Ko je delo končano, ga pozabimo.
Zato je večno.
Meditacije Khung Fu

Za najnovejša dela Mirande Rumine bi lahko rekli, da spominjajo na vzhod-njaške umetniške oblike, ki za obsežne vsebinske pripovedi, ali še bolje, za globoke resnice, ne potrebujejo velikih gest in mnogo besed. Celo nasprot-no, svet neskončnih oblik in barv zmorejo poenostaviti na izrek, ki skriva premišljeno sporočilo, ali v pesem osupljivo subtilnega občutja, vendar s skrajno izbranimi izraznimi sredstvi. Naj je to budistični koan, japonski haiku ali Khung Fu meditacija – našemu prostoru, vajenemu pripovednosti in širokopoteznosti, ta prefinjena estetika nikoli ni bila posebej blizu. Šele v zadnjem obdobju, zahvaljujoč minimalizmu, novim umetniškim praksam, zlasti pa uveljavljanju vzhodnjaške filozofije, opažamo tudi pri nas artefakte, ki zahtevajo drugačno pozornost, ki ne želijo biti zgolj v okras in nimajo težnje po večnosti v materialnem smislu.

Miranda Rumina je že od vsega začetka združevala različne ustvarjalne pos-topke in umetniške izkušnje, saj je v materialih iskala predvsem najustreznejši način, da izrazi svoje nemirno notranje žitje. A ne glede na to, česa se je v danem trenutku lotila, vedno je bila vsebina oziroma sporočilo tisto, ki je določalo njegovo materialno podobo. Kakor da ji je pri zadnjih delih dokončno postalo jasno, da z vedno več slikami, objekti in celo fotografijami polni prostor, ki v preobilju vizualnih dražljajev že zdavnaj ne zmore več tiste pozornosti, ki jo umetnina tako zelo potrebuje za svoj stik s človekom. Uporabila je možnosti najsodobnejše tehnologije in celoten ciklus, ki je nastajal na Tajskem, ustvarila v virtualnem prostoru, in sicer s pomočjo fotoaparata, računalnika in interneta. Vse svoje predhodne izkušnje z materiali, med katerimi so tudi zelo tradicionalni, je prenesla v svet čipov, realne pokrajine v pesniške prispodobe, nekdaj v oblike in barve skrita sporočila pa v duhovite, na koane spominjajoče zapise, katerih izvor je često našla v ikonografiji popartistične kulture. Miranda je bila v umetnosti vedno družbeno angažirana, včasih provokativna, drugič zazrta v duhovne sfere posameznikovega bivanja, v najnovejših podobah, ki so nekakšne modificirane kolažne fotografije, pa se razkriva predvsem kot izjemno domiselna ustvarjalka, ki zna celo na temne plati življenja opozarjati tudi s sproščeno humornostjo. In morda je prav v teh, po formatu neambicioznih delih, uspela smiselno pove-zati svoja stremljenja k duhovnemu in konstruktivni pogled na stvarnost tako, kakršna preprosto je. Pri tem pa zmore ujeti ne le gledalčev pogled, marveč tudi njegovo misel in občutek, ter ga, ne da bi se tega zavedal, zvabiti v še zmeraj pravljične prostore naše navidez dolgočasne stvarnosti.

JUDITA KRIVEC DRAGAN