Iskrica življenja v nedolžnem smehljaju

Vrvež vsakdanjega življenja človeku pomaga pozabiti kaj je mir. Spomin nanj se povrne šele takrat, ko na svojo zemljo stopi s tujimi očmi. Božanski so občutki ob pogledu na prostranstvo neskončnih, zelenih riževih polj. Obraz ti razjasni nasmeh, ki je odsev iskre v očeh prijaznih ljudi. Takrat ti postane jasno, zakaj ji pravijo...dežela smehljaja...

V trenutku so se nad nami zgrnili temni oblaki in pričelo je deževati kot iz škafa, saj je bil čas . Domačini se niso dali motiti in so brezskrbno, bosih nog tekali z ene strani ulice na drugo in se glasno krohotali. Mi trije pa smo, kot se za nevedne turiste spodobi, mrzlično iskali streho, kjer bi svoje zlata vredne nahrbtnike spravili z dežja pod kap, se zmedeno ozirali naokoli ter se spraševali, v katero smer naj jo mahnemo. Kljub manjšim težavam in izgubljenem postopanju, smo odkrili iskani skriti zaklad, ulico popotnikov Khao San, v samem središču milijonskega , ki mu pravijo tudi mesto angelov. Pred očmi se nam je odprlo sto metrov bleščečih in utripajočih oglasnih tabel, stojnic z najrazličnejšo kramo, vseh vrst restavracij, prenočišč in popotnikov iz vseh koncev sveta. Zdelo se je kot svet v malem. Poiskali smo prenočišče za borih 100 Bhatov na osebo (3$), si napolnili želodce za 50 Bhatov (1,5$) ter se pogreznili v spanec, v upanju na jutrišnja nova spoznanja in doživetja.

FOTO: Tea Brkinjač
Zlata barva bogato okrašenih templjev simbolizira naravno silo, ki omogoča življenje
(tempelj Doi Suthep v Chiang Maiu)

Sobota je dan za pomenkovanje

Približno 86 km severno od Bangkoka - ob sotočju treh rek Chao Phraye, Pak Sak in Lopburi, ki so med seboj povezane s kanalom in tvorijo obroč okoli mesta - stoji starodavno mesto . Sveto mesto, katerega ime Ayodhya, ki v sanskrtu pomeni nepremagljiv, je bilo opevano že v starodavnem indijskem epu . Od leta 1350 do 1767 je bilo mestece prestolnica kraljevine Siam, kot se je do leta 1939 imenovala Tajska.
Vsakdo zna vozito kolo, a kaj ko je poleg težkega zadrževanja ravnotežja, na že kar dotrajanem vozilu potrebno misliti še na vsa prometna pravila vožnje po levem pasu cestišča. Cestno manevriranje ti kar hitro zleze pod kožo, dokler pred seboj ne zagledaš ovire, ki se na prvi pogled zdi nepremagljiva: krožni promet. Še sreča da je naša bela koža razpoznavni znak in se domačini le prijazno nasmehnejo in obrzdajo svoje jeklene konjičke, ko zavijemo v napačno smer in jim zapeljemo naproti. Tudi ta problem je kaj hitro rešen in vožnjo nadaljujemo v ogledovanju neštetih budističnih templjev, velikanskih zlatorumenih kipov in starodavnih ruševin, ki krasijo mesto.

FOTO: Tea Brkinjač
Kip Bude, v značilnem lotusovem položaju,
s sklenjenima palcem in kazalcem leve roke, je simbol Tajske

V enem izmed templjev imenovanem Wat Phra Meru naletimo na skupinico mladih budističnih , ki nas prijazno pozdravijo in gostoljubno povabijo na obisk. Med pogovorom izvemo, da je sobota dan, ko dobijo dovoljenje za izhod iz učilišča, katerega izkoristijo za druženje s popotniki iz celega sveta in tako izpopolnjujejo svoje znanje angleščine. Dolgo oranžno oblačilo, skrbno obrita glava, pod pazduho pa molitvenik, je njihov zaščitni znak. Oranžna barva v simbolizira razsvetljenje in resnično iz njihovih oči izžareva neka nepopisna nadnaravna moč in energija. Prijeten in sproščen pogovor v zavetju hladnih kamnitih sten templja razkrije marsikatero skrivnost njihovega mističnega, spokojnega in znanja polnega življenja. Že prvi stik z enim izmed najmlajših, ki sliši na ime Kai, me začudi, ko mu skušam seči v roko in ga pozdraviti. Mlad prikupen mladenič se v značilni gesti, s sklenjenima rokama in rahlim predklonom, prijazno opraviči in mi precej razloži, da mu vera in način življenja prepovedujeta dotikanje ženskega telesa. Željan znanja in novih spoznanj me sprašuje o tem in onem, nato pa iz torbe potegne beležnico, jo položi na tla in me z umirjenim glasom poprosi, naj jo vzamem v roke ter vanjo vpišem svoj domači naslov. Po enakem postopku mu jo vrnem, torej brez dotikov, le z prijaznim pogledom...

Prijatelj Kai, 21-letni budistični menih, ki sem ga spoznala v mestu Ayuthaya.
Svoje življenje Budi je posvetil že v zgodnjem otroštvu

Most na reki Kwai je most do zakladov

Svojevrsten pečat Tajski dajejo skrbno grajeni budistični , katerih zunanjost živopisnih barv in zapletenih, natančno izdelanih ornamentov, človeku vzame sapo. Vsako mesto ali vas se ponaša z vsaj enim takim templjem, če pa še malo raziščeš njegovo okolico, se ti pred očmi razkrije zaklad. , mirno ribiško mestece ob levem bregu reke Mae Klong (bolj znane pod imenom Kwai), 130 km zahodno od glavnega mesta, je na prvi pogled povsem običajno mestece. Mirne in neprometne ulice, nekaj mimoidočih šolarjev, ogromno pokopališče vojnih ujetnikov in znameniti , se sprva ne zdijo nič posebnega. Ko pa v njem prebiješ dovolj časa, se spoprijateljiš z vsemi enosmernimi ulicami in si priča poulični paradi, ti mesto - katerega znamenitost so male lesene hiške na koleh, katerih temelji so zakopani globoko v močvirnata tla ob reki - kar hitro zleze pod kožo in vanj se dobesedno zaljubiš. Večinoma smo potovali z avtobusi, saj je zaradi nekaterih težje dostopnih predelov železniška povezava slabo urejena. Do nekaterih manjših mest in vasi vodijo le manjše lokalne ceste, do katerih pa se najlažje pride kar z motorjem. Ker nam radovednost ni dala miru in je v nas vrela želja po pustolovščini, smo se odločili sesti na motor in najti pot do skritega zaklada. Lokalni sposojevalec najrazličnejših cestnih vozil, kateri do trenutka našega obiska ni imel ravno veliko dela - na to sta kazali hitrost njegovega gibanja in naveličanost - sprva ni gojil nekega posebnega zaupanja do nas. Nekaj časa nas je le zamaknjeno gledal in si gladil svojo, iz parih dolgih dlak, zraslo brado. Tajci so neizmerno ponosni na svoje obrazne dlake, saj le-te skrbno negujejo in jih pustijo rasti v nedogled, kar pa ob koncu izpade kar precej neestetsko. Čez čas pa se je le odločil, da nam zaupa nekaj motorjev. Na Tajskem je motor najpogostejše . Na njem se prevažajo cele družine domačinov, kljub pravilu, da na motor lahko sedeta samo dve osebi.

FOTO: Tea Brkinjač
Preprosta lesena hišica na koleh
je najpogostejše bivališče tajskega podeželskega prebivalstva

Nekaj kilometrov iz mesta se kot skriti zaklad pred očmi pričnejo odpirati, visoko v pobočju hriba, grajeni templji. Najveličastnejši je tempelj Zlatega zmaja, do katerega vodi v obliki zmajevega telesa grajeno . Zaklad pa še ni popolnoma odkrit, zato se namenimo še na bližnji hrib, katerega vrh zaznamuje znamenita kristalna jama. Menihi, ki tam domujejo, nas sprejmejo z odprtimi rokami in nam jamo s ponosom razkažejo. Škoda je le to, da prihajamo iz dežele, ki je zakladnica kraških jam.

Lepa dekleta s pojočimi glasovi

Po dvanajsturni nočni vožnji z vlakom od Bangkoka do severne tajske prestolnice , ki stoji ob reki Ping, nas je v trenutku omamil orientalski šarm lepih tajskih plesalk, bogato okrašenih budističnih templjev, omamnih nasadov in utrip nočnega bazarja. Staro, z obzidjem obdano mestno jedro, znotraj katerega se skriva preko 300 razkošnih templjev, je prežeto s poceni prenočišči, predelovalnicami svile, usnja, lesa, srebra in dragih kamnov, kar mestu daje skrivnosten in prijazen pridih, zaradi katerega mnogi popotniki tam ostanejo za vedno. Občutiti je močan vpliv s severa, kar se odraža tako v podnebju, ki je bolj prijazno, kot tudi v etnični sestavi prebivalstva in njihovi zunanji podobi, saj je na obrazih že vidna podobnost nekaterih gorskih plemen, kot so npr. Lisu, Akha (izvirajo iz Tibeta) in Hmong (izvira iz južne Kitajske).

FOTO: David Smolnikar
Šolarke v uniformah se vračajo z dopoldanskega pouka

Šlo nam je dobro, ko smo osvojili barantalsko politiko in se prepustili nakupovalni mrzlici. Najbolje se je prepustiti toku ulice, se izgubiti med stojnicami, kjer mrgoli tistih, ki nekaj ponujajo in takih ki želijo nekaj kupiti. Kjerkoli po svetu že hodiš, je nočni bazar tisti, kjer jezik ne pozna meja. Takrat vsi postanemo eno, ljudje, ne glede na barvo kože in jezik, ki ga govorimo. Če pristaneš na prvo ceno, je mali trgovec užaljen, če postaviš previsoko, zopet. Tako cenkanje za pravšnjo, kjer bosta zadovoljna oba, postane pravi mali obred, ob katerem se neizmerno zabavaš, saj se utegne prevesiti v pravo malo igro. Vmes pa je dovolj časa za pogovore o Sloveniji, njenem nogometu, Zlatku Zahoviču in še marsikaj... V mestu mrgoli lepih tajskih deklet, ki v živopisnih, z zlatimi ornamenti prepletenih oblačilih in z dišečim cvetjem v laseh, z žametnimi glasovi vabijo: "Thai massage!". Vse se odvija kar v izložbi, na žimnicah položenih na tla, le obuvala sezuješ in se prepustiš nežnim(?) prstom tajske masaže, ki jo nekateri opisujejo kot eno najbolj neprijetnih izkušenj. Namreč značilnost tajske masaže je sproščanje telesa s pomočjo gnetenja, pri katerem maser(ka) uporablja prste rok in nog, komolce kolena ter stopala. Zato se je veliko bolj prijetno sprostiti ob tajski glasbi, v spremljavi lepe .

Sloni si zapomnijo

Važno je da prideš do cilja, pa ni važno na kakšen način, smo si rekli in stisnili zobe ko smo se gnetli v avtobusu, namenjenemu v gorsko vasico Pai, na severu države (v bližini zloglasnega ), podobnem tistemu iz filma "Ko to tamo pjeva". Strmo vijugasto cesto je vozilo, namenjeno 30 osebam, v katero pa se z malo truda zbaše tudi do 50 ljudi, le stežka premagovalo. "Mašina" je potrebovala krajši počitek, ki ji ga je voznik usmiljeno namenil na enem izmed gorskih prelazov, približno na sredi poti. Do cilja naj bi potrebovali kake tri urice, a nič za to če smo vas naposled ugledali šele v poznih večernih urah po šestih urah neznosne vožnje.
V gore smo se odpravili zaradi pustolovščine, ki nas je vlekla, čeprav nismo zagotovo vedeli kaj nas čaka. Klasika vsake agencijske ponudbe severne Tajske je trojček treking, ježa slonov in rafting. Organizirani treking smo sicer izpustili, smo si pa zato v lastni režiji sposodili motorje in številne gorske vasice obiskali kar na lastno pest. Nikakor pa nismo želeli zamuditi pogleda s perspektive slonjega hrbta. Tako smo se v spremstvu dveh škrbastih možicov, obutih v preproste pletene sandale, ki sta se izdajala za vodiča slonov podali na nekajurni pohod skozi džunglo, kateremu pa je sledila še osvežitev v reki. Ko so nam omenili reko smo si zadevo seveda razlagali po svoje in upali na to, da bo slonica, na kateri smo sedeli kar trije, samo zmočila svoje noge, nas pa seveda pustila suhe in nedotaknjene. Na našo (ne)srečo pa je to počela že ničkolikokrat in je bila njena akcija skrbno pripravljena in zrežirana že vnaprej. Najprej nekaj zajemov vode z rilcem in prha za osvežitev, nato pa priprava na najhujše. Premočeni smo napol v smehu, napol v solzah kričali vodiču, naj jo vendar že napoti ven iz reke. A zabave še ni bilo konec. Slonica je zabredla globoko v reko, najprej vanjo potunkala glavo, tako da je prvi v vrsti zgrmel v vodo, nato pa še mrtvohladno počepnila, tako da sva vanjo popadala še ostala dva. Prijazno nam je vsem trem podala svoj podplat in nas dvignila nazaj na svoj hrbet, nato pa ustaljeni gib še nekajkrat ponovila, dokler se ji ni zazdelo, da je bilo popoldanskega kopanja dovolj za tisti dan. Možica pa sta se le zadovoljno smejala...

FOTO: Tea Brkinjač
Močno dotrajano vozilo namenjeno 30 potnikom,
v katerem pa se nas je gnetlo vsaj petdeset

Otok opic in filmskih zvezd

Če se ti je že kdaj zaletelo od kokosove moke in si si že osladil usta s kokosovim mlekom, potem se spodobi, da se vkrcaš na ladjico, ki te za 150 Bahtov (4$) popelje na uro in pol oddaljen otok, kjer lahko izveš kje in kako sadež pravzaprav zraste. Kogarkoli smo spraševali, nas je napotil na palmov otok na zahodni obali Tajske, imenovan Phi-Phi - sestavljata ga večji otok Phi-Phi Don in manjši, neposeljen Phi-Phi Leh - ki leži v Indijskem oceanu. Otok metuljaste oblike, katerega obala se ponekod zaključi v spoštovanja vrednih visokih klifih, je poln belih peščenih plaž in visokih kokosovih . Mimoidočega tako ne strašijo le male opice, ki pogumno tekajo naokoli in se ti udomačeno približajo, pač pa tudi siloviti padci kokosovih orehov, katerih mimogrede ne manjka. Največja atrakcija otoka je Maya Bay, laguna na zahodni obali Phi-Phi Leha, prežeta s spomini na Leonarda di Capria, ki je tam posnel zloglasni film Obala (The Beach), zaradi katerega se je otoka oprijel velik sloves.

FOTO: Tea Brkinjač
Turkizna barva morja, ob kateri ti zastane dih in te spomni,
da je tam nekje še raj na Zemlji

Življenje na tem rajskem otoku, polnem najrazličnejsih zakladov, ponuja številne aktivnosti, od najrazličnejsih vodnih športov, kot so snorklanje med koralnimi grebeni, potapljanje, vodno smučanje in celo plavanje v družbi morskih psov, pa vse do pohodništva, izključen pa ni niti znameniti tajski boks. Seveda so zvečer na sporedu nočni športi, saj lokalov in nočnih barov na otoku ne manjka, prav tako ne lepih in postavnih deklet. Ponekod je obala težko dostopna, zaradi mangrov, ki se zajedajo daleč v morje. Bogata flora in fauna dajeta otoku prav posebno podobo. Med najrazličnejšim živopisnim drevjem sadežev mrgoli ptic takih in drugačnih vrst, največja posebnost pa je mali, našemu martinčku podoben plazilec imenovan geko, katerega glas te vsak večer pospremi v spanec. Ob vseh živopisnih sadežih (od ananasa, banan, kokosa, guave, pomela, papaje, manga do duriana), naj te ne zavede barva, saj utegne imeti najlepši sadež najbolj neprijeten okus. Če te premami svež tropski napitek papaja milkshake, ki ga mimogrede ponujajo na meniju, se ne razjezi, ko ti natakarica po dolgem opazovanju tvojega, zaradi čudnega okusa še vedno polnega kozarca, mrtvohladno razloži, da papaja in mleko ne gresta skupaj, saj ima njuna mešanica vendar nagravžen okus(?). Seveda ti potem prinese nov papajin napitek, tak brez mleka, katerega okus pa ti še vseeno nekako ne steče po grlu.

FOTO: David Smolnikar
Bungalovi v zavetju visokih kokosovih palm

Najbolje se je na pot odpraviti povsem brez pričakovanj

So stvari v življenju, ki se jih ne da opisati z besedami in ena izmed takih je smehljaj tajskih ljudi. Če se odpravljate na popotovanje in se nikakor ne morete odločiti na kateri konec sveta bi jo mahnili, naj vas ne zavede široka ponudba turističnih agencij. Tajska je dežela še neraziskanih kotičkov, katerih lepote še niso oskrunile horde turistov. Na naši poti, ki nas je od Bangkoka, preko Ayuthaye in Kanchanaburija vodila mimo Chiang Maija do vasice Pai in od tam na skrajni jug preko obmorskega mesteca Krabi na otok zakladov Phi-Phi, smo doživeli in zaživeli ta nasmeh. Zato naj se vsakdo ob oklevanju ali naj se v to deželo odpravi in vse skupaj doživi sam, spomni na Budine besede:

When you see, just see.
When you hear, just hear.
When you smell, just smell.
When you touch, just touch.
When you know, just know.