|
Tretja mednarodna raziskava matematike in naravoslovja (TIMSS), ki sta
jo decembra lani financirali ministrstvi za šolstvo in znanost, je dala
tudi podatke o (pre)obremenjenosti slovenskih učencev. Naši osmošolci
so tako po številu ur, ki jih preživijo v šoli, kot po dolžini učenja
in pisanja domačih nalog na zadnjem mestu, za Hongkongom in Ciprom. Na
prvih treh mestih so se znašli učenci s Filipinov, Indonezije in Italije.
Precej šokantni podatki! Verjetno se še dobro spominjate burnih razprav
v javnosti, ko so do glasu prišli tudi starši, učitelji in civilne družbe,
ki v nasprotju s pristojnimi ustanovami opažajo, da z našo mladežjo ni
vse tako lepo, kot bi lahko bilo. Še dolgo po končani akciji zbiranja
podpisov Ženske vlade Slovenije - bilo jih je natanko 2821 - proti pretirano
storilnostno naravnani šoli, ki je povezana s točkovnim sistemom oziroma
eksternim preverjanjem znanja za prehajanje na srednje šole, so na naš
naslov prihajali novi podpisi in nova pisma. Klici na pomoč, izpovedi
staršev in otrok.
Če ne na bežigrajsko, pa v samostan
»Ne vem več, kaj naj naredim. Hčerka, ki hodi v sedmi razred, se je iz
radožive deklice spremenila v zakrknjeno piflarko. Doma se pogovarjamo
samo še o šoli in tem, kaj bo, če se ji ne bo uspelo vpisati na bežigraj
sko gimnazij o. Enkrat je rekla, da bo šla kar v samostan. Pa ni moja
želja, da bi šla na tisto šolo. Hočem jo prepričati, naj gre na kakšno
lažjo gimnazijo, a noče niti slišati. Kaj je tu narobe? Jaz se svoje osnovne
šole, bila sem odličnjakinja, spominjam kot nečesa lepega in veselega,
nobenih pretiranih skrbi in strahu pred kontrolkami. Pa prvi poljubi,
skrivnostni klepeti s prijateljicami, posedanja s sošolci v parku ...
Za vse to moja hči sploh nima časa. Meni je žal zanjo, za njena najlepša
leta,« je potožila bralka Sanja. Podpise podpore so nam pošiljali kar
celotni učiteljski kolektivi, z ravnatelji vred. Iz njih ni bilo težko
ugotoviti, da sta glavna greha našega osnovnega šolstva napeljevanje
k tekmovalnosti in predvsem učenje na pamet ogromnega števila informacij,
ki jih lahko mimogrede dobiš s klikom na miško. Za točke.
Zagovorniki obstoječega šolskega sistema odgovornost za očitno alarmantno
stanje naših otrok in mladine popolnoma upravičeno seveda prelagajo tudi
na starše. Da, kolikokrat morajo otroci izpolnjevati neuresničene bolestne
ambicije svojih staršev. Ali nasprotno, ko so popolni samorastniki in
nikogar ne zanima, kaj se dogaja z njimi. Ali nekaj vmes. Toda pri tem
vprašanje odgovornosti sploh ni toliko pomembno. Naj otroci trpijo zaradi
staršev, če sami niso nič krivi?
Vsekakor je šola poleg družine najpomembnej ši dej avnik zdravj a otrok
in mladostnikov. Prof. dr. Janez Bečaj v knjigi Varovanje duševnega zdravja
otrok in mladostnikov ugotavlja, da sta kakovost delovanj a ustanove in
duševno zdravje njenih članov v pozitivni zvezi, kar pomeni, da je duševno
zdravje otrok in mladostnikov odvisno tudi od kakovosti šole kot socialnega
sistema.
Osnovnošolci so preobremenjeni
In kakšno je zdravstveno stanje slovenskih osnovnošolcev? Ugotovitve
šolske zdravnice dr. Marije Ane Šalehar, da je leta 1995 kar 85 odstotkov
naših otrok v starosti od devet do enajst let kazalo znake čustvenega
stresa (bolečine v trebuhu, prsnem košu, glavoboli, motnje spanja, razdražljivost),
dve leti prej je bil delež »le« 75-odstoten, potrjujejo tudi osebne
delovne izkušnje specialistke šolske medicine Barbare Weibl, dr. med,
ki že 22 let dela z otroki v zdravstvenem domu Vič Rudnik v Ljubljani.
»Težko bi rekla, da so bili včasih bolj zdravi, so pa gotovo veliko bolj
obremenjeni. To se kaže v povečanju števila psihosomatskih obolenj,
ki se pojavljajo tudi vedno bolj zgodaj. Vedno več je debelih in ekstremno
debelih iz vedno nižjih razredov. Tudi druge motnje prehranj evanja, anoreksija
in bulimija, naraščajo v zadnjih desetih, izraziteje pa v zadnjih petih
letih. Od dva tisočih učencev, kolikor jih sistematsko pregledam v letu
dni, jih je nekaj deset obolelo za anoreksijo ali bulimijo. Najmlajša
je bila deklica, ki hodi v šesti razred, a se je že ozdravila.« Weiblova
tudi opozarja na opazno naraščanje psihosomatskih motenj, torej telesnih
bolečin, ki pa nimajo organskega izvora, ampak je ta psihičen. Gre
za glavobole, bolečine v trebuhu, tiščanje v prsih in občutek tujka v
grlu, ki so resen kazalec šolarjeve preobremenjenosti. Na začetku
njenega dela so s temi motnjami prihajali učenci osmih razredov, zdaj
že iz tretjega.
»Najteže pri teh boleznih je, da se morajo z njimi spopasti sami, saj
tablete ne pomagajo,« pravi Weiblova, ki opaža, da blagi analgetiki, kot
sta lekadol oziroma paracetamol, niso dovolj, čeprav bi morali biti. Otroci
priznavajo, da jim »to ne prime«, in prosijo za močnejše. Če ti ne
pomaga tabletka proti bolečini, je to jasen znak psihične napetosti.
Po njenem mnenj u otroci tudi premalo spijo. Potrebuj ej o najmanj osem
ur spanca, nekateri celo do dvanajst, vendar se večina tega ne drži. Veliko
se jih narobe prehranjuje. »Koliko otrok sploh ne zajtrkuje - raziskave
so pokazale, da imajo takšni težave s pomnjenjem - in ima prvi topli obrok
šele popoldan, če jim starši kaj skuhajo! Potem se vržejo pred televizor
in se prenažirajo s čipsom. Velik problem je tudi premalo gibanja oziroma
pomanjkanje aktivne sprostitve. K temu jih navaja pretirano storilnostno
naravnana športna vzgoja. No, v osnovnih šolah je še dobro urejeno, medtem
ko imajo srednješolci do športa izredno odklonilen odnos. Pa saj ni čudno,
če imajo premajhne telovadnice, grde in umazane garderobe, pa še na drugem
koncu so in v času zunaj pouka. Kako naj vozači z veseljem hodijo k telovadbi,
če morajo zaradi nje denimo preživeti ves dan v Ljubljani. Športna vzgoja
je vse preveč obrnjena k rezultatom, zaradi česar ne daje dovolj sprostitve,
kakršno bi potrebovala mladina.«
Neuporabno gimnazijsko znanje
Da bi se na lastne oči prepričali, kako obremenjeni so slovenski srednješolci,
smo se tretjega januarja 2001 prek oddelka za tržne raziskave Stik lotili
obsežne raziskave med učenci ljubljanskih srednjih šol, in sicer gimnazij
Ivana Cankarja, Bežigrad in Ledina ter centra srednjih šol, srednje ekonomske,
poklicne gostinske in poklicne lesarske šole. V njih največ učencev preživi
kar dober del dneva, saj traja pouk za večino (60 odstotkov) sedem ur
ali več. Tu pa se začnejo razlike med vrstami srednje šole. Medtem ko
se učenci poklicnih šol ne obremenjujejo preveč z učenjem, domačimi nalogami
ali zunajšolskimi dejavnostmi, to ne velja za gimnazijce. Dijaki poklicnih
šol se učijo manj kot eno uro na dan (62 odstotkov), na srednjih tehničnih
šolah je takih pol manj (37 odstotkov), 32 odstotkov se jih uči eno do
dve uri in 20 odstotkov dve do tri ure. Gimnazijci se učijo več in tudi
med vikendom: 32 odstotkov eno do dve uri, četrtina pa kar dve do tri
ure na dan. Med vikendom se jih ena tretjina uči dve do tri ure, druga
tretjina pa več kot tri ure. Vendar so te novoletne počitnice minile precej
mirno, saj je približno 80 odstotkov anketiranih zabrisalo torbe v kot
in jih ni do začetka šole niti odprlo.
Največji bavbav ljubljanskih srednješolcev je matematika, saj se jo
največ uči kar 70 odstotkov dijakov, mnogo manj pa porabijo za slovenščino,
jezike in zgodovino. Večina vprašanih dijakov se boji kontrolk, spraševanja,
profesorjev in slabega učnega uspeha, medtem ko nasilje med šolskimi zidovi
očitno ni hujši problem. Zaradi tovrstnega strahu se nelagodno počuti
le dober odstotek. Raziskava je tudi pokazala, da najbolj uporabno znanje
pridobivajo dijaki poklicnih šol. Le slaba petina jih meni, da je malo
uporabno, medtem ko enako meni kar tretjina gimnazijcev. Zanimivo je
tudi, da niti eden gimnazijec ni ocenil šolske snovi kot zelo uporabne.
Zakaj se torej učijo ljubljanski srednješolci? Najpomembnejši motiv je
možnost vpisa na izbrano fakulteto (12 odstutkov), sledijo s učenje za
ocene (polovica), učenj za znanje (tretjina), želja po pri znanju staršev
(24 odstotki) in šti pendija (16 odstotkov).
60 odstotkov občasnih uživalcev alkohola
Kako dijaki preživljajo prosti čas? Najraje ob televiziji in v družbi
prijatelji, za kar si vzamejo po en do dve uri. Tako jim ne ostane ve
veliko za branje, računalnik, hobi je in šport, saj si jih za to najve
vzame le manj kot uro ali nič čas na dan. Najbolj dejavni so gimna zijci.
Prva petina obiskuje zunaj šolske dejavnosti dvakrat na te den, druga
petina trikrat in tretj štirikrat. Med tistimi, ki se teh de javnosti
sploh ne udeležujejo, ji polovica obiskuje poklicno šolo 45 odstotkov
srednjo tehnično i le 30 odstotkov gimnazijo.
Ob vseh teh obremenitvah se slab polovici vprašanih dogaja, da se jim
preprosto ne ljubi v šolo, če mur se po domače reče, da špricajo pouk.
Drugi vzroki za neopravičeno izostajanje pa so strah pred spraševanjem
in kontrolkami ter druženje s prijatelji. Življenje srednješolcev ni preprosto
in vanj so dijo tudi škodljive razvade. Več ko polovica učencev sicer
ne kadi, 1 odstotkov pa občasno in 25 odstot kov redno. Sedem odstotkov
jih j samo poskusilo. Alkohol je že huj ša nevarnost, saj ga občasno uživ
kar 60 odstotkov, redno devet i nikoli 22 odstotkov.
Naša raziskava je tudi pokazala da le šest odstotkov učencev n uporablja
mobitela. To sicer n pomeni, da so drugi zasvojeni s te lefonarjenjem,
saj jih le devet od stotkov pri tem nekoliko pretirava in pošlje na dan
več kot deset SMS sporočil ali opravi toliko pogovo- rov. Pri manj kot
polovici število - pogovorov ali sporočil ne preseže pet, pri slabi tretjini
pa se to število giblje med pet in deset.
Bitka za točke
Statistika pravi tako, vsak si lahko misli o njej, kar si hoče. Za mnenje,
koliko so naši srednješolci dejansko preobremenjeni in koliko - ne, pa
smo zaprosili specialistko klinične psihologije in psihoteraa pevtko Majo
Glonar Vodopivec, ki dela v Svetovalnem centru za otro- ke, mladino in
starše. Povedala je: - »Ne podcenjujem fizičnih obremenitev, kot so prenatrpani
urniki in - učni programi, ampak izpostavila bi psihične elemente, ki
jih je v naši šoli res veliko. Najhujši pritiski so v zvezi z uspešnostjo,
kar je prava bitka dijakov za rezultate, ocene, točke. To seveda slabo
vpliva e na njihovo zdravje in zato jih vse - več prihaja k nam s simptomi
čustvenih motenj (znaki strahu, potrtosti, razdražljivosti, motnje koncentracije)
in psihosomatskih težav (glavoboli, motnje spanja, - želodčne težave).
Seveda poleg šole vplivajo na to tudi drugi dejavniki in vedno se izkaže,
da gre za prepletenost različnih razlogov in vzrokov. Rada pa bi poudarila,
da je naša šola premalo upošteva individualne razlike med učenci. Niso
pa vsi enako bistri, energetsko opremljeni in psihosocialno zreli, šola
pa bi morala razvijati potenciale , vseh.«
Majo Vodopivec pri terapevtskem e delu najbolj pretresejo mladi s sa-
momorilnimi razmišljanji. »Ne rečem, da jih je blazno veliko, ampak v
naši praksi jih je vedno več.
Z njimi je težko tudi zato, ker nikoli ne vemo, ali bo terapija uspešna.
Med mladimi s samomorilnim vedenjem je kar nekaj takih. ki imajo previsoke
zahteve do sebe in pričakujejo maksimalen uspeh. Tem seveda prav dobra
ocena ni dovolj!«
|
