Odprto pismo vodji zemljiške knjige

Spoštovana ga. Remih,
verjemite mi, da sem zaposlen človek, mogoče celo toliko kot vi, ampak sem si vzel toliko časa, da vam napišem resno in argumentirano pismo s pritožbo, ki ga naslavljam direktno na vas, vašega nadrejenega, pisma bralcev v Delu in Zvezo potrošnikov.
Moja izkušnja z delom in odnosom zaposlenih v zemljiški knjigi 31.3. je namreč tako grenka, da to enostavno moram narediti. Naj na začetku povem, da takega odnosa nisem še nikoli in nikjer srečal, pa sem že marsikje bil in marsikaj videl.

 

Vse se je začelo tako, da sem želel dvigniti izpisek za neko parcelo, kjer kupujem stanovanje. Podatki na moji prošnji so bili prav toliko točni, kolikor je bil točen zadnji izpisek iz zemljiške knjige. Priznam, nisem vedel, da se je katastrska občina z leti razdelila na dve enoti (I. in II). Zato moj zahtevek ni bil rešen in je zahteval še to pojasnilo. Vse, kar sem jaz naredil, po vašem hudo narobe, je, da sem referentko vljudno vprašal, če želite, prosil, ali je možno, da se to naredi še isti dan, ker sem prošnjo že oddal. Vem, da ima vsak dan na stotine ljudi podobne težave in da jih ne morete poslušati. Če je moja prošnja torej bila odvečna in nemogoča, jo vzamem nazaj in se opravičujem. Je pač moj problem. Predpise vedno spoštujem, četudi se ne strinjam z njimi. Lahko kar pozabite.

Zakaj se jaz pritožujem?

1. Jaz sem vaša stranka in verjetno imam pravico kaj vprašati. Nenehno so mi namreč govorili o mojih dolžnostih. Vi ste vodja zemljiške knjige in sklepam, da je vaše delo, da se tudi kakšni stranki posvetite, vam pa je neznosno šlo na živce, da si jaz drznem vas kaj vprašati in - višek nesramnosti vas dobim po telefonu in da ste zgubili pol ure z mano. Jaz sem bil z vašo referentko prijazen, ona me je ignorirala, nadirala, ta odnos pa ste potem prevzeli tudi vi. Zame ste si vzeli točno pol minute, in to le zato ker sem bil vztrajen, po vašem verjetno težak. Čisto vljudno sem vas prosil, če mi poveste svoje ime, ker sem se jaz lepo večkrat predstavil. Nato ste mi odgovorili, da vam tega ni treba povedati, in mi vrgli slušalko dol. Še več, na prošnjo naše sicer zelo dobre bančne svetovalke, ki je izpisek potrebovala tisti dan, niste našli niti minute časa, da bi ji samo ustno dali informacijo, ki bi nas vse rešila velikih nevšečnosti, ki jih zdaj imamo. Čakala (in tudi klicala) vas je natanko pet ur.

2. V šestdesetih minutah čakanja pred vašimi vrati sem videl grobo žaljenje in zaničevalen odnos do ljudi. To je tudi glavni razlog, zakaj varn pišem. Organizacija dela pri vlogi in dvigu izpiskov je porazna. Imate številke za ljudi, ki jih sami ne upoštevate in prihaja do nesporazumov in težkih besed med samimi strankami. Vaš protiargument bo verjetno, da imate premalo ljudi in preveč strank, da se drugače ne da. V besednjaku vaše referentke je moj odgovor na to: to ni naš problem.

3. Pa naj bo tudi to. Toda odnos do ljudi. Referentka na okencu ni bila neprijazna do ljudi. Ona je dobesedno nesramna. Pa kaj, če starejši Ijudje vprašajo, koliko sodne takse je treba plačati? So pač starejši, slabše vidijo in razumejo. Na vsako tako vprašanje je odgovor bil: "Saj vam piše. A ne vidite? Šeststo tolarjev." Ali je namesto tega odrezavega odgovora težko reči: "Šeststo tolarjev za vsak izpisek posebej, gospa." Ljudje hodijo k vam zaradi življenjsko pomembnih stvari. Vaša referentka jih odpravlja kot manjvredne nadloge, ki ne vidijo, ne razumejo, so neumni in zapravljajo vaš čas. Meni so se prav smilile starejše gospe, ki komaj pridejo po stopnicah do vas, potem jih pošljete nazaj v pritličje po koleke, pridejo nazaj in jih še enkrat pošljete po še šeststo kolekov, ker imajo dve prošnji, in še enkrat poveste, da kam gledajo, saj jim ja piše. Vem, da to piše, ampak prvič ni čisto jasno, drugič pa starejši ljudje pač ne znajo vsega prebrati. Laže bi jim bilo lepo takoj povedati, kakor pa jih z užitkom trikrat pošiljati. To bi konec koncev tudi za vas pomenilo manjšo izgubo časa. Niti enkrat nisem od vaše referentke :"Prosim, hvala, izvolite," pač pa "Saj vam piše, kaj pa mislite, mi nismo pravna služba, kar k advokatu pojdite, pa kaj, če ni v letu in pol, ostali čakajo več kot dve leti, pa še enkrat napišite!" itd. itd. Prav ti starejši ljudje so trideset, štirideset let delali in odvajali denar za funkcioniranje javnih služb, za plače vaših uslužbencev, ki jih zdaj obravnavajo kot nadloge. Vi ste tam zaradi njih (nas), mi smo vaše stranke in si ne zaslužimo takega odnosa.

4. Nobeni stranki ni dovoljeno vprašati karkoli, kar po vašem presega vaše kompetence. Saj mi je popolnoma jasno, da res niste pravna služba in da ne morete odgovoriti na včasih nemogoča vprašanja vseh čakajočih. Pa vendar obstajajo lepši načini, da se to pove. V nasprotju s tem vaša referentka grobo prekine vsakega, ki kaj vpraša, in zavpije: "Naslednji!" medtem ko se uboga para, ki kaj vpraša, mora ponižno umakniti, ne da bi mu kaj bilo jasno. Ljudje prihajajo k vam od daleč, s problemi, ki jih morajo rešiti, vi pa jim naredite nove in nove. .

5. Poklicno se ukvarjam s poslovnim svetovanjem in izobraževanjem. Stanje na računu mojega podjetja in plače ljudi, ki pri podjetju delajo, so odvisne od kakovosti dela in mojega odnosa do strank. Verjemite, da vsako stranko obravnavamo kot najbolj pomembno. Vsaki se posvetimo maksimalno in za vsako najdemo čas, tudi če ga nimamo. Če ne bi bilo tako, bi jih kaj hitro izgubili. Vam tega ni treba. Nimate konkurenčne zemljiške knjige in ne glede na odnos bomo že spet morali priti k vam. Zato vam strank nikoli ne zmanjka. Ni vam treba nižati cen storitev in skrbeti za kakovost. Saj vas potrebujemo. V privatnem sektorju plačam na vsak tolar, ki ga zaslužim, še tri državi skozi DDV, davek na dobiček, davek na plače, davek na honorarje, provizije bankam in agenciji, razne prispevke in drugo. Zato sem previden in posloven. Vi plačo redno dobite ne glede na vse probleme. To morate ceniti.

6. Po sodnem redu se vas ne sme klicati na telefon. Verjetno zato, ker kam bi prišli, če bi še vsi telefonirali? Če stranka vljudno prosi, da z vami govori, jo brez opravičila pustite čakati (v mojem primeru) eno uro pred pisarno. Verjetno mnogi obupajo in gredo. Torej telefona ni, vas ni, referentka nas ignorira... Še svojega imena mi niste hoteli povedati. Tudi po njem sem vljudno spraševal. Ali je to skrivnost in zakaj? Kakšna oblika komunikacije nam še preostane? Jaz se trudim še s tem pismom, za učinek pa bom počakal.

Naj na koncu še povzamem. Kot stranka pri vas nisem bil ne nevljuden ne nesramen. Ničesar nisem zahteval; nasprotno, prosil sem oz. vprašal. Ne jaz ne moja žena nisva mogla priti do besede v pogovoru z vami. Nisva izrekla niti ene težke besede. Slišala sva jih veliko. Imela sva le prošnjo oz. vprašanje. Svoj problem bom že rešil, kot sem že veliko drugih v življenju. Moja pritožba je načelna, ne le zaradi odnosa do mene, ampak zaradi vašega odnosa predvsem do starejših ljudi, ki nimajo ne moči ne denarja ne sposobnosti, da uveljavijo svoje pravice. Zaslužijo si vsaj lepo besedo, vsaj dober dan in napotek na pravi naslov, pa bodo lepše spali.

Od vas in vašega nadrejenega ne zahtevam opravičila. Ničesar ne bi spremenilo. Prosim za odgovor na moje pritožbe in za lepši, bolj človeški odnos do soljudi.

P.S.: Ko sem izpisek končno dobil, po vašem prednostno, je na njem pisalo k.o. Brinje. Nič I. in nič II. Prilagam kopijo. (Shranjena je v uredništvu.)

Damir Novak, Ljubljana

pisma bralcev ; sobotna priloga ; Delo, 22. aprila 2000