Unicef - žrtev monstruoznih obtožb

Lepo je, da poskuša Tomo Križnar pomagati ljudstvu Nuba, ni pa etično, da svojo "humanitarno" akcijo gradi na spodkopavanju ugleda organizacije, ki reši 12 milijonov otroških življenj na leto, še večjemu številu otrok pa pomaga k boljšemu življenju. Križnar, ki sam javno priznava, da to počne tudi za pritegnitev pozornosti, tega ne bi mogel storiti, če mu ne bi rade volje šli na roko mediji. Gal izstopa prav intervju v Oni, ki je po našem mnenju prekoračil meje korektnega novinarskega poročanja, saj je z bombastičnim naslovom "Unicef sponzorira koncentracijska taborišča" posebej poudaril (in deloma celo izkrivil, saj Križnar govori splošneje o "sponzoriranju organizacij OZN") najbolj monstruozno in obenem najmanj argumentirano Križnarjevo obtožbo.
To je obtožba, s kakršno se Unicef še ni srečal niti pri nas niti drugje. Vsak, ki vsaj malo pozna njegovo delovanje, ve, da skrbi za vse ljudi, ki so potrebni pomoči, in si pri tem ne more in noče privoščiti, da bi katero koli skupino posebej izpostavljal kot brezgrešno in univerzalno žrtev. V Sudanu že dolga leta divja državljanska vojna, v katero so aktivno ali pasivno vpleteni tudi Nube. Unicef ni politična organizacija, ki bi takšen spor poskušala rešiti politično ali celo s kakšnimi drugimi sredstvi, niti ni njegovo poslanstvo, da razsoja, kdo ima v sporu prav in kdo je večja ali manjša žrtev. V dogovoru z vsemi vpletenimi stranmi poskuša čim hitreje in učinkoviteje dostaviti potrebno humanitarno pomoč vsem žrtvam spopada na eni in drugi strani. V letu 1998 so L nicef in druge humanitarne organizacije samo na uporniški jug Sudana, kjer so bile razmere najhujše, dostavili 19.000 ton hrane na mesec in tako ohranili več kot 2 milijona življenj. Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je Unicefu šele februarja letos uspelo izbojevati prost dostop do Nubskih gora, ki so bile prej zaradi središčne lege na območju vojaških spopadov praktično nedostopne. O težavnosti teh prizade
vanj nekaj pove tudi dejstvo, da je v Nubskih gorah samo v letu 1998 izgubilo življenje 17 bumanitarnih delavcev, med njimi trije Unicefovi. Pred tem je Unicef za dostavo pomoči uporabljal tiste možnosti, ki jih je imel na voljo, med njimi tudi tako imenovana taborišča miru na ozemlju pod nadzorom sudanske vlade, v katere se zatekajo begunci, ki jib Križnar zdaj razglaša za "Unicefova" koncentracijska taborišča. Razdeljevanje hrane ljudem v taboriščih pa naj bi bila zločinska dejavnost!?
Človeku, ki pripoveduje, da je vse, kar počne Unicef, zločin in če pomoči ne more dostaviti Nubam zaradi objektivnih ovir, ga Križnar obtoži, da jih zločinsko diskriminira nasproti drugim ljudstvom na ogroženem območju; ko jim pomoč dostavlja tja, kjer jih edino lahko doseže, po njegovem sponzorira koncentracijska taborišča; in ko Unicefu uspe začeti cepiti njihove otroke, izvaja po Križnarjevem mnenju detomor, nima smisla in tudi ni vredno odgovarjati. Ni pa nam vseeno zaradi vseh drugih, ki jih lahko takšne monstruozne konstrukcije vznemirijo ali celo odvrnejo od podpore humanitarni dejavnosti, ki jo izvaja Unicef. Slovenski odbor za Unicef zbere ob pomoči slovenskih državljanov in podjetij za Unicefove programe 1,2 milijona dolarjev na leto, kar je skoraj enako vrednosti letošnje Llnicefove pomoči otrokom v Čečeniji.
Če uredništvo One resnično verjame Križnarjevim obtožbam, bi moralo nemudoma poslati na mesto "zločina" najboljše raziskovalne novinarje, saj bi šlo za zgodbo, vredno Pulitzerjeve nagrade. Začuda se to še ni zgodilo, čeprav se ta zgodba kuha že dve leti - odkar smo v slovenskemu odboru sprožili akcijo pomoči za Sudan. Kljub tako hudim obtožbam se očitno nikomur ne zdi vredno preveriti njihove resničnosti. Morda zato, ker je Križnarjeva "resniea" zanimivejša za dvigovanje naklade kot pa "dolgočasni" podatki o Unicefovih uspehih pa tudi problemih, s katerimi se srečuje iz leta v leto, iz ene krize v drugo?
Mag. Maja Tlojnovič, izvršna direktorica za Slovenski odbor za Unieef