|
Konoplja in okolje
… to, kar bi potrebovali, je nova proizvodnja, ki bi zadovoljila potrebe,
ki jim sedaj strežejo fosilna goriva in les; taka, ki ne onesnažuje zemlje,
zraka ali vode in se sama obnavlja; samozadostna pridelava lokalnega značaja,
ki ne izkorišča drugih niti ni odvisna od tujine in bi zaposlila državljane,
ki so delali v naftni, lesni in kemični industriji.
Recimo, da so odkrili rastlino, ki čudežno izpolnjuje vaše želje - in
ki celo čisti onesnaženo prst. Mar ne bi pohitela, spodbudila gojenje
te rastline in spremljevalno industrijo s posebnimi programi?
No, vlada Združenih držav je namesto tega rastlino prepovedala.
Rastlina, ki se je znašla v takšnem položaju, je seveda konoplja. Cannabis
sativa. In okoliščine se ne nanašajo le na ZDA. Vsaka industrializirana
država je soočena s propadanjem okolja in bi si lahko našla rešitelja
v tej rastlini. Vse zvrsti konoplje pa so v ZDA prepovedane, tudi tiste,
ki ne vsebujejo zadostne količine THC-ja, psihoaktivne kemične snovi v
konoplji. Naj citiramo ekološkega aktivista Andyja Kerra: "Odpadla
vam bodo pljuča, preden boste zadeti od kajenja industrijske konoplje."
Zakaj ZDA ne ločijo med navadno konopljo in psihoaktivno marihuano, ko
pa že toliko drugih držav goji konopljo, je provokativno vprašanje. Toda
če se strinjaš z osmotično teorijo o razsvetljevanju vlade - da se bo
zavedla problema šele, ko ga bodo razumeli skoraj vsi njeni državljani
- je jasno, da je treba začeti s sejanjem informacij. Kaj je torej tako
čudovitega na tej konoplji?
Konoplja: obnavljajoče se bogastvo
Čeprav je neprestana rast eden središčnih konceptov ZDA in naše ekonomije,
je tudi naša dežela omejena. Kot kaki bogati dediči smo nasledili veliko
glavnico naravnih bogastev, ki se je kopičila tisočletja. Ta glavnica
daje letno le toliko in toliko obresti; če iz nje črpamo, ne da bi jo
bogatili, načenjamo kapital in če bomo s tem nadaljevali, bomo nekega
dne odkrili, da je bankrotiral ves planet.
Nekdaj so kmetje zelo pazili na svojo zemljo. Na njej so živeli in si
jo velikokrat predajali iz roda v rod, tako da jim je skrb za potomstvo
narekovala, da jo sproti hranijo in čim manj osiromašijo. To trdoživo,
sonaravno poljedelstvo se je večinoma končalo s posodabljanjem kmetij
in industrijo. Ko nismo več živeli na kmetiji ali v gozdu, smo izgubili
tudi motiv, da bi ju ohranili, in po milijonih let varčnosti je nastopila
zapravljalna mrzlica, ki še dandanes načenja naravna bogastva. Naš kapital
se dnevno krči v obratnem sorazmerju s potrebo po sonaravnem kmetijstvu.
Sonaravno, ekološko kmetijstvo, zahteva oživitev tradicionalnega gojenja
več kultur naenkrat, seveda s pomočjo sodobne opreme in načinov spravila
ter predelave pridelka. Konoplja, ki se jo goji zaradi vlaken, je očitno
najboljši kandidat za to nalogo, ker zlahka razpade in se je znebiš brez
posebnih težav z odpadki. Rastlina potrebuje za razliko od drugih, za
vlakna gojenih kultur, relativno malo gnojenja in potrebuje, ker ima le
nekaj naravnih sovražnikov, malo ali nič pesticidov.
Konoplja in zdravje
Ko slišimo prošnje, naj se ohrani narava - gozd, voda - jih vedno ne
vzamemo resno. Seveda, varovanje okolja je krasna beseda, vendar ni del
našega življenja. Kaj ima z nami opraviti poseka v amazonskem gozdu ali
ozonska luknja nad Antarktiko?
Ta ločnica med nami in naravo pa je plod našega razuma in nobeno naključje
ni, da se škoda, ki jo prizadenemo nebesnemu telesu, na kateremu živimo,
odraža na nas. Poseke se zažirajo v naše gozdove in čudne, nove rakave
tvorbe pustošijo po naših telesih. Vrste izumirajo v istem tempu, kakor
se redčijo vrste človeških spermijev. Dioksin se pretaka po naših rekah
in prodira v naš krvotok. Pesticidi z naših bombažnih polj se bodo resda
sprali stran - a kje je to?
Naravo jemo, pijemo in dihamo vsako minuto, dan za dnem. Zato ne bi smelo
zveneti nenavadno, da je rastlina, ki je ključ do zdravja in ohranjanja
našega sveta, stoletja pomagala ohranjati tudi naša telesa. Kjerkoli je
rasla, so konopljo imeli za dragoceno zdravilno rastlino. Z njo so zdravili
prebavne motnje, nevralgijo, nespečnost, depresijo, migreno in vnetja.
Ženske so si z njo pomagale pri rojevanju, spodbujale izločanje mleka
in si lajšale menstrualne krče.
Prvo zabeleženo zdravljenje s konopljo sega v leto 2300 pred našim štetjem,
ko je legendarni kitajski cesar Shen Nung predpisoval chu-ma (žensko konopljo)
za zdravljenje zaprtja, protina, beriberija, malarije, revmatizma in menstrualnih
težav. Shen Nung je uvrstil chu-ma med Vrhunske eliksirje nesmrtnosti.
Kitajski zeliščarji so priporočali huo ma ren ('ognjena konopljina semena')
v odmerkih od devet do petnajst pa vse do petinštirideset gramov za krepitev
yina (ženskega nacela), za preprečevanje starostne zapeke, okrevanje po
vročicah in proti slabokrvnosti. V kitajskem zdravilstvu imajo konopljo
za 'sladko', 'nevtralno' in 'hladilno', deluje pa prek želodčnih kanalov,
debelega črevesa in vranice. Kadar jo nanesemo na kožo ali pojemo, pospešuje
celjenje ran in razjed. Pretirana ali dolgotrajna raba lahko povzroči
'vaginalni izliv' pri ženski ali polucijo sperme pri moškem. Na Kitajskem
mešajo konopljo z zeliščnimi izvlečki in jo prodajajo kot odvajalo.
Tako starodavni ajurvedski sistem indijske medicine kot arabski sistem
Unani Tibbi na veliko uporabljata konopljo. Navadno jo mešata z drugimi
rastlinskimi, rudninskimi in živalskimi snovmi, ki nevtralizirajo narkoticni
učinek in poudarijo zdravilno moč. Razprava iz desetega stoletja, Anandakanda,
opisuje petdeset načinov priprave bhanga za kure, pomladitev in afrodizijak.
Ajurvedski zdravniki v Indiji z bhangom zdravijo na ducate bolezni in
zdravstvenih težav vključno z drisko, epilepsijo, delirijem in norostjo,
kolikami, revmo, gastritisom, anoreksijo, jetiko, fistulami, bruhanjem,
vročino, zlatenico, bronhitisom, gobavostjo, boleznimi vranice, sladkorno
boleznijo, prehladom, slabokrvnostjo, menstrualnimi bolečinami, elefantiazo,
astmo, protinom, zaprtjem in malarijo. Druge pripravke iz konoplje uporabljajo
za uspavalo, za izločanje seča in proti hidrofobiji (pri steklini), krvi
v urinu, hemoroidom, senenemu nahodu, astmi in boleznim kože.
Konoplja je bil priljubljeni ljudski lek srednjeveške Evrope in so jo
s častmi omenjali kot zdravilno rastlino v knjigah o zeliščih William
Turner, Mattioli in Discobas Taberaemontanus. Nicholas Culpepper (1616-1654)
je v svojem leksikonu zeliščomenil, da "emulzija ali zvarek iz semen
lajša napade kolik, pomirja nevarne telesne sokove v črevesju in ustavlja
krvavenje iz nosu, ust in iz drugih mest."
Svetovna zgodovina konoplje
Človeštvo ne živi v vakuumu. Naša zgodba se prepleta z zgodbami nešteto
drugih vrst in ko naredimo te rastline in živali za del našega življenja,
za vedno spremenimo našo in njihovo življenjsko pot. Če razumemo njihove
zgodbe, bomo lažje razložili lastno.
Ni rastline, ki bi imela tako zamotano razmerje s človeštvom kot ga ima
konoplja. Nenavadna zgodba o konoplji nudi več od pohlevnega razpletanja
vzporedno s človeško zgodbo; namesto tega se vije v cikcaku prek naše
poti, včasih popolnoma izgine in se pojavi, ko jo najmanj pričakuješ in
pogosto iz čisto nove smeri. Kakor se spodobi, pa se začne na samem začetku.
Kitajska
Konoplja se je najbrž razvila v srednji Aziji, kjer je bila ena prvih
rastlin, ki so jih gojili zaradi vlaken. Za bombaž iz Indije in lan iz
Sredozemlja se je prvič zvedelo šele tisoč let kasneje. Konoplja je bila
ena od niti, ki je na tej otroški stopnji civilizacije povezovala skupnosti.
Ljudje so pred njo že udomačili kulture (in tudi konopljo), ki so jim
dajale hrano, toda konoplja jim je ponudila gradivo, ki je bilo kot nalašč
za spretnosti, ki so se jih začenjali učiti. Množice so se od konoplje
nadejale snovi za vsa svoja oblačila; samo premožni so si lahko privoščili
razkošje svile. Konoplja in murva (hrana sviloprejk) sta bili tako pomembni
in razširjeni kulturi, da je postalo reklo "dežela murv in konoplje"
sinonim za Kitajsko.
Obilica dokazov iz grobov in drugih najdišč širom Kitajske govori o
vztrajnem gojenju azijske konoplje vse od prazgodovine. V dvanajst tisoč
let starem najdišču iz neolita, ki so ga odkrili v Yuan-Shanu (v sedanjem
Tajvanu), so našli ostanke preprostih, peščenih loncev, katerih površino
so krasili vzorci konopljenih trakov, poleg njih pa še gravirane, kamnite
tolkače, s katerimi so trli konopljo. V pozno neolitskem najdišcu (okoli
leta 4000 pr. n. š.) v pokrajini Zheijang so našli dokaze o tkaninah iz
konoplje in svile. Ko so izkopavali na najdišču kulture Shang (1400-1100
pr. n.š.) blizu vasi Taixi v pokrajini Hebei, so odkrili ostanke delavnic
za tkanje konoplje, nekaj kosov ožgane konopljene tkanine in na trinajst
delov raztrgan svitek konopljenega blaga.
V grobiščih Chou pri Hsin-Ts'unu blizu An-Yanga so odkrili več kot tisoč
pogrebnih predmetov. Na popisu so se poleg zlata, žada, marmorja, svile,
laka in drugih dragocenih snovi znašli tudi izdelki iz konoplje. Krsta,
ki je bila v notranjosti, je bila narejena iz lesenih desk, ojačanih s
sponami iz konopljenega blaga, ki so jih z lakom pritrdili na krsto. Grob
iz časov pozne zahodne dinastije Chou, ki so ga odkrili v pokrajini Shaanxi,
je vseboval bronaste posode, orožje, žad, lonce in gosto stkan kos blaga
iz konoplje. Na drugih grobiščih dinastije Chou so izkopali bronaste predmete,
ki so jih varovali iz svile in konoplje stkani ovoji.
Žetev za domovino
Vikingi so bili odvisni od konoplje zaradi svojih jader in vrvi in verjetno
so zanesli konopljino seme s sabo in ga posadili, ko so pred tisoč leti
obiskali Severno Ameriko. Pomorščaki so s sabo ponavadi nosili zalogo
semen, ki bi krila najnujnejše življenjske potrebe v primeru brodoloma.
Cannabis se je že v prazgodovini prvič znašel v Severni Ameriki, verjetno
z raziskovalci iz Kitajske, s plavajočimi razbitinami ladij in s pticami,
ki so se prek Beringove ožine selile na zahodno obalo celine.
Nekaj najzgodnejših pričevanj o konoplji v Severni Ameriki je povezanih
s starodavnimi graditelji gomil okoli Velikih jezer in doline Mississipija.
V t. i. Gomili posmrtne maske graditeljev gomil iz Hopewella, ki so živeli
okoli leta 400 pr. n. št. tam, kjer je sedaj država Ohio, so odkrili na
stotine lončenih pip, od katerih jih je nekaj vsebovalo ostanke kanabisa
in bilo zavitih v konopljeno blago. V raziskavi iz leta 1891, Predzgodovinski
veščini tkanja na vzhodu Združenih držav, je W. H. Holmes, etnolog z inštituta
Smithsonian, opisal najdišče velikih kosov konopljene tkanine v okrožju
Morgan v Tennesseeju: "Prijatelji umrlih niso poleg trupel položili
le oblačil, ki jih je pokojni nosil za življenja, ampak tudi veliko klobčičev
vlaken, iz katerih je bila verjetno narejena tkanina. Ta vlakna so identificirali
kot vlakna Cannabis sative ali divje konoplje."
Skoraj dva tisoč let po dobi graditeljev gomil so se evropski raziskovalci
pocutili vsaj malo bolj domače, ko so po prihodu v nenavadni "novi
svet" srečali znano rastlino. Florentine Giovanni da Verazzano je
obzirno pisal o domorodcih, ki jih je leta 1524 srečal med francosko odpravo
v Virginijo: "To ljudstvo je bilo bolj svetle polti od tistih, ki
smo jih odkrili prej, oblačilo pa se je v neko listje, ki je viselo z
drevesnih vej in je bilo potem sešito z vlakni divje konoplje." Francoski
raziskovalec Jacques Cartier je tudi poročal, da je opazil divjo konopljo
med vsakim od svojih treh potovanj v Kanado med leti 1535 in 1541. Njegovo
zadnje, navdušeno poročilo, se je glasilo, da "je iz zemlje poganjalo
vse polno konoplje, ki je rasla kar sama od sebe in bila tako lepa in
močna, kot je le lahko." Kasneje, leta 1605, je Samuel de Champlain
omenil, da so domačini uporabljali "divjo konopljo" za privezovanje
svojih trnkov iz kosti.
Prvi evropski naseljenci so uporabljali divjo konopljo, ko so prišli
v Ameriko. Vendar pa je ni bilo zadosti in tudi delavcev ni bilo v izobilju.
Pridelava hrane, posebno koruze, je imela prednost in naseljenci niso
bili navdušeni nad gojenjem konoplje, čeprav je njeno seme izvrstna hrana.
Toda domovina v Evropi je od njih zahtevala konopljo, tako da je minister
quebeške kolonije Jean Talon v imenu Francije naseljencem enostavno zaplenil
ves sukanec, kar so ga imeli in jih prisilil, da so ga od njega odkupili
nazaj s konopljo. Kmetom je posodil potrebno seme, ki so ga mu potem morali
povrniti s svežim semenom iz svoje žetve.
Konoplja in duhovnost
Terence McKenna pripisuje psihotropnim rastlinam kot je kanabis, veliko
lastnosti, s katerimi bolj običajni zagovorniki duhovnosti opremljajo
Boga. McKenna, gojitelj šamanskih rastlin in najvidnejši zagovornik psihedelične
izkušnje, kar jih poznamo dandanes, je pristaš teorije, da so halucinogene
rastline medij množičnega prenosa informacij iz kraljestva rastlin do
človeškega rodu. Takole piše: "Vse miselne funkcije, ki jih povezujemo
s človečnostjo, vključno s spominom, domišljijo, jezikom, poimenovanjem,
magično govorico, plesom in religioznim občutjem, bi lahko nastale iz
interakcije s halucinogenimi rastlinami."
Kakorkoli mikavne so že njegove vizije - zato, da bi sledili duhovnemu
sožitju ljudi in konoplje, ki sega deset tisoč let v preteklost, do takrat,
ko so lovci in nabiralci starega sveta naredili prvi korak k poljedelstvu,
vam ni treba v kompletu kupovati McKenninih zamisli. Po mnenju znanstvenikov
je konoplja ena prvih poljedelskih kultur, toda znanstveni pisec Carl
Sagan domneva, da je njena raba za spreminjanje zavesti še starejša. V
Rajskih zmajih Sagan omenja, da se, po izkušnjah prijatelja, ki je obiskal
ta plemena, pigmejski lovci in nabiralci omamljajo z marihuano pred zalezovanjem
plena, še raje pa, kadar jih čaka naporno delo. Ta rastlina je edina poljščina,
ki jo gojijo, in za katero pravijo, da jo uporabljajo od pradavnine. "Prav
bizarno bi bilo," meni Sagan, "ko bi bilo gojenje konoplje v
zgodovini človeštva zaslužno za izum poljedelstva in s tem za civilizacijo."
Podobno kot McKenna in Sagan tudi veliko zgodovinarjev domneva, da je
bil vpliv kanabisa na zavest odkrit kmalu po tem, ko so praljudje odkrili
rastlino samo. Ljudje iz davnine so svobodno preizkušali rastline iz svojega
okolja, ki bi se lahko izkazale za vir hrane. Potemtakem so morali kmalu
ugotoviti, da ta hitro rastoča zel ne polni samo njihovih želodcev.
Konopljine svete vloge v zgodovini človeštva pa verjetno ne morejo razložiti
le srečna naključja. Veliko verskih učenjakov meni, da so se naši predniki
od rastlin samoumevno nadejali razkritja skrivnosti nebes. Rastline od
zgoraj črpajo vlago, od spodaj pa se hranijo s prstjo. Kot take so jih
naši predniki morda imeli za očitne posrednike med nebesi in zemljo in
tako za popoln ključ do božjih skrivnosti. Zaradi konopljine vsestranske
uporabnosti pa je bila morda prav ona prva na vrsti.
Kakor smo že omenili v enem prejšnjih poglavij, je kitajski cesar Shen
Nung pred skoraj pet tisoč leti priporočal konopljo kot lek proti malariji,
zaprtju, revmatičnim bolečinam, raztresenosti in za blažitev ženskih težav.
Tisti, ki so razumeli njeno vsestransko zdravilnost, so verjetno vedeli
tudi za njeno zmožnost, da oplemeniti zavest, čeprav je najverjetneje,
da so te skrivnosti prvi odkrili šele kitajski šamani in samostanski adepti.
Če je verjeti knjigi, ki jo je založila s kanabisom prežeta Etiopska zionska
koptska cerkev, spis taoističnih svečenikov iz 5. st. pr. n. š. priča,
da so kanabis uporabljali "čarodeji, ki so ga mešali s ginsengom,
da bi pomaknili čas naprej in odkrili, kaj se bo dogajalo v prihodnosti."
Ohranila so se tudi starodavna svarila, da bodo halucinacije ("videli
boste peklenščke") trpinčile tiste, ki se bodo preveč vdajali mafenu
ali "sadežu konoplje", dolgotrajna raba pa naj bi vseeno pomagala
pri "pogovorih z duhovi in razbremenila telo."
Najstarejši specifični dokaz o uživanju konoplje v duhovne namene prihaja
iz Indije. Indijsko nabožno besedilo Atharva veda, ki je nastalo približno
leta 1400 pr. n. št. in vsebuje še veliko starejše spise, omenja sveto
travo "bhang", s pomočjo katere se lahko pogovarjaš s Šivo,
božanstvom duhovnega razsvetljenja indijske svete trojice. Besedilo roti
sveto rastlino, naj "nas reši pred nadlogami" in "zaščiti...
pred boleznimi in vsemi demoni." Po indijskem izročilu je rastlina
bhang nastala, ko so bogovi, namesto da bi uporabili metlico, stepali
nebeški ocean kar z Mount Mandaro. Kaplja nektarja se je polila po zemlji
in na tem mestu je pognala konoplja. Od 10. st. so ta nektar iz bhanga
- božji dar, ki sta ga posebno cenila Indra in Šiva - imenovali Indracana.
Do leta 1300 pr. n. št. je konopljo, za zabavo ali v religiozne namene,
uživala že vsa Indija.
Marihuanska blaznost
V drugi polovici 19. st. je na tisoče Američanov zopet odkrilo starodavno
slast kanabisa v hašišu in ganji, ki so ju uvažali iz Indije in Egipta.
Ameriški diplomat Bayard Taylor je popisal svoje izkušnje s hašišem v
revijah in v avtobiografiji Land of the Saracens. V poglavju "Hašiševa
vizija" Taylor izjavi, da mu je odkril "globine ekstaze in trpljenja,
ki jih ne bi nikoli premeril s svojimi od narave danimi zmožnostmi."
V mladih letih je Fitz Hugh Ludlow, sin ministra, ki je zagovarjal odpravo
suženjstva, prebral Confessions of an English Opium-Eater Thomasa de Quincyja.
Leta 1854 je osemnajstleten prebral še opis izkušenj, ki jih je Bayard
Taylor imel s hašišem v Damasku.
Taylorjevo pisanje je v Ludlowu zbudilo "močno radovednost in občudovanje."
Po dveh letih eksperimentiranja s hašišem je Ludlow nehal s poskusi. Svoje
izkušnje popisuje v leta 1854 izdani avtobiografiji The Hasheesh Eater.1
Ludlowovi spisi so vzbudili zanimanje in razvneli domišljijo mnogih radovednežev,
tako da so se nekateri odločili, da se osebno spoznajo s konopljo. Osemnajstletni
John Hay - ki je kasneje postal pribočnik Abrahama Lincolna - jo je poskusil
in povedal prijatelju, da "čudovito poživi domišljijo." Pozneje
se je ta nekdanji pribočnik predsednika in državni minister spominjal
časov, ko je "jedel hašiš in sanjaril... v mističnem paradižu."
Brez strahu pred državno cenzuro in v časih, ko je bilo zel lažje dobiti,
so se njemu in peščici pustolovcev pridružili še drugi.
Hašiš, ki je bil takrat daleč od tega, da bi ga imeli za nevarno in
potencialno razdiralno "drogo", so prodajali kot "bonbon"
in se ga je sproščenega duha uživalo v zabavo. Newyorška družba Gunjah
Wallah je začela ponujati "hašiševe bonbone" v šestdesetih letih
19. stoletja in jih takole oglaševala: "Carobni Gunje iz Arabije,
sladica - nadvse prijeten in neškodljiv stimulant." Družba je celo
trdila, da bodo bonboni zdravili "živčnost, šibkost, melanholijo"
in navdihovali "vse razrede z novim življenjem in energijo."
Priljubljeni izdelek je na trgu ostal štirideset let, kar priča o kanabisovem
uspehu v družbi. Kanabis se pojavi tako zgodaj tudi na leta 1876 postavljeni
Razstavi stoletja v Philadelphiji. Na njej je blestela elegantna Turška
razstava hašiša. Ta je privlačila množico ljudi, ki so po vsem sodeč raje
kadili hašiš kot da bi ga jedli: učinek so začutili takoj in kadilci so
lahko nadzorovali zaužito količino dim za dimom in nehali, ko so bili
zadovoljni.
Kanabis so imeli za afrodizijak in izvedenci so ga kot takega konec
19. stoletja priporočali v nekaterih priročnikih za zakonce. V leta 1850
izdani knjigi Marriage Guide "doktor" Frederick Hollick iz Philadelphije
svetuje zaskrbljenim parom, naj s hašišem spodbudijo libido, obenem pa
ponuja pripravek, ki ga je zmešal v ta namen. Morda Hollickov ljubezenski
napoj res ni prispeval k ljubezenskemu skladu, a vsaj ni prispeval k nasilnosti.
Prevladujoče prepričanje v javnosti je za družinska nesoglasja krivilo
alkohol in dejansko je konec 19. stoletja kar nekaj ženskih treznostnih
društev namesto alkohola priporočalo rekreacijsko uživanje hašiša, ker
se je verjelo, da pijača pelje k pretepanju zakonskih družic, hašiš pa
ne.
Kljub tako neobveznim nastopom v pop kulturi je hašiš ostal v polmraku
- nezakonit, a ne prepovedan - še v pozni viktorijanski dobi. Od začetka
pa do konca 19. stoletja so "hiše hašiša" v New Yorku in drugih
velikih mestih zadovoljevale premožne prefinjenega okusa - toda diskretnost
je bila prva na listi hišnih pravil. Leta 1906 sprejeti Zakon o kakovosti
hrane in zdravil (Pure Food and Drug Act) je bil prvi zvezni zakon, ki
se je neposredno ukvarjal s kanabisom, toda tudi ta zakon je samo določal,
da mora biti njegova količina (in količina drugih snovi, denimo alkohola,
opija, kokaina in klorovodika) vidno natisnjena na etiketi vsake hrane
ali zdravila, ki je naprodaj v javnosti. …
Konoplja za zmago
V osemdesetih je po mreži ljubiteljev konoplje začel krožiti štirinajstminutni
film. Za film z naslovom Hemp for Victory, je veljalo, da ga je leta 1942
posnelo Ameriško zvezno ministrstvo za kmetijstvo (USDA). Pozival je ameriške
poljedelce, naj gojijo konopljo in z njo podprejo vojake na fronti, tudi
s stavki, kot je: "Ameriška konoplja bo spet poprijela za puško -
konoplja za privezovanje in vleko ladij, konoplja za škripce in opremo,
konoplja za nešteto mornariških potreb, tako na morju kot na obali!"
Japonci so pretrgali ameriško oskrbovanje z uvoženo konopljo za vrvi,
ki jih je samo ena ladja rabila 10.000 metrov; film je prepričeval, da
ni domoljubnejšega dejanja od gojenja hektarov in hektarov konoplje za
svojo domovino.
Toda, ali bi ministrstvo za kmetijstvo res lahko posnelo film, ki povzdiguje
zasluge Cannabis sative, ko pa se je vlada že vrsto let bojevala, da bi
jo uničila? Če je film pravi, bi lahko resno ogrozil uradno stališče,
da je konoplja "morilka mladine", ki nima mesta v družbi.
Vlada Združenih držav je zanikala, da bi kdajkoli posnela tak film in
na splošno se je domnevalo, da gre za potegavščino. Jack Herer in drugi
aktivisti so o filmu povprašali na vseh državnih uradih, kar so se jih
domislili in povsod so dobili enak odgovor. Enega značilnih je prispeval
John Van Calcar iz Službe za kmetijske, stabilizacijske in ohranitvene
storitve (Agricultural, Stabilization, and Conservation Service):
"Stopili smo v stik z washingtonskim uradom USDA in z Zveznim avdio
centrom, a nismo našli nobenega filma z naslovom "Hemp for Victory"
ki bi ga produciral kateri od oddelkov zvezne vlade."
Odločeni, da gredo do konca, so Herer, Carl Packard in Maria Farrow
sami preiskali knjižnico USDA v Beltsvillu v Marylandu. O Hemp for Victory
ni bilo nobenega zapisa. Zagotovili so jim tudi, da bi film, ko bi sploh
obstajal, zagotovo imeli v knjižnici. Zatem je trojica izčrpno, a brez
uspeha pregledala še modernizirano kartoteko, mikrofilme in elektronsko
dokumentacijo filmske zbirke Kongresne knjižnice. Knjižničarji so jim
spet zagotovili, da zapisek ne more kar tako izginiti iz seznama.
Herer, Packard in Farrow so bili končno prepričani, da zapisa o filmu
ni, in so se že pripravili, da odidejo, ko se je Hererju utrnila še zadnja
zamisel. "Kje bi iskal," je vprašal knjižničarko, "če bi
prišel sem v štiridesetih ali petdesetih letih? Verjetno me ne bi poslali
brskati po elektronski dokumentaciji?"
"Nikakor," je odvrnila knjižničarka, "pogledali bi v staro
kartoteko." "Pa ste se je že znebili?" je vprašal Herer.
"Ne, še vedno jo imamo," je rekla knjižničarka in odpeljala
Hererja v sobo, kjer so jo hranili. Tam, med prašnimi papirji, je Herer
našel naslednji zapis:
Hemp for victory (film)
ZDA, Ministrstvo za kmetijstvo, 1942.
14 min., cb, 16 mm.
Vsebina: Razloži, da nas je vojna odrezala od vzhodno indijskih grobih
vlaken in poudarja potrebo po v Ameriki pridelani konoplji, ki jo rabijo
vojska in civilisti. Prikazuje kmečka opravila pridelovalcev konoplje
v Kentuckyju in Wisconsinu.
Druga kopija. 35 mm.
1. Konoplja - ZDA
1. Ministrstvo za kmetijstvo
633.53 Fi E 53-370
Ministrstvo za šolstvo. Služba za vizualno izobraževanje.
Konoplja pri nas
Spomini na pretekle čase, nostalgija in spoštovanje vsega, kar je narodno
in je sestavni del tradicije, nas pripelje tudi v svet konoplje in lanu,
k rastlinama, od katerih smo bili stoletja odvisni, a smo se jima odpovedali
v življenju ene same generacije. Gojenje konoplje in lanu je zasedalo
pomembno mesto v življenju kmetov. Iz vlaken so izdelovali različne izdelke
za vsakdanjo rabo. Vedno se je našlo kaj za prodajo: platno, brisače,
prti ali vreče. Tkanine in drugi izdelki iz njiju so bili najdragocenejša
dota za nevesto, ki je odhajala od domače hiše. V dobi intenzivne predelave
konoplje in lanu nezaposlenosti na vasi ni bilo. Bili sta središče družabnega
življenja. Obe rastlini sta pripomogli k pogostejšemu druženju, k večji
pozornosti med ljudmi in k vzajemni pomoči: od žetve do žetve; enkrat
pri močenju, drugič pri trenju, predenju in nazadnje pri tkanju.
Civilizacijski "napredek" in razvoj industrije nista bila
naklonjena rastlinam, ki so še do sredine tega stoletja spremljale kmeta
vse življenje, od prvega joka na čisti beli konopljeni rjuhi, pa do zadnjega
izdiha na mogoče strgani, toda še vedno beli v konopljo oblečeni slamarici.
Najstarejši zapis o gojenju konoplje na slovenskem ozemlju najdemo v
popisu premičnin jurklošterske kartuzije iz 13. februarja 1589. V 19.
stoletju je konoplja na Kranjskem rastla na 1 % njiv. Na slovenskem Štajerskem
je bilo leta 1875 pod konopljo 0,64 % njivskih površin, na Koroškem 0,8
%, leta 1913 še vedno 0,24 %, medtem ko je bilo leta 1939 samo še 0,02
%, v Prekmurju pa 0,17 %.
Na področju nekdanje Jugoslavije se je konoplja gojila skoraj povsod.
Prvi obrati za predelavo konoplje so bili ustanovljeni v Vojvodini ter
Slavoniji še pred I. svetovno vojno. Prva organizirana proizvodnja konopljenih
izdelkov, torej vrvi, je bila postavljena v Stojkovcu blizu Leskovca leta
1884. V času Avstro-Ogrske so leta 1901 ustanovili v Osijeku Industrijo
za predelavo lanu in konoplje. Tovarna vrvi v Odžacih je bila ustanovljena
leta 1906.
Pridelovanje konoplje v kraljevini Jugoslaviji je bilo posebno intenzivno
v letih pred II. svetovno vojno. K temu so prispevale ekonomske sankcije
proti Italiji kot eni od največjih svetovnih izvoznikov konopljenih vlaken.
Nemčija, ki se je pospešeno pripravljala na vojno, je v tem obdobju postala
največji kupec jugoslovanske konoplje. Samo v Vojvodini je v tem obdobju
delovalo okoli 220 obratov za predelavo konoplje. V obdobju 1931 do 1935
je delež površin posejanih s konopljo zrasel za 60 %. S tem naglim vzponom
je postala Jugoslavija ena od pomembnih svetovnih pridelovalcev in izvoznikov
konoplje.
Proizvodnja konopljenih vlaken na industrijski način se je v obdobju
od 1939 do 1962 povečala za 80 %. Leta 1948 je bilo pod konopljo 60000
ha, kar je takrat predstavljalo 25 % evropske in 6 % svetovne pridelave.
Obdobje do leta 1954 je bilo zelo nestabilno - ukinjena je bila pridelava
konoplje na nekaterih področjih Srbije, na področju Bosne in Hercegovine
so jo znižali na minimum, povečala pa se je pridelava na področju Hrvaške
in Vojvodine. Kljub temu, da je bila posejana konoplja italijanskega izvora,
so jo glede na gojitveno območje, poimenovali v Futoško, Titelsko, Apatinsko,
Vukovarsko, Potočko, Osiješko, Beljsko, Leskovačko konopljo. V Vojvodini
so se s konopljo posejana zemljišča pred letom 1968 gibala med 20000 in
21000 ha, nato je leta 1968 sledil silen upad obsega na 2000 do 4000 ha,
leta 1988 pa ponoven upad na vsega 1000 ha, ki se je ohranil do današnjih
dni. Tako je v ZR Jugoslaviji delujočih še 5 tovarn za predelavo konoplje:
Odžaci, Čelarevo, Ratkovo, Senta in Vranjska Banja, zadnja kudeljarna
na Hrvaškem v Črnkovcih pri Doljnem Miholcu pa se je zaustavila novembra
1996. Propadla je tudi tovarna konopljenega papirja na Reki.
Naročila so možna:
po telefonu na številki 01 544 3507 ali 040 298 597,
po elektronski pošti konoplja2001@hotmail.com
ali
po pošti na p.p. 4277, 1000 Ljubljana.
Cena za pravne osebe znaša 5.900 SIT,
za fizične 4.800 SIT
in za študente ter upokojence (z dokazilom) 4.080 SIT.
Poštnino plača kupec.
|
