Ko se je prva, šele na pol človeška postava dvignila za majhno stopnjo nad svojo živalsko raven in se zavedla svojega obstoja, jo je bojda postalo strah. Prvi človečnjaki naj bi bili nebogljeni, maloštevilni, izgubljeni v prostranstvu savane ali gozda, prepuščeni na milost ali nemilost divjim zverem in besnim silam narave. Skrivali naj bi se v votlinah in trepetali za svoja življenja. Pa je bil svet za njih res tako tuj, neznan, poln nedoumljivih in sovražnih skrivnosti? Seveda ne!
Imeli so nekaj, kar so podedovali od svojih živalskih prednikov. Temu nekateri rečejo intuicija, drugi iskra božanskosti, jaz pa mu rečem znanje. To znanje so s pridom uporabljali. Sodobna znanost vedno znova odkriva, da so znali izredno natančno izbrati prostor za pokopavanje mrtvih: kraje, ki se razlikujejo od okolice zaradi svoje posebne energije ali sevanja. Prebivališča in mesta, ki so jih posebej častili, so si izbirali v harmoniji z naravo. Imeli so svete gaje, svete vrelce žive vode, svete skale in drevesa, pa tudi kraje, kamor za nobeno ceno niso hoteli stopiti. To so bila nečista mesta, tabuji.
Tolmun znanja, iz katerega so prvi ljudje zajemali, je bil tako globok, da mu niso segli do dna in tako širok, da se je razprostiral na vsa področja njihovega delovanja. Bili so močni in samozavestni, poznali so zakone narave. Seveda ne na znanstveni, empirični način, kot jih poznamo mi. Najpomembnejše od vsega je bilo spoznanje, da prvinske sile v naravi, s katerimi so živeli v čisti harmoniji, lahko delujejo skladno s človekovim hotenjem. Človek z njimi more upravljati, volja je nad materijo.
Tehnike, s katerimi bi to dosegli, so v tisočletjih postale tako raznovrstne kot so postale različne človeške družbe in kulture. Toda korenina je ena sama: kot se je iz alkimije razvila današnja kemija ali iz astrologije sodobna astronomija, tako je iz magije nastala umetnost v vseh svojih oblikah.
Ko je prvi človek risal na stene jame bizone in , mamute, je čaral. Pri tem je šlo je za njegov plen, ki ga je nameraval ujeti. To ni bila umetnost, bil je obred, točno določen s postopki in najbrž zelo funkcionalen. Kadar je vrač plesal, igral na inštrument in pel svete pesmi, je klical duhove na posvet. To je bil obred. Danes je to glasbena, plesna in lirična umetnost. Še gledališče se je razvilo iz misterijev, ki so jih v stari Grčiji uprizarjali na čast boga Dioniza.
Predmeti, ki jih vidite na razstavi, so neke vrste talismani. Ti so poskus ponovnega vzpostavljanja davno izgubljene zveze med umetnostjo in magijo. Na zunaj so to eksponati z vsemi atributi likovnih potrošniških izdelkov in so najrazličnejših oblik, vendar pa vsebujejo notranjo energijo ali vibracijo, imajo svoje notranje življenje. Drugače povedano so sveti oziroma posvečeni. V času, v katerem živimo se vse, tudi umetnost, sprevrača v profanacijo in demistifikacijo vsega, kar je bilo kdaj sveto. Zato so ti predmeti moj prispevek k vzpostavljanju ravnotežja in h globalni spremembi mišljenja, so spoštovanje starega izročila.
Ko se je človek civiliziral, je izgubil znanje prvih Ijudi, odtujil se je naravi, odtujil se je svojemu bistvu. I`li znal več upravljati z njim, papagajsko je ponavljal tehnike šamanov brez razumevanja pravega pomena in globljega uvida. Ker narava ni hotela več slediti njegovi nebogljeni volji, jo je začel surovo izkoriščati in uničevati. Ljudi z znanjem danes ni več. Malo jih je, ki zbirajo te raztresene drobce in s svojim delovanjem poskušajo vzpostavljati porušeno ravnovesje. To so moderni vrači. Marko Pogačnik, mojster zmajevih črt in litopunkture Zemlje, je eden takih. Kot podaljšek njegovega kiparskega dela je to delo iz začetkov preraslo v neprekosljivo mojstrstvo obvladovanja energetskih silnic z uporabo litopunkturnih kamnov. To se posledično kaže kot zdravljenje Zemlje, pokrajine in parkov. Menim, da mu bodo kmalu sledili še drugi.
Že od nekdaj so me privlačili kamni. I`lavadni ali okrasni, še posebej kristali. Rad sem jih zbiral. Sčasoma sem spoznal, da je njihova privlačnost v njihovi skrivni moči. Vsak kamen ima svojo vibracijo oziroma seva energijo. Nekateri ljudje s to energijo znajo tudi upravljati oziroma zdraviti, pa tudi preprečevati škodljive vplive okolja na človeka. Skratka, kamni imajo vse lastnosti naravnih talismanov. hlapraviti talisman na umeten način, posnemati učiteljico Naravo, pomeni za mojo imaginacijo preveč privlačen izziv, da bi se mu mogel upreti. Spomnimo se svojega otroštva. Otrok se tako zatopi v svojo igro in se zamakne, da premakne stanje svoje zavesti. Takrat čara. Njegova igra je obred. Čeprav se tega ne zaveda, v igri nevede vzpostavi stik s prvim znanjem.
