NA DRUGI STRANI

Pred leti, ko mi je pod roko prišla Castanedina knjiga Umetnost sanjanja, sem že med prebiranjem spremnih besed opazil, da mi bo knjiga zelo veliko ponudila. Zanimivo je bilo to, da sem med dokaj težko in bizarno vsebino sprejel kot samoumevno. Kot da bi to že nekoč vedel in se ponovno spomnil. Sploh znano se mi je zdelo to, "da so sanje prehod v druge svetove in druge resničnosti."
Spontano sem začel s prakticiranjem postopkov in po relativno zelo kratkem obdobju so se mi začeli kazati rezultati in odprl se mi je svet, o katerem se mi prej ni niti "sanjalo."
Prve izkušnje so bile begajoče, saj so se mi dogajale stvari, ki niso bile primerljive s katerokoli prejšnjo izkušnjo. Večkrat se mi je zgodilo, da sem se sredi noči prebudil, se zmeden vprašal, kaj se dogaja in ugotovil, da sem sanjal sanje, v katerih sem sanjal, da sem se zbudil iz sanj, v katerih sem sanjal, kako se zbudim v postelji. In po vsem tem sem se "zbudil" še enkrat in spoznal, da so vse to bile le sanje. Bilo je fascinantno in strašljivo hkrati, tako da sem bil postavljen pred dejstvo, da je stvar resna in zahteva določeno disciplino in predvsem veliko, veliko poguma.
Dokaj nenavaden je bil že sam prehod v "drugo resničnost". Pojavili so se mi dotedaj neznani zvoki, ki sem jih bolj čutil, kot slišal. Grobo bi jih opisal, kot nekakšen kovnski ropot pomešan z brnenjem, ampak tukaj sem žal omejen z besedami. Ko pa sem prvič prestopil prag in vstopil v "čudežno deželo" najprej sploh nisem mogel dojeti, da je kaj takega sploh mogoče. Poleg vse lepote in sijaja, me je najbolj osupnila resničnost vsega tega. Enostavno sem se samo čudil in se spraševal, kako je to sploh mogoče in ali res samo "sanjam". Res neverjetno! Izkušnja je bila tako fascinantna in neverjetna, da sem se potem večkrat vrnil samo zato, da sem preverjal ali se mi je to res zgodilo. In pa predvsem zaradi te resničnosti, ki je morda bolj resnična kot naša vsakdanja.
Da pa vse ni bilo tako lepo, so za to večkrat (in še občasno) poskrbela t.i. neorganska oz. astralna bitja, ki mi kljub moji dobronamernosti niso bila niti najmanj prijazna. Še več, strah, ki sem ga pri tem doživljal, me je od prakticiranja odvrnil za kar nekaj časa. To izkušnjo bi bi na vprašanje, kdaj me je bilo v življenju najbolj strah, postavil na prvo mesto. Ne ravno v intervjuju za Jano ali pa pri psihologu, se ve. Zato vsakomur priporočam obvezno zaščito preden vstopa na "tuja ozemlja". Naj si bo to z vizualizacijo, molitvijo, s klicanjem angela varuha, kakorkoli.
Verjemite pa, da ko boste enkrat "tam" , se boste vračali, kadar se bo le dalo. Ne verjamete? Poskusite ...

Urban