju.
KPS, ki je pred vojno štela le okoli 1000 članov, je "dala pobudo" za ustanovitev OF. Okoli tega dogodka se spletajo legende in miti. Do danes ni znan niti točen dan ustanovitve - 36i ali 27. april 1941 -, ni znano, koliko je resnično bilo ustanovnih skupin - tri ali štiri -, koliko jih je bilo in kdo je bil navzoč pri ustanovitvi, ne koliko je bilo poznejših plenumskih skupin, ne kdo je koga v OF predstavljal - nekateri zagotovo le sebe. Tudi ime samo - OF - ni prvotno, prvikrat se omenja šele julija 1941, pred tem se je imenovala Protiimperialistična fronta. Bila je izrazito protizavezniška, saj je KPS bila vezana na nemško-sovjetski pakt iz avgusta 1939.
Poudariti je Ireba, da je bila OF od začetka do konca instrument KPS, ki ga je popolnoma obvladala. Prerekanje o koalicijskem ali nekoalicijskem značaju OF je le prepir o oslovi senci. KPS je iz taktičnih razlogov v različnih obdobjih organizaciji OF dala ali vzela koalicijski videz, jo po potrebi odpinala novim članom ali zapirala, taktirala s SZ, pri tem sama odvisna od navodil KPJ in Kominterne. Ta nihanja so včasih tudi izraz nejasnosti v KPS sami, ali se že ali še ne - ali pa spet ne ali pa spet že - nahaja v prvi ali drugi fazi revolucije.
Značilno za vse ustanovne in plenumske skupine v OF - razen KPS - je totalno pomanjkanje politične zrelosti, zanesenjaštvo in naivnost:
a) povezuje jih nezadovoljstvo s socialno in nacionalno politiko predvojnih strank in ne konkretna vizija slovenske prihodnosti. Predstavrtiki teh skupin niso prominentni člani strank, marveč njih disidenti in oponenti: Kocbek, Rus;
b)javno se odpovedo lastnim političnim organizacijam in organiziranju in pristanejo na poenotenje v okviru OF, ki ga zahteva in z Dolomitsko izjavo dokončno izpelje KPS;
c) zavestno se odpovedo snovanju lastnih političnih programov za povojno notranjo ureditev Slovenije. To imajo za natogo časa po vojni, ne takratnega trenutka, in zaupajo KPS: "Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno Ijudsko demokracijo" (7. temeljna točka OF);
d) pristanejo na takojšnji totalni oboroženi odpor proti okupatorjem.

2. Odločitcv KFS/OP za "takoJšnji oboroženi odpor" je bila v razmerah tislega časa iracionalno in neodgovorno dejanje, škodljivo življenjskim interesom slovenskega naroda

Upor proti okupatorju je imel v zasedenih državah Zahodne Evrope različne oblike, načine in značilnosti. Predvsem je treba razlikovati med oboroženim in neoboroženim, civilnim odporom. Organiziran in koordiniran oborožen odpor se je v zahodnih deželah razvil šele v letu 1943, civilni odpor pa se je začel že kmalu po vsakokratni nacistični zasedbi.
Civilni odpor, torej neoboroženi, je lahko simboličen: okupatorju s simboličnimi gestami in dejanji pokazati, da ima opravka s ponosnim, samozavestnim narodom. Lahko je tudi polemičen: s protesti pokazati okupatorju, da nismo premaganci in na razne načine sabotiramo njegove ukrepe in odločbe. Lahko je končno defenziven, a še vedno neoborožen. Vanj spadata organiziranje ilegalnih stalnih skupin in priprava oboroženega odpora. Totalni oboroženi odpor je smiseln samo, če je popolna osvoboditev okupiranega ozemlja možna v doglednem času, tudi z žrtvami, ki pa morajo biti v sozazmerju z dosežkom, to je končno zmago. Upor zaradi upora, brez upoštevanja teh pogojev in okoliščin, je iracionalno in neodgovorno dejanje. Tudi če oborožen odpor načrtujemo kot stalne gverilske akcije vznemirjanja in posamičnega slabljenja okupatorskih vojaških sil, je tak odpor poguben, samouničevalen, ker in če izziva k represalijam, ki narodu povzročijo neprimerno večjo škodo, kot pa je škoda povzročena okupatorju, ki je bil leta 1941 na vrhuncu svoje moči. Dolžnost, boriti se proti okupatorju, ne gre razumeti tako, da sebe žrtvujemo preko mere in ogrozimo lastni narodni obstoj.
Zakaj se je KPS kljub vsem pomislekom, ki jih je morala predvidevati, odločila za takojšnji oboroženi odpor? Odgovor ni težak: k odločitvi jo je gnala fanatična vera, osnovana na zgrešeni oceni, da bo vojne v nekaj mesecih konec, da bo SZ najpozneje do zime premagala nacistično Nemčijo. Ta vera je temeljila na ideologiji in ne na realnih ocenah takratnih analitikov.
Še en razlog je silil KPS/OF k odločitvi za takojšnji oboroženi odpor: zavedala se je, da bo po vojni imela možnost za uveljavitev politične moči in teže, končno za prevzem oblasti, le s pogojem, če takoj stopi v vojaško akcijo in si z nastalo oboroženo sito zagotovi povojno politično oblast - preko revolucije.

3. KPS/OF Je z ekskluzivnim monopolom na oboroženi POO začela obenem revulucijo, in slcer tako, da je tako imenovani narodnoosvobodilni boj podredila lastnim interesom, to je, prevzemu totalitarne oblasti po vojni

Končni cilj KPJ in KPS po zmagi SZ je bil prevzem totalitarne oblasti v Sloveniji, potem ko bi onemogočila druge politične stranke in likvidirala vodilne nasprotnike. Ta cilj je slovenska KP uresničevala že med vojno in ga obenem prikrivala, včasih bolj včasih manj, pač z ozirom na zaveznike v OF... CK KPS je že avgusta 1941 ustanovil VOS, ne da bi se o tem domenil s svojimi zavezniki v OF. Z VOS-om in skupino likvidatorjev si je KPS zagotovila nadzor in revolucionarni teror nad drugimi organizacijami POO. Že mesec dni pozneje, 16. septembra 1941, je Vrhovni plenum OF izdal sklep in odlok, brez imen in podpisov, anonimno, da SNOO v okviru OF ''za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi ves slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF je... škodljivo borbi za narodno svobodo''. Zato je vsak, ''ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane aborožena sila, ki ne raste pod političnim in vojaškim vodstvom OF, narodni izdajalec. Izdajalci pa se kaznujejo s smrtjo. Sodijo posebna sodišča, naglo, ustno in tajno, osebno zasliševanje krivca (NB: ne obtoženca) ni potrebno, smrtna kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih dotoči sodišče (NH: isti organ je sodstvo in eksekutiva). Ta določila proti narodnim izdajaicem veljajo v sedanjem izrednem stanju.''
S temi sklepi in odtoki je KPS/OF dokončno razbila - načrtno in zavestno sleherno možnost za povezavo POO vseh slovenskih političnih sil, ki bi bila tako nujno potrebna. Z monopolistično, absolutistično samopostavitvijo, za katero ni imela nikakršne legitimacije, se je sama izključila iz sistema političnega pluralizma in se javno izkazala za nedemokratično, totalitarno stranko po zgledu fašizma, ki stranko enači z narodom: ''Pojem OF in pojem slovenskega naroda postajata istovetna... Kdorkoli danes kakorkoli napada KPS, ta vrši protinarodno delo.''
Z omenjenimi sklepi je KPS/OF začela novo obdobje v zgodovini slovenskega naroda: nikdar do tedaj namreč ni nobena politična stranka na Slovenskem uveljavljala in sankcionirala svojih ciljev in zahtev z umori, poboji in likvidacijami nasprotnikov. To zgodovinsko breme si je KPS/OF naložila 16. septembra 1941, zato smemo ta dan upravičeno imeti za formalni začetek revolucije na Slovenskem - in ne šele poletje 1942, ko se organizira upor proti revoluciji.
Ker je KPS/OF s psihofizičnim terorjem in likvidacijami idejno in politično drugače mislečih in delujočih Slovencev dejansko prevzeta usmerjanje dogajanja, je postala - in ostaja - njegov glavni zgodovinsko odgovorni dejavnik: glavni akter dogajanja je KPS/OF, vse drugo je bolj ati manj le reagiranje na njeno agiranje. Zato KPS nosi soodgovomost tudi za odločitve vsiljene svojim nasprotnikom. Vse, kar se je dogajalo po 16. septembru 1941, se je dogajalo v znamenju KPS/OF, za vsakim dogodkom stoji - revoluciya.
S svojimi sklepi je KPS/OF razdvojila in razdelila slovenski narod. Slovencev ni razdelil okupator, razklala jih je revotucija. Iz strankarske sebičnosti je KPS zapostavila narodne interese in se z oboroženim nasiljem najprej in predvsem obrnila proti idejnim in političnim nasprotnikom. Bojevanje proti okupatorju je instrumentalizirala in se oprla na nacionalno navdušenje poštenega slovenskega domoljuba. Njegov pogum, zagon in požrtvovalnost v partizanskih enotah je izrabljala in zlorabljala za totalitarni prevzem oblasti po končani vojni, v diktaturo komunistično upravljane družbe in države. "Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF v celoti" (6. temeljna točka OF). Tudi prihodnost je bila monopolizirana.

4. Komunistična revolucija se je z Dolenjske in Notranjske razširita v druge slovenske dežele in se končala šele po vojni

Revolucianarni proces se je na Slovenskem razvijal na različne načine, v časovnih razmikih, z večjo ali manjšo krutostjo. Proti nekaterim novejšim trditvam je treba poudariti, da ni šlo na primer za "dolenjske zdrahe", temveč za izvajanje načrtovanega nasilnega preobrata na vsem Slovenskem.
Inienzivnost revolucije je bila po deželah odvisna od (ne)prisotnosti VOS-a, od vojaške moči ali nemoči partizanskih enot, od tega, ali je bilo neko ozemlje vsaj nekaj časa "osvobojeno" (dolomitska, ižanska repubiika), od reakcije okupatorjev, od taktike vodstva KPS in KPJ, in ne nazadnje od odpora vaških straž in domobrancev. '
Revolucija se je začela v Ljubljani z likvidacijami vodilnih nasprotnikov, se spomladi in poleti prenesla na Dolenjsko in Notranjsko ter se vžigala na Gorenjskem in Štajerskem. Po italijanski kapitulaciji se je vnela zlasti na Primorskem in na novo na Dolenjskem, od konca leta 1943 do spomladi 1945 pojenjala zaradi domobranskih akcij, dokler ni nekaj mesecev pred koncem vojne in po njej ponovno zagorela v pošastni holokavst v vseh slovenskih pokrajinah.
Poleg likvidacij in pobijanja nasprotnikov - v vseh slovenskih pokrajinah! - je bil za revolucionarni teror značilen tudi način prilaščanja in osvajanja oblasti. Takoj po 16, septembru 1941 je SNOO izdal dva odloka o "posojilu svobode" in "narodnem davku". VOS je zlasti po mestih z grožnjami likvidacij izsiljeval premožne, da so se z velikimi vsotami odkupovali - spomladi 1942 se je pri vodstvu KPS nakopičilo nad 10 milijonov lir, približno 25 milijonov predvojnih dinarjev. Nato so sledili odloki o razlastitvi tujih veleposestev, po postavitvi narodne oblasti na osvobojenem ozemlju itd. V obdobju od konca aprila 1941 do začetka maja 1945 je bilo izdano 162 odredb, odlokov, razglasov itd., nastajajoče "ljudske oblasti" v Sloveniji.
Po vojni pa so se zvrstili zakoni, ki so nacionalizirali privatno lastnino, v montiranih procesih "sodišč narodne časti" in drugih so na osnovi novega revolucionarnega prava sodili ljudskim sovražnikom, to je, političnim in idejnim nasprotnikom, duhovnikom, gospodarstvenikom, uradnikom, lastnikom tiskarskih podjetij, urednikom in sodelavcem časopisov, obtoženim narodnega izdajstva in sodelovanja z okupatorjem. Z manipuliranimi volitvami so konec leta 1945 dokončno legitimirali "ljudsko oblast" ter zapečatili revolucijo.
Slovenski narod je bil dokončno pokorjen.

5. KPS/OF je na partizanskih ozemljih oklicala volitve in uprizorila Kočevski zbor, da bi revolucionarni ljudski oblasti dala videz legitimnosti in izpričala demokratičnost

KPS/OF je od vsega začetka imela težave z utemeljevanjem legitimnosti, saj se je brez volitev ali referenduma samozvano proglasila za edino silo, ki vodi slovenski narod. Politikom predvojnih slovenskih strank, ki naj bi bili krivi, da je Jugoslavija propadla, je očitala pobeg v tujino oziroma propadlost, kapitulantstvo in klečeplazenje pred okupstorjem, hkrati pa se sklicevala na množičnost in številčnost svojih pristašev.
Da bi si dala zunanji videz legitimnosti in demokratičnosti, se je KPS/OF že leta 1942 zatekla k volitvam odposlancev v NOO. Volitve so se ponovile leta 1943 za Kočevski zbor, leta 1944 so bile ponovno volitve odposlancev v NOO, leta 1945 po "osvoboditvi" v ustavodajno skupščino. Preseneča pogostnost volitev. Morda se je bilo treba privaditi na nov sistem volitev, to je na dejstvo, da ni bilo možno izbirati in voliti med vsaj dvema političnima opcijama oziroma strankama. Vedno je bila predstavijena le ena sama lista, lista OF (NB: nikoli KPS). Izbirati je bilo možno - ne vedno - kvečjemu med več kandidati te edine liste, ki naj bi bili, eden bolj kot drugi, zaslužni za tako imenovani narodnoosvobodilni boj.
Poleg tega so bile volitve leta 1942-1943, sredi najhujšega divjanja revolucije, "manifestativne", to se pravi javne, s ploskanjem in dviganjem rok. "Za tajno glasovanje praktični pogoji niso bili dani, ker ni bilo volilnih imenikov ne volilne aparature, kornisije." Volitve leta 1944 so bile z lističi, kandidatna lista je bila spet le ena, leta 1945 pa so volili v skrinjice z zloglasnimi kroglicami.
Od omenjenih volitev prve tri niso zajele celotnega slovenskega ozemlja, temveč le njegove dele. Kot pravilo velja, da so bile volitve le na kontrotiranih partizanskih področjih. Jasno je, da so te in takšne volitve bile ena sama velika norčija, ki je razgalila cinizem in politično podlost KPS in obenem njeno poniževanje slovenskega človeka.
Za Kočevski zbor je freba posebej poudariti, da ni bil prav tisto, za kar ga je razglasiio partijsko zgodovinopisje in oblasti: ni bil ne vseslovenski, ker odposlancev ni bilo ne iz Primorske ne Gorenjske ne Štajerske ne iz Ljubljane. Vse te pokrajine so zastopali od vodstva OF določeni predstavniki. Ni bil niti demokratičen, ker so bili na predvolilnih zborovanjih njegovi odposlanci izvoljeni z dviganjem rok in ploskanjem, javno in ne tajno. Niti ni postavil temeljev slovenske suverenosti, saj se je šel z 42 poslanci takoj ponujat v Jajce, kjer so polagali temelje centralistični nedemokratični Jugoslaviji.
Kočevski zbor je bil montirana odrska predstava, ki jo je organizirala KPS/OF, da bi se ponovno, tokrat javno in ne več anonimno, oklicala tudi pred Zavezniki za edino politično in vojaško silo; ki sme voditi slovenski narod. Zbor je zato žie v medklicih poslancev, nato pa v posebni resoluciji zahteval, da je treba naspratnike OF uničiti. "Slovenski, narod je preko svajih odposlancev na Zboru enodušno obsodil plavo in belo gardo ter zahteval, da ju slovenska narodna oblast neusmiljeno iztrebi. Kocevski zbor je dal prosto pot holokavstu v Kočevskem Rogu. Odprl jo je Kardelj na koncu svojega programatičnega govora: "Naj živi sveta osvobodilna vojna slovenskega naroda!"

6. Revolucija na Slovenskem je bilrt aljudsku~ narodno je bilo podrejeno razrednemu

Teza dopotnjuje dosedanje razpravljanje o medvojni revoluciji. Ni bila narodna, nacionalna, slovenska, kakor si jo je zamišljal Kocbek, ki naj bi prečistila značaj slovenskega naroda, tudi ne meščanska, ki bi jo vodile politične skupine, zastopane v OF, temveč po boljševiškem zgledu iz leta 1917 vodena "Ijudska" revolucija.
Marksistična revolucionarna teorija razlikuje med narodom in Ijudstvom. ''Pojem Ijudstva ni identičen s pojmom naroda, Narod je zgodovinska kategorija, stalna skupnost jezika, ozemlja, gospodarskega življenja in psihične sestave, ki se izraža v skupnosti kulture (Lenin). Ljudstvo pa je trenutno živi substrat naroda, ki pa obsega samo delavne Ijudi, torej ne gospodarskih izkoriščevalcev, nacionalnih zatiralcev, fašističnih zasužnjevatlev in njihovih razredov... Ti razredi in te plasti so v veliki manjšini, delovne ljudske množice pa so v ogromni večini naroda."
V med in povojnem partizanskem tisku se izraža narod in ljudstvo pogosto mešata, verjetno iz taktično-propagandnih razlogov, da bi razredna, Ijudska revolucija ne bila tako napačna. "Srbohrvatski izraz `narodni' naj bi se bil najprej prevajal kot `Ijudski', potem `narodni', kmalu po volitvah leta 1145 pa spet kot `ljudski' Geslo "svoboda narodu" bi se moralo gtasiti "Smrt fašizmu, svoboda ljudstvu!", kar je dejanski pomen tega gesla v srbohrvaškem jeziku.
"Ljudska revoiucija" torej - po Engelsu je revolucija akt, v katerem en del prebivalstva vsili svojo vlogo drugemu delu s pomočjo orožja - z nasiljem prevzema oblast v dobro razredu, ne narodu. In to tako, da uresničuje dialektični proces po načefu rušenja-graditve, to je, da uničuje, podira in likvidira prejšnji družbeni sistem z nosilci vred in istočasno gradi novo obiast, ki naj bi ustrezala volji delovnega ljudstva, delavskega razreda, to je "ogromni večini naroda"
To je delala revolucija na Slovenskem: likvidirala, ubijala je nasprotnike, vodilne idejne in politične predstavnike slovenskega naroda, ki so bili v njenih očeh "sovražniki Ijudstva" in obenem začela vsepovsod graditi "Ijudsko oblast", novo totalitarno ureditev na temeljih socializma-komunizma: z odbori vseh vrst, izjavami, odloki, uredbami, opozorili, razglasi itd., ki so razveljavljali celotni prejšnji družbeni sistem. Olepšavati pomen nasilne Ijudske razredne revolucije in govoriti le o "socialni noti partizanskega boja" je slaboumono pretvarjanje.
Zaradi razlikovanja med narodom in ljudstvom pa sledi tudi, da iz marksističnega vidika na Slovenskem ne moremo govoriti o pravi državljanski vojni, temveč samo o njenih elementih, kajti tudi v Sloveniji so razredni izkoriščevalci, to je vsi dotedanji politiki in gospodarstveniki, s svojimi pristaši in zaledjem sestavjali najmanjši del. Priklonili so se okupatorjem, postali njih hlapci in pomagači, z eno besedo izdajalci slovenskega naroda. Postali so "prirepek" okupatorjev, se z njimi in njegovimi interesi identificirali, postali eno z njimi. Zmaga nad zatiralskimi okupatorji je pometla tudi z njimi.
Zmagal je razred!

7. Vaške straže in formacije slovenskega domobranstva so nastale kot spontana reakcija na teror komunistične Ijudske revolucije

Revolucija na Slovenskem je prvi vrhunec dosegla v zgodnjem poletju 1942, in sicer na Dolenjskem in Notranjskem. Partizanske enote so likvidirale, mučile in pobijale vodilne in vplivne može, duhovnike, župane, cele družine. Italijanski okupatorji so kot represalije na vojaško nesmiselne partizanske napade požigali vasi, streljali talce in prebivalstvo pošiljali v taborišča. V tem neznosnem položaju so se poleti začele po ogroženih vaseh organizirati obrambne skupine mož in fantov. Primera take samoiniciativne samoobrambe sta Loški potok in Šentjošt nad Vrhniko. Po zgledu teh dveh postojank so se vaške straže - tako so jih začeli imenovati - v naslednjih mesecih kot ogenj razširile po Notranjski in Dolenjski. "Dne 28. februarja 1943 so v Ljubljanski pokrajini štele 5145 mož, dvakrat več kot partizanov."
Da je to bil spontan pojav, govori dejstvo, da so nastale na različnih krajih, brez organizacijske povezave, ločeno druga od druge. Šele pozneje je prišla organizacijska pomoč in posredovanje Slovenske zaveze. Vaške straže so torej naslale "od spodaj", v prebivalslvu samem, in ne "od zgoraj", kakor je na primer KPS od zgoraj začela, organizirala in vodila Ijudsko revolucijo. "Ostane dejstvo, da do oboroženega odpora proti partizanom ni prišlo zaradi odločitve Slovenske zaveze, pač pa predvsem kot samostojen odgovor na teror in likvidacije, ki so jih partizani izvajali.V tem smislu lahko celo rečemo, da je vaške straže "ustanovila" s svojim terorjem KPS/OF sama. "Čisto jasno je, da smo komunisti glede na svoje želje... bili 'veseli' bele garde... samo pojav bele garde je omogočal hegemonijo KP... Ni šlo za to, da bi nastala prava driavljanska vojna... potrebne so bile le zadostne količine bele garde... Samo državljanska vojna je lahko povsem in v celoti potrdila projekcijo in samozasnutek KP... in odpirala zanesljivo perspektivo zmage in prevzema oblasti... kajti treba je vendarle že enkrat razumeti, da je (bil) bistveni cilj KP oblast, in samo oblast."
Partijsko zgodovinopisje šteje revolucionarni teror, pokole in mučenja v Ljubljanski pokrajini poleti 1942 za napake tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja. Vendar v strategiji in taktiki KPS/OF pri teh pobojih ne gre za napake, kvečjemu za preuranjenost - tudi Kardelj je očital le način usmrtitve, mučenja ali kak "nepotreben" uboj - temveč za zavestno načrtovana dejanja, ki naj izzovejo in prikličejo na dan reakcijo, v našem primeru vaške traže. Šele ko je sovražnik razpoznan in identificiran po številu in obsegu, ga je nožno likvidirati oziroma "neusmiljeno iztrebiti.
Nekateri vaškim stražam priznavajo moralno upravičenost samoobrambe in za to potrebno povezavo z okupatorjem, domobranstvu pa ne. Vendar to ni ogično. Domobranstvo v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in na Gorenjskem je nastalo iz istih vzrokov in zaradi istih ciljev (preživetje, varovanje golih življenj, imetja), kot so jih imele vaške straže. Vojaške in operacijske izboljšave ter številčno povečanje domobranstva so sicer pomemben dejavnik, a moralna upravičenost oziroma neupravičenost samoobrambe - defenzivne in ofenzivne amo po sebi ni odvisna od njih.

8. V silobranu od okuputorja sprejeto orožje ni bila izdaja življenjskih interesov slovenskega naroda

Odločitev za sprejem orožja od okupatorja ni bila svobodna, temveč vsiljena. Ni šlo namreč za poljubno izbiro zunaj področja življenja in preživetja, kjer odločanje ali neodločanje ni življenjsko pomembno, temveč v silobranu. Odločiti se je bilo treba: ali se branim in imam tako vsaj nekaj upanja za preživetje ali celo izgon napadalca, ali pa se ne branim in se pustim od njega likvidirati. Odločitve za sprejem orožja ni narekovala simpatija do okupatorja, temveč zivljenjska nuja, obramba življenja.
Takšna odločitev je bila moralno upravičena, ker ni temeljila na načelu, da namen posvečuje sredstva, temveč na načelu o dvojnem učinku, dobrem in zlem, ki lahko sledita neki odločitvi. S sprejemom orožja od okupatorja je bilo možno braniti in varovati slovenska življenja in imetje pred terorjem omunistične revolucije, čeprav je bila s tem obenem storjena tudi usluga kupatorju, katerega poraz je bil sicer že gotov.
Kljub moralni upravičenosti pa ta odtočitev politično ni bila perspektivna. Šlo je za oborožen boj, za varovanje življenj. Ni pa ta boj imel pozitivnega olitičnega programa, vsaj na zunaj ne. Po svojem bistvu je bil kratkoročen, šlo je za preživetje do konca vojne.
Končno je bita odločilcv za sprejem orožja od okupatorja popularna in odiozna hkrati. Popularna za tiste Slovence, ki jih je kakorkoli prizadela komunistična revolucija, odiozna predvsem za tiste, ki jih je prizadel okupator. Iz navedenega je razvidno, da je bit sprejem orožja od okupatorjev izdaja kvečjemu - Ijudske revolucije, ne pa slovenskih narodnih interesov.
Tu ni časa, da bi razpravljal še o domobranski prisegi. Opozoril bi rad na dve študiji ki sta bili napisani doma, ne v emigraciji. Ceprav to ni bila prisega Hitlerju, pa je iz okotiščin in poteka razvidno, da je za domobranstvo pomenila velik polilični minus.
Od KPS/OF pogojno in vsiljeno sprejetje orožja in povezavo z okupatorjem najustrezneje označimo tako, da povemo to, kar je res bila: vsiljena povezava. Izraz kolaboracija, sodelovanje, je za naše razmere neustrezen, ker ta izraz splošno razumemo kot ideološko pogojeno sodelovanje z okupatorjem, kar je v nekaterih drugih deželah tudi bilo, na primer v vichyjski Franciji in italijanski Repubblica di Sala.

9. Komunističnu revolucija je pod plaščem tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja posredno ali neposredno pohabila In uničila neprimerno več stovenskih kot okupstorjevih življenj In imetja, po zmagi onemogočila uresničitev Združene Slovenije, slovenski narod za desetletja izktjučita iz Evrope in negativno oblikovaia slovenski narodni značaj

Menim, da je po 5O letih možno ugotoviti in napisati zgodovinsko resnico o medvojnem dogajanju. Ugotovitve na primer o nacifašizmu so danes splošno sprejete, bistvenih razhajanj med zgodovinarji ni. Prav tako so si mnenja o evropskem komunizmu danes zelo blizu, zato ocena in sodba o revoluciji na Slovenskem ne more biti preuranjena - razen, če se postavimo na stališče, da je resnic več, pravzaprav ima vsak svojo, in da ene same, edine zgodovinske resnice pač ni. Taka mnenja seveda niso izraz samo zgodovinskega, temveč tudi moralnega relativizma.

V razpravljanju sedaj prehajam od razmišljanja o ključnih dogajanjih k zgodovinskemu obračunu, zgodovinski ocenitvi.

Se je revolucija splačata?

V partizanskih enotah vseh vrst, v taboriščih in zaporih ter kot žrtve nacističnega terorja je izgubilo živtjenje okrog 46.000 oseb. V tem številu so dosti številnejše žrtve med civilnim prebivalstvom, pribtižno 30.000 oseb, v bojih jih je padlo okrog 16.000.
Na protikomunistični strani je izgubilo živijenje okrog 15.000 oseb.
Skupno je bilo torej uničenih čez 60.000 slovenskih živijenj.

Od okupatorjev je italijanska vojska izgubita okrog 1200 v Ljubljanski pokrajini, na Gorenjskem je padlo okrog 1100 Nemcev, za Štajersko in Primorsko nikjer ni dobiti podatkov. Samo hipotetično in zgolj po analogiji - in prav nič dokazano - navajam 2500 izgub, torej skupno nekako 5.000 življenj.

Facit: nad 60.000 slovenskih življenj proti 5000 (hipotetičnih!) okupatorjevih, dvanajstkrat (7) višje število uničenih slovenskih življenj.
Dodati je treba 22.000 partizanskih ranjencev (in domobranskih?), ca. 35.800 zapornikov, ca. 29.000 v KZ in ca. 80.000 nasilno izseljenih. Sami telesno in duhovno, bolj ali manj, posredno ali neposredno desetletja pohabljeni Slovenci!

To smo si dovolili Slovenci zaradi ''takojšnjenjega totalnega oboroženega odpora proti okupatorju", ko nas je bilo le dober milijon, Italijanov in Nemcev pa čez 100 milijonov.
O uničenun slovenskem imetju imamo še manj podatkov in cenitev, kot o življenjskih izgubah. Ni nobene obsežnejše raziskave, ki bi ugotovila te izgube. Ropal je okupator, rušila je revolucija. Eno je možno zanesljivo trditi: partizanske enote so poleg stalnih plenitev, zaplemb, rekvizicij premičnin in nepremičnin Slovencev, načrtno rušile in uničevale tudi objekte, za katere ni bilo nobenega vojaško-strateškega opravičila: gradove, graščine, šole, prosvetne domove, cerkve.
Bitanca je torej za slovenski narod očitno negativna. Življenjske in materialne izgube niso v nikakršncm razmerju z doseženimi uspehi, to je, z zmago, še posebej ne, ker leto 1945 ni prineslo osvoboditve, temveč le prehod iz enega totalitarizma; nacifašizma; v drugega, komunističnega: kdor zmaga, ni nujno osvoboditelj.
Tudi narodno-ozemeljska bilanca je negativna. Program Združene Slovenije, zasnovan dobrih sto let pred tem, se ni uresničil. Po analogiji s povojnim evropskim prostorskim urejevanjem si upam postaviti tezo, da bi Sloveniji pripadel Trst - vsaj kot kondominij - in Gorica. Avstrijsko slovensko Koroško pa je zapravilo - ironija zgodovine! - koroško partizanstvo samo. "Če v Avstriji ne bi hilo upornikov in partizanov, potem bi bila velika verjetnost, da bi zavezniki priključili južno Koroško Jugoslaviji." V moskovski deklaraciji, 1. novembra 1943, so namreč zavezniki zahtevali za povojno obnovitev Avstrije v stariti mejah tudi prispevek Avstrijcev samih k osvoboditvi izpod nacizma. Slovenski partizani so bili "najuspešnejši in vojaško najvažnejši upor na avstrijskih tleh... Vzpostavitev Avstrije (v starih mejah) je"neločljivo povezana z avstrijskim odporom".
Zmaga komunistične revolucije pa ni pomenila samo okrnitve slovenskega narodnega prostora in zožitve državnih meja, temveč tudi izgon iz Evrope. Desetletja smo bili izrinjeni in izločeni iz zahodnega družbenega, političnega in gospodarskega sistema, odrezani od antično-krščanskih korenin, kot balkanska provinca prisilno vključeni v evrazijski boljševiški prostor. O tej izključitvi iz Evrope in o tragičnih posledicah bo treba pisati knjige, tu vse problematike nili nakazati ni mogoče.
Zato preidem na zadnjo ugotovitev: zmagovita komunistična revolucija je negativno oblikovala slovenski narodni značaj.
KPS/OF je 8. novembra 1941 objavila Temeljne točke OF slavonskega naroda. Tučka 4 se glasi: "Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo sluvenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj." Sodbo o tem, ali je revolucija res preoblikovala slovenski narodni značaj, prepuščam kompetentnejšim: Zagotovo pa je revolucija po zmagi skozi desetletja. resnično oblikovala slovenskega človeka, vendar negativno. Ne smemo vsega, kar je (bilo) v slovenskem življenju negativno, pripisati revoluciji, vendar v, slovenski družbi ne vidim niti ene strukturne izboljšave ali uspešne sistemske kvalitete, ki bi jo uvedla medvojna revolucija in bi bila od nje specifično pogojena. Govorjenje o "kontinuiteti pozitivnega" iz dobe pred letom 1990, oziroma da je bilo v omenjeni dobi več pozitivnega kot negativnega, je perverzno, saj je bil sistem sam v sebi antihuman in totalitaren.

Preden končam, bi rad na kratko povzel in še enkrat poudaril vodilne misli svojega razmišiljanja.
- Za upor proti ukupatorju so se - večinoma pred nastankom OF - odločile vse predvojne politične stranke. To dejstvo je izrednega pomena: slovenski narod je bil v svojih pofiličnih predstavnikih odločen, da se okupatorju upre in ga prežene. Poznejša politična nesoglasja ne zmanjšujejo vredriosti te odločitve.
- Devet ilegalnih sknpin se je odlačilo za civilni, neoboroženi odpor in za pripravo na oboroženega v zadnji fazi vojne.
- Le ena skupina, KPS/OF, razglasi po napadu na SZ takojšnji in totalni oboroženi odpor - v tistih razmerah iracionalno in neodgovorno dejanje - ga monopolizira in začne sankcionirati z umori in likvidacijami vodilnih predstavnikov drugih ilegalnih skupin.
- To odločitev in politične umore KPS/OF formalno legitimira z odlokom 16. septembra 1941, v katerem se postavi za edino silo, ki sme vojaško in politično voditi slovenski narod. Politični nasprotniki postanejo s tem avtomatsko izdajalci slovenskega naroda, ijudski sovražniki, in se kaznujejo s smrtno kaznijo.
- Odlok 16. strptembra 1941- pomeni formalni začetek Ijudske, razredne revolucije na Slovenskem, njen glavni interes je likvidacija nasprotnikov. Protiokupatorski odpor (p)ostaja njen privesek: KPS ga podredi razrednim interesom, to je prevzemu totalitarne komunistične oblasti po vojni.
- V protiokupatorskem odporu partizanstva KPS/OF izrablja in zlorablja pogum, zagon in nacionalno navdušenje slovenskega domoljuba, v tako imenovanih volitvah in na Kočevskem zboru skuša javno legitimirati Ijudsko, razredno oblast.
- Odpor proti revolucionarnemu terorju, ki se je začel v vaških stražah in se pozneje razvil v domobranstvo, je bil moralno upravičen in kljub povezavi z okupatorjem ni izdal ali ogrozil življenjskih interesov slovenskega naroda.

Razmišljanje dr.Janeza Zdešarja o nekaterih ključnih dogajanjih med leti 1941 do 1945 na Slovenskem je vzeto iz Zbornika 'NA POTI K RESNICI IN SPRAVI', ki je izšel leta 1999 v Ljubljani.