SMRTI NI

Ne želim polemizirati. Vsak ima pravico do svoje zasebne podobe smrti, do premišljanja o njej in predvsem do odnosa do nje. Zato izkoriščam privilegij do besede, ki bo moja, s krvavimi žulji in v mojem zelo dolgem bivanju stkana iz vsakovrstnih, pogosto zelo raznorodnih niti. Za katero me nima nihče pravice prijemati mi o kakorkoli očitati ali me zaradi nje celo klicati na zagovor Moj pogled na smrt je moja pravica. Tudi kadar zapišem tako drastično misel, kakršna je zapisana v naslovu.

Mislim, da smrti ni.

S tem nočem reči, da ni minevanja. Minevanje seveda je, in zagotovo ni naključje, da o smrti premišljamo prav v času, ko se obletava listje. Najbrž je razlika med mano in - morda - vami predvsem v odgovoru na središčno vprašanje: Kaj sledi minevanju? Odgovorov je veliko. Najprej seveda smrt, nič, konec. Pa zveličanje in pogubljenje, pekel in nebesa. Po potrebi, po prepričanju in prepričevanju.

Že danes je marsikomu jasno, da spoznavne možnosti sodobne znanosti pokajo po vseh šivih in da prihodnost potrebuje novo znanost, katere obrise v glavnem šele slutimo. Že današnje mejne znanosti, pa še veliko drugega, kar "je v zraku", namiguje, da postajamo s temi svojimi merilnimi in spoznavnimi napravami vse bolj omejeni. A dokler ne bo novih meril in nove znanosti, nam bo pač vladala stara. S pravico do zadnje besede.

In seveda Cerkev. Verstva. Kakšno prikladno in predvsem mogočno orodje za vladanje dušam je vendar manipuliranje s smrtjo! S smrtjo in z življenjem po njej je naphana moč vseh neštetih verovanj, s posebno veščino pa jo je po svojih potrebah oblikovalo krščanstvo. Pramoč krščanstva je najbrž prav neizmerno vešče manipuliranje s strahom pred smrtjo in podobami onstranstva. Lucifer in Odrešenik, nebeške radosti in peklenske muke, tesnoba vic, dokončna mogočnost sodnega dne. Neizprosna neprizanesljivost do grešnikov, ki ne verjamejo v našega boga, v nas, in neskončno usmiljenje do ovčic v staji.

Eden od največjih privilegijev, ki mi jih je poklonilo življenje, je bila možnost, stopiti iz krščanskega kulturnega kroga v kroge drugih velikih - in manjših - verstev. Kakšne nove pokrajine! Koliko drugačnih verovanj v najrazličnejše oblike posmrtnega bivanja! Veliko je prizanesljivih, celo dobrodušnih in šaljivih, denimo izkušnja, ki sem jo prinesla o tem z Madagaskarja. Iz drugih kulturnih krogov pridobiš predvsem spoznanje, da je najbolj neusmiljena Katoliška cerkev, vse druge so pri upravljanju s smrtjo prizanesljivejše.

Vedenje o smrti nam potemtakem in zdaj opredeljujeta predvsem nemoč današnje znanosti, izmeriti neke druge energije in stanja, in cerkve, ki jih uporabljajo za neprecenljive vzvode moči.

In venar je tu še kaj, po čemer se tudi lahko ozremo. Res so se veje že skoraj ogolile. A že januarja, ko je videti okoli nas le opustošenje in smrt, na vejici, ki te oplazi med potjo skozi podrast, zatipaš izboklinice, zametke popkov, ki jih boš zares uzrl in se bodo pred tabo razprli in odgnali, potem ko bodo izčrpali moč in energijo iz ostankov odpadlega listja, ki bo prihajala vanje iz korenin šele čez nekaj tednov. In voda. Reka. Drobni valovi, ki nesejo vodo mimo tebe v večje reke in naprej v morja, in iz njih v izparine in v oblake, in iz njih v dež in nazaj v zemljo, in vanjo v podvodne potočke in v izvire, in z njimi v reko, ki spet teče pod tvojim oknom. Veliki brezkončni krog bivanja. Energije, ki se prepletajo ena z drugo in se spreminjajo v nove energije. Veliki, rezki poki, eksplozije in nova druženja, oblikovanja nečesa novega. Tu in v vesolju.
Zato mislim, da smrti ni. Da zgolj krožimo se spreminjamo, se pojavljamo v novih oblikah.

Mislite drugače?

Prav. A pustimo drug drugemu različnost in drugačnost.

Bernarda Jeklin ; Jana; Uvodnik; 31.10.2000