VOJNA IN RESNICA

Kdo bo pisal zgodovino?

Na enem od delovnih omizij nedavnega kongresa največje slovenske stranke je poslanec Roman Jakič poskusil obzirno, a kritično - ne vem, ali tudi uspešno - dopolniti razpravi zunanjega in obrambnega ministra, ki sta bili kategorično zvesti poenostavljeni viziji sveta, po kateri pomeni terorizem edino resno grožnjo človeštvu, zato je dobro, da se Slovenija čim prej vključi v Nato. Jakič je opomnil, da so se po 11. septembru začele pod geslom protiteroristične vojne dogajati nekatere - za človekove pravice - skrb vzbujajoče stvari tudi na našem civiliziranemo bregu. Prizori iz Guantanama, ameriška nagla sodišča , omejevanje medijske svobode, računalniško prisluškovanje, zelena luč Šaronu za prosti lov na Arafata itd. so dejstva, ki vzbujajo nekatere dvome celo pri najzvestejših ameriških zaveznikih.

Kot aktivni poslanec v skupščini Sveta Evrope ima Jakič očitno dodatno priložnost, da poglede slovenske zunanje politike sproti primerja s širšim razmišljanjem v panevropskih parlamentarnih telesih, kjer neredko poudarjajo pričakovanje, da bodo ZDA končno začele tudi z nevojaškimi sredstvi prispevati k boju zoper terorizem in mednarodn9 zločinstvo. Na primer s podporo ustanovitvi Mednarodnega kazenskega šodišča, ki pa je Američani nočejo in nočejo dati. Navedena razprava s portoroškega kongresa LDS, v kateri se je izkazalo, da je sposobnost kritičnega presojamja o globalnih vprašanjih žal privilegij le nevplivne peščice bolj drznih članov Drnovškove stranke, je le primer, ki nam pomaga bolje razumeti dojemanje zapletenih mednarodnih odnosov in kakovosti demokracije po 11. septembru. Sicer bi bilo najlaže vnovič ugotoviti, da zgodovino vselej pišejo zmagovalci, vendar danes živimo v bistveno bolj informatiziranem svetu, vsestranski pretok informacij pa je po zaslugi ene največjih pridobitev liberalno-demokratične kulture iz prejšnjega stoletja, to je svobode tiska, težje omejevati kot v preteklosti. Drugače rečeno, zgodovina, ki se piše danes, bo zagotovo veliko bolj večplastna kot kadarkoli prej. Le za primer poskusimo padati dve sintetični interpretaciji svetovnega dogajanja po lanskem septembru.

Po prvi različici je bil 11. septembra napaden razviti in demokratični svet. Napadel ga je zločinski islamski terorizem Al Kaide s šejkom Osamo bin Ladnom na čelu. Ranjena Amerika se je odzvala enotno, patriotsko in odločno pod nespornim vodstvom Georgea W. Busha. Pred napadom je ameriška vlada pozvala afgansko oblast, naj izroči osumljenega krivca. Ker Kabul tega ni storil, je Washington okoli sebe združil široko mednarodno koalicijo, dobil zeleno luč Varnostnega sveta OZN in se v imenu samoobrambe podal na lov za bin Ladnom. Z vojaškim posredovanjem je omogočil zmago afganski Severni zvezi in ustvaril razmere za demokratizacijo obubožane azijske države. Velesile so se približale, hladne vojne je dokončno konec. Vojna zoper terorizem se bo po potrebi nadaljevala tudi v drugih malopridnih državah.

Po drugi različici se je 11. septembra zgodil najhujši teroristični napad v zgodovini doslej, okoliščine katerega v resnici niso povsem razjasnjene. Tragedija se je zgodila v skrajno zapletepih političnih in gospodarskih razmerah v ZDA. Amerika je vstopala v resno recesijo, Busheva izvolitev je bila ponovno postavljena pod vpPašaj spričo razkritja pomembnega medijskega konzorcija, da je v resnici na Floridi zmagal Al Gore. Busheva administracija se je bila do junija pogajala z afgansko vlado, da bi ameriškim multinacionalkam omogočila zgraditev naftovoda med kaspijsko regijo in Pakistanom, ki je bil tradicionalni ameriški zaveznik in pokrovitelj talibanske oblasti. Moteči element je bila bin Ladnova A1 Kaida, nekoč povezana z ameriškimi obveščevalnimi službami, potem pa je podivjala, zato jo je bilo treba ukrotiti. V enem od porušenih WTC so se gasilci dokopali do ostankov tajne pisarne CIE, namenjene nadziranju in podkupovanju tujih diplomatov.

Teroristični napad in ameriško vojaško posredovanje v Afganistanu sta Američane poenotila in močno okrepila politični položaj Busha, ki je dobil bianko menico za naglo povečanje izdatkov za obrambo, nadaljevanje gradnje profijedrskega ščita in postopno krnjenje človekovih pravic in svobode tiska. Ustanovil je nagla sodišča za tuje osumljence, na svetovni ravni je v svojih rokah še dodatno centraliziral obrambo Zahoda, si podredil zaveznike ter dokončno marginaliziral OZN in zmanjšal pomen Nata. Vojna v Afganistanu je povzročila nezanemarljivo število civilnih žrtev, izraelska vlada pa je lahko začela nemoteno dokončno izničiti mirovni načrt in poskus ustanavljanja palestinske države. Med stranskimi učinki vojne sta tudi eskalacija ruske represije v Čečeniji in povečana grožnja z indijsko-pakistansko vojno. Indija je pod Bushevim geslom o vojni zoper terorizem in s prikritim ameriškim soglasjem ponovno začela opravljati jedrske poskuse. Bin Ladna niso našli, novi vojaški posegi pa se obetajo tudi drugje, od Filipinov do Iraka. Raste tudi napetost zoper Iran, ki ima vpliv -na del novih afganskih oblasti in del palestinsJcega gibanja. Nasilje na Bližnjem vzhodu dokazuje, da terorizem dobiva nove stimulacije. Mir v svetu je bolj negotov kot v časih hladne vojne.

Oba opisa sta lahko verodostojna in utemeljena na dejstvih. Katera različica bo prevladala v zgodovini oziroma koliko se bosta vzajemno dopolnjevali, pa je odvisno od usode, ki bo doletela svobodo obveščanja. Nekatera znamenja tudi pri demokratičnih zaveznikih ZDA niso spodbudna in tudi v Sloveniji se prav ob razpravi o Natu in v nastopih nekaterih pristojnih ministrov zrcali skušnjava po podrejanju tiska "državnim interesom", ki so v tem trenutku domala identični Bushevim strateškim računicam. Kljub temu slovensko novinarstvo za zdaj ostaja neodvisno, pluralno in sposobno obdržati kritično presojo, sedaj najbrž bolj kot v sleherni članici Nata.
K temu prepričanju me navaja tudi dogajanje v zahodni sosedi, kjer po,stajajo kritični glasovi vse bolj obrobni, medtem ko "ugledni" strokovnjaki, politologi in novinarji v svojih opreznih komentarjih že občutno upoštevajo, da je tudi Italija - prosto po 5. členu Nata - v vojni ob boku Amerike. In medtem ko poziv k nestrpnosti in pogromu muslimanov s podpisom "legendarne" novinarke Oriane Fallaci žanje aplavz desničarskega establišmenta in postaja uspešnica, Antonio Tabucchi, eden najuglednejših italijanskih pisateljev, svojih kritičnih komentarjev v največjih dnevnikih ne more objavljati. Zato se zateka k levičarskemu L' Unita'.
Nedavno je ugledni profesor goriške fakultete za mednarodne odnose na televizijski okrogli mizi o terorizmu odkrito priznal, da to ni čas za kritično dlakocepstvo in iskanje globljih vzrokov vojne in terorizma oziroma da je modro sprejeti znano dejstvo, da je v vojni prva žrtev vselej resnica. Ob tem se lahko le sprašujemo, ali bomo z našim - očitno neizbežnim - vstopom v Nato, s podreditvijo njenemu 5. členu, res naredili tudi veliko uslugo našemu novinarstvu in končno osvojeni svobodi govora.

dnevnik ; 2.2.2002 ; Franco Juri