AKTIVNA STRAN NESKONČNOSTI

Končni pregled potovanj
Carlosa Castanede z don Juanom

Carlos Castaneda

 

(Prva stran)
Album nepozabnih dogodkov
Čarovnik, nagual, šaman, bojevnik-popotnik
Formalni, neformalni pogovori
Notranja tišina, neskončnost
Kognitivni sistem

(na Drugo stran)
Rekapitulacija
Temno morje zavesti
Neorganska bitja, zavezniki
BLATNE SENCE, predator

 

Debata o tej knjigi

 

Sintaksa
 Mož strmi v svoje enačbe,
ki pravijo, da je imelo vesolje začetek.
Bila je eksplozija, je rekel.
Pok vseh pokov in vesolje se je rodilo.
In širi se, je rekel.
izračunal je celo, kako dologo živjenje bo imelo:
deset milijard obratov zemlje okrog sonca.
Ves planet je vzklikal;
te enačbe so imeli za znanost.
Nihče ni pomislil, da je predlog moža, da se je vesolje začelo,
odseval le sintakso njegovega maternega jezika;
sintakso, ki zahteva, da začetke, kot je rojstvo,
ter razvoje, kot je dozorevanje,
in konce, kot je smrt, jemljemo kot dejstva.
Vesolje se je začelo
in stara se, nam je zagotavljal rnož,
in bo umrlo, kot umro vse stvari,
kot je tudi sam umrl za tem, ko je matematično podprl
sintakso svojega maternega jezika.

 

Druga sintaksa
 Ali se je vesolje res začelo?
Ali je teorija velikega poka resnična?
To niso vprašanja, čeprav se zdijo, kot da so.
Ali je sintaksa, ki zahteva, da začetke, razvoje
in konce, jemljemo kof dejstva, edina sintaksa, ki obstaja?
To je pravo vprašanje.
Obstajajo še druge sintakse.
Ena izrned njih, na primer, zahteva, da raznoterost
intenzivnosti jemljemo kot dejstvo.
Vfej sintaksi se nič ne začne in nič ne knnča;
potemtakem rojstvo ni gladek, odsekan dogodek,
temveč poseben tip intenzivnosti,
prav tako kot dozorevanje, pa tudi smrt.
Mož te sintakse, ko se razgleda po svojih enačbah, izve,
da je izračunal dovoj spremenljivk intenzivnosti,
da lahko overjeno trdi,
da se vesolje ni nikoli znčelo
in da se ne bo nikoli kančalo,
da pa je potovalo, trenutno potuje, in tudi bo potovalo
skozi neskončna valovanja intenzivnosti.
Moški je z lahkoto zaključil, da je vesolje samo
kočija intenzivnosti,
in da se lahko nekdo vanjo vkrca
in se odpravi na potovanje neskončnih sprernemb.
Vse to bo zakjučil, in še več,
morda brez da bi sploh kdaj spoznal,
da le potrjuje
sintakso svojega maternega jezika.

 

 

PREDGOVOR

Ta knjiga je zbirka nepozabnih dogodkov v mojem življenju. Ustvaril sem jo po napotku don Juana Matusa, Yaqui Indijanca in šamana iz Mehike, ki si je kot moj učitelj trinajst let prizadeval, da bi me spoznal s kognitivnim svetom starodavnih mehiških šamanov. Don Juan je svoj nasvet, naj si ustvarim svojo zbirko nepozabnih dogodkov, podal brezbrižno, kot da bi mu to ravnokar padlo na pamet. Takšen je bil njegov način poučevanja. Pomen določenih manevrov je zastrl s posvetnostjo. Bolečo ost dokončnosti je predstavil kot nekaj običajnega, vsakdanjega, ter jo tako prikril.
Kasneje mi je don Juan pojasnil, da so staromehiški šamani to zbirko nepozabnih dogodkov zasnovali kot pristno tehniko za razmeščanje skritih zalog energije, ki obstajajo znotraj nas. Te zaloge so opisali kot skupke energije, ki izvira v telesu samem in postaja zaradi naših vsakodnevnih življenjskih okoliščin razpršena, zunaj našega dosega. V tem smislu je torej zbirka nepozabnih dogodkov za don Juana in za šamane njegove veje tehnika za prerazporejanje njihove sicer neuporabne energije.
Predpogoj za zbiranje nepozabnih dogodkov je pristno in vseobsegajoče, neusmiljeno dejanje zbiranja celotnega seštevka človekovih občutij in spoznanj. Za don Juana in za šamane njegove veje bila zbirka nepozabnih dogodkov nosilec čustvenega in energetskega prilagajanja, ki je potrebno za tvegano potovanje v neznano.

 

 

 

 

... Album nepozabnih dogodkov

"V bistvu mi je všeč tvoj zbirateljski duh. Samo tvojih zbirk ne maram, to je vse. Rad pa bi zaposlil tvoje zbirateljsko oko. Rad bi ti predlagal vredno zbirko."
Don Juan je obmolknil za precej časa. Zdelo se je, kot da išče besede; morda pa je bil to tudi spretno umeščen dramatični predah. Pogledal me je z globokim, prodornim pogledom.
"Vsak bojevnik dobi naloao, da si ustvari poseben album," je nadaljeval don Juan. "album, ki priča o okoliščinah njegovega življenja."
"Zakaj praviš temu zbirka, don Juan?" sem prepirljivo vprašal. "Ali pa album, če sva že ravno pri tem?"
"Zato, ker je oboje," je odvrnil. "Ampak predvsem je to nekaj takšnega kot album s slikami, sestavljen iz spominov; slike, ustvarjene iz zbirke nepozabnih dogodkov."
"Ali so ti nepozabni dogodki nepozabni na kakšen poseben način?" sem vprašal.
"Nepozabni so, ker imajo poseben pomen v življenju vsakega posameznika," je rekel. "Predlagam ti, da si ustvariš svoj album tako, da uvrstiš vanj celoten seštevek različnih dogodkov. ki so nate naredili velik vtis."
"Vsak dogodek v mojem življenju je name močno učinkoval, don Juan!" sem prisiljeno povedal, nato pa v trenutku začutil udarec svoje lastne nadutosti.
"Ne zares," je smehljaje odvrnil, medtem ko je očitno užival v mojih burkah. "Vsak dogodek v tvojem življenju že ni tako močno vplival nate. Po mojem mnenju pa je vseeno bilo nekaj takšnih, ki bi lahko zate spremenili stvari, ki bi ti lahko osvetlili pot. Navadno so dogodki, ki nam spreminjajo poti, neosebne zadeve, ki pa so obenem tudi skrajno osebne."
"Nočem biti težaven, don Juan, ampak verjemi mi, da vsi dogodki v mojem življenju ustrezajo tem pogojem." sem rekel, vedoč, da lažem.
Takoj zatem, ko sem to izjavil, sem se hotel opravičiti, vendar mi don Juan ni posvečal pozornosti. Obnašal se je. kot da jaz sploh ne bi ničesar povedal.
"Ne razmišljaj o tem albumu na tako banalen način, kot da je to le trivialna prcdelava tvojih življenjskih izkušenj,"je rekel.
Globoko sem vdihnil, zaprl oči in poskušal utišati svoj um. Ves razburjen sem se pogovarjal sam s sabo o nerešljivem problemu: niti slučajno mi ni bilo všeč obiskovati don Juana. V njegovi prisotnosti sem se počutil ogroženega. Že s tem, da me je le ogovoril, mi ni dopustil nobene možnosti, da bi dokazal svojo vrednost. Sovražil sem to, da sem izgubil ugled vsakič, ko sem odprl usta: preziral sem igranje norčka.
A v meni je bil še en glas, glas, ki je prihajal iz še večjih globin, bolj oddaljen, komaj slišen. Zaslišal sem se govoriti, da je zame prepozno, da bi se vrnil. Vendar to, kar sem slišal, ni bil moj glas ali moje misli; bolj je bilo podobno neznanemu glasu, ki mi je govoril, da sem že pregloboko vpleten v don Juanov svet, in da ga potrebujem bolj, kot potrebujem sam zrak.
"Reci, kar hočeš," se mi je zdelo, da mi pravi glas, "a če ti ne bi bil takšen egoist, kot si, se zdaj ne bi tako vznejevoljil."
"To je glas tvojega drugega uma," je povedal don Juan, kot da bi poslušal ali bral moje misli.
Moje telo je nehote poskočilo. Tako sem se bal, da so mi solze stopile v oči. Don Juanu sem priznal, zakaj sem tako razburjen.
"Tvoj konflikt je zelo naraven," je povedal. "In verjemi mi, sam ga ne zaostrujem tako zelo, kot si ti misliš. Nisem tip za to. Lahko pa ti povem nekaj zgodb o tem, kaj je moj učitelj, nagual Jualian, delal meni. Preziral sem ga z vsem svojim bitjem. Bil sem zelo mlad in videl sem. kako so ga ženske občudovale, kako so se mu razdajale, ko pa sem jih sam hotel le pozdraviti, so se spravile name kot levinje, pripravljene, da mi odgriznejo glavo. Sovražile so me do dna duše, jaz pa sem jih Ijubil. Kako misliš, da sem se jaz počutil?"
"Kako si razrešil ta konflikt, don Juan?" sem vprašal z več kot pristnim zanimanjem.
"Ničesar nisem razrešil," je oznanil. "Ta konflikt ali karkoli že je, je bil rezultat bitke med mojima dvema umoma. Vsak izmed nas, človeških bitij, ima dva uma. Eden je popolnoma naš in je podoben tihemu glasu, ki nam vedno prinaša red, jasnost, namen. Drugi um je tuja inštalacija. Prinaša nam konflikte, arogantnost, dvome, brezupnost."
S svojo umsko koncentracijo sem bil tako zaposlen, da sem povsem zgrešil pomen povedanega. Jasno sem se zavedal vsake besede, ki mi jo je povedal don Juan, a vendar zame niso imele nobenega pomena. Don Juan me je gledal v oči in mi zelo pomirjeno ponovil, karje že bil povedal. Še vedno se nisem mogel dokopati do pomena povedanega. Nisem se mogel osredotočiti na njegove besede.
"Zaradi nekega čudnega razloga, don Juan, se ne morem osredotočiti na to, kar mi govoriš," sem rekel.
"Popolnoma razumem, zakaj se ne moreš," je rekel z zaupIjivim nasmeškom, "in tudi ti boš nekega dne, takrat, ko boš
razrešil svoj konflikt v zvezi s tem, ali me maraš ali ne, tega dne, ko boš nehal biti jaz jaz središče sveta.
Medtem," je nadaljeval, "pa zamotiva tvoja dva uma z drugo temo in se vrniva nazaj na priprave za zbiranje tvojega albuma nepozabnih dogodkov. Dodati bi moral še to, da je takšen album vaja v discipliniranosti in nepristranskosti. Razmišljaj o tem albumu kot o dejanju vojne."
Don Juanova trditev, da bo moja razdvojenost med tem, ali ga rad vidim ali ne, izginila, ko bom opustil svoj egoizem, ni bila zame nobena rešitev. Pravzaprav me je razjezila; še bolj sem postal zafrustriran. In ko sem slišal don Juana govoriti o albumu kot o dejanju vojne, sem ga strupeno napadel.
"Zamisel, da je to zbirka dogodkov, je že sama po sebi neverjetna," sem ugovarjal. "Ampak da to imenuješ album in da naj bi bil ta album dejanje vojne, je zame preveč. To je preveč zamegljeno. Ta podoba je zame nesmiselna."
"Kako čudno! Zame pa drži ravno nasprotno," je don Juan mirno odvrnil. "Takšen album kot dejanje vojne ima zame neskončen pomen. Ne bi hotel, da bi bil moj album nepozabnih dogodkov karkoli drugega kot dejanje vojne."
Še naprej sem hotel zagovarjati svoj pogled in mu razložiti, da razumem zamisel zbiranja nepozabnih dogodkov. Nasprotoval sem le zapletenemu načinu njegovega opisa. Tedaj sem imel sam sebe za zagovornika jasnosti in funkcionalnosti pri uporabi jezika.
Don Juan ni komentiral mojega bojevitega razpoloženja. Samo skomignil je z glavo, kot da bi se povsem strinjal z mano. Čez čas sem popolnoma iztrošil svojo energijo, ali pa sem doživel njen nenaden, ogromen porast. Sam od sebe sem spoznal Jalovost svojih izbruhov. Počutil sem se neskončno osramočenega.
"Kaj me obseda, da se tako obnašam?" sem resnobno vprašal don Juana. V tistem trenutku sem bil popolnoma uničen. Nad svojim spoznanjetn sem bil tako pretresen, da sem brez svoje volje začel jokati.
"Ne žri se zaradi neumnih malenkosti," je rekel don Juan ohrabrujoče. "Vsak izmed nas, pa naj bo moški ali ženska, je takšen."
"Ali hočeš reči, don Juan, da smo že po naravi malenkostni in protislovni?"
"Ne, nismo že po naravi malenkostni niti protislovni," je odvrnil. "Naše malenkostnosti in protislovnosti so prej posledica transcendentalne razdvojenosti, ki vpliva na vsakega izmed nas, vendar se je samo čarovniki, boleče in brezupno, zavedajo: to je razdvojenost med našima dvema umoma."
Don Juan se je zastrmel vame; njegove oči so bile kot dvoje kosov črnega oglja.
"Kar naprej mi govoriš o naših dveh umih," sem rekel, "ampak moji možgani so nezmožni doumeti, kaj mi govoriš. Zakaj?"
"Sčasoma boš to izvedel," je rekel, "zaenkrat pa bo dovolj, če ti še enkrat ponovim to, kar sem ti že prej povedal o naših dveh umih.
Eden je naš pravi um, rezultat vseh naših življenjskih izkušenj; ta je tisti, ki se nam bolj poredkoma oglaša, saj je bil poražen in pregnan v temo. Drugi. tisti um, ki ga vsakodnevno uporabljamo za vse, kar počnemo, pa je tuja inštalacija."
"Mislim, da je problem v tem, da je zamisel, da je um tuja inštalncija, tako nenavadna, da je moj um ne more sprejeti kot resnične," sem rekel v prepričanju, da sem se dokopal do izrednega odkritja.
Don Juan ni komentiral tega, kar sem bil povedal. Nadaljeval je z razlago, kot da jaz sploh ne bi ničesar rekel.
"Razrešitev razdvojenosti med dvema umoma je stvar namere." je povedal. "Čarovniki kličejo namero tako da jasno in glasno izgovarjajo to besedo. Namera je sila, ki obstaja v vesoIju. Ko jo čarovniki kličejo, pride k njim in jim naredi cilj dosegljiv, kar pomeni, da čarovniki vedno dosežejo to, kar so si zastavili."
"Ali hočeš s tem povedati, don Juan, da čarovniki dobijo. karkoli hočejo, četudi je to nekaj ničvrednega in samovoljnega?" sem ga vprašal.
"Ne. nisem mislil tega. Seveda lahko kličeš nameno za karkoli, a čarovniki so drago plačali za to, da so dognali, da namera pride k njim samo za doseganje abstraktnih ciljev. To je varnostni ventil za čarovnike, ki bi sicer postali neznosni. V tvojem primeru klicanje namere za razrešitev konflikta obeh umov ali za to da bi slišal glas svojega pravega uma ni ničvredno ali samovoljno dejanje. Ravno nasprotno, je nezemsko in abstraktno, pa vendar bolj bistveno zate kot karkoli drugega."
Don Juan je za trenutek zastal; nato je ponovno spregovoril o albumu.
"Moj album kot dejanje vojne je zahteval nadpovprečno previdnost pri izločanju," je povedal. "Zdaj je natančna zbirka nepozabnih dogodkov mojega življenja in vsega, kar me je pripeIjalo do njih. V njej sem združil vse, kar je bilo in bo zame pomembno. Po mojem mnenju je bojevnikov album nekaj tako nagnetenega, da je že na meji eksplozije."
Spet nisem imel pojma, kaj je hotel don Juan, pa vendar sem ga popolnoma doumel. Svetoval mi je, naj se sam usedem na tla in pustim svojim mislim spominom in idejam, da se mi svobodno približajo. Priporočil mi je, naj se potrudim in dopustim glasu iz svojih globin, da mi spregovori in pove, kaj naj izberem. Nato mi je don Juan predlagal, naj grem ležat na posteljo, ki sem jo imel tam. Narejena je bila iz lesenih zabojev in ducatov praznih vreč, ki so služile kot vzmetnica. Vse me je bolelo.
Ko pa sem legel na posteljo, se mi je le-ta zdela pravzaprav izjemno udobna.
Njegov nasvet sem si vzel k srcu in začel sem razmišljati o svoji preteklosti, da bi poiskal dogodke, ki so me močno zaznamovali. Kmalu sem spoznal, da je bila moja trditev, da je bilo vse v mojem življenju pomembno, nesmiselna. Medtem ko sem se silil k spominjanju, sem spoznal, da ne vem niti tega, kje začeti. Skozi um so mi drvele neskončne, nepovezane misli in spomini na dogodke, ki sem jih doživel, nisem pa se mogel odločiti, če so zame imeli kakšen pomen. Imel sem vtis, da sploh nič ni bilo pomembno. Zdelo se mi je, da sem šel skozi življenje kot mrlič, ki hodi in govori, vendar ničesar ne čuti. Ker se nikakor nisem mogel osredotočiti na kak pomemben dogodek. sem odnehal in zaspal.
"Ali si imel kaj uspeha?" me je vprašal don Juan, ko sem se čez nekaj ur prebudil.
Namesto da bi se počutil sproščenega po spancu in počitku, sem bil spet razdražen in bojevit.
"Ne, ni mi uspelo," sem zalajal.
"Si slišal tisti glas iz svojih globin?" je spet vprašal.
"Mislim, da sem," sem odvrnil.
"Kaj ti je rekel?"je vztrajal.
"Ne morem se spomniti," sem zamomljal. "
"Ah, spet si v svojem vsakdanjem umu," je povedal in me .
močno potrepljal po hrbtu. "Tvoj vsakdanji um je spet prevladal. Sprostiva ga s pogovarjanjem o zbirki nepozabnih dogodkov. Povedati ti moram, da izbiranje tega, kar boš vključil v svoj album, ni lahka naloga. Sam sebe boš moral desetkrat razstaviti in ponovno sestaviti, da bi spoznal, kaj izbrati."
Tedaj sem nedvomno doumel, pa čeprav le za sekundo, da imam dva uma. Vendar pa je bila ta misel tako zamegljena, da sem jo takoj izgubil. Vse, kar mi je ostalo, je bil le občutek nesposobnosti, da bi izpolnil don Juanova pričakovanja. Namesto da bi svojo nesposobnost milostno sprejel, sem ji omogočil, da je postala ogrožajoča zadeva. V tistem času je bila moja glavna gonilna sila v tem, da sem se vedno kazal v najboljši luči. Moja nesposobnost je zame pomenila to, da sem bil poražen, to pa je bilo nekaj, kar je bilo zame popolnoma nesprejemljivo. Ker nisem vedel, kako bi sprejel don Juanov izziv, sem naredil edino, kar sem znal: razjezil sem se.
"O tem bom moral še dobro razmisliti, don Juan," sem izjavil. "Svojemu umu moram dati nekaj časa, da se navadi na to zamisel."
"Seveda, seveda," se je strinjal don Juan. "Vzemi si ves čas na svetu, toda pohiti."
O tem nisva takrat nič več govorila. Doma sem na to popolnoma pozabil, dokler me ni nekega dne sredi predavanja, ki sem se ga udeležil, kot telesni sunek in kot živčni krč, ki je stresel moje telo od glave do peta, prevzela poglavitna zahteva, da moram sestaviti zbirko nepozabnih dogodkov.
Zavzeto sem se pričel truditi. Mesece sem porabil za to, da sem predelal izkušnje, za katere sam verjel, da so bile zame pomembne. Vendar sem potem, ko sem še enkrat pregledal svojo zbirko, spoznal, da sem se ukvarjal z zamislimi, ki niso imele nobene vrednosti. Dogodki, ki sem se jih spominjal, so bili le neznatni pokazatelji tega, česar sem se spominjal abstraktno. Spet me je spreletel pretresljiv občutek, da sem bil vzgojen le za delovanje, ne da bi se kdaj ustavil, da bi karkoli občutil.
Eden izmed najbolj meglenih spominov, ki sem jih za vsako ceno želel predstaviti kot nepozabne, je bil dan, ko sem izvedel, da sem bil sprejet na podiplomski študij na univerzi UCLA.
Čeprav sem se neizmerno trudil, se nisem mogel spomniti, kaj sem tistega dne počel. Nič zanimivega ali edinstvenega se ni takrat zgodilo, le meni se je zdelo, da bi to moralo biti nepozabno. Zaradi sprejema na podiplomski študij bi moral biti vesel in ponosen, pa nisem bil.
Naslednji dogodek iz moje zbirke nepozabnih dogodkov se mi je primeril tistega dne, ko sem se bil skoraj poročil s Kay Condor.
... Bil sem popolnoma otopel. Ko sem se poskušal spomniti tega dneva, si nisem bil na jasnem. ali sem se tedaj počutil osramočenega. ker sem ostal sam pred množico ljudi v sposojenem sivem smokingu. s preširokima hlačnicama, ali pa sem bil uničen zato, ker se Kay Condor ni poročila z mano.
Edino ta dva dogodka sem bil sposoben jasno izločiti. Sicer sta bila to borna primera, a sem ju uspel, potem ko sem si ju še enkrat obnovil, predstaviti kot psihološko sprejemljivi zgodbi. O sebi sem razmišljal kot o bitju, ki gre skozi življenje brez resničnih občutij, ki ima na svet le intelektualne poglede. Po vzoru don Juana sem si tudi sam izmislil svojo prispodobo: bitje, ki diplomatsko preživlja svoje življenje v mejah vnaprej določenega.
Verjel sem na primer, da bi moral biti dan, ko sem bil sprejet na podiplomski študij na univerzo UCLA, zame nepozaben. Ker ni bil. sem ga prežel s pomembnostjo, ki je ni bil niti približno vreden. Podobno je bilo z dnem, ko sem se bil skoraj poročil s Kay Condor. Zame bi to moral biti poguben dan, pa ni bil. Spoznal sem, da tu ni ničesar in močno sem se začel truditi. da bi se spomnil, kaj bi moral čutiti.
Ob mojem naslednjem snidenju z don Juanom sem mu takoj po prihodu predstavil oba svoja primera nepozabnih dogodkov.
"To,je vse skupaj nesmiselno,"je oznanil. "Nič od tega ni v redu. Ti dve zgodbi sta povezani izključno s tvojo lastno osebo, ki misli, čuti, joče, ali pa ne čuti ničesar. Nepozabni dogodki iz šamanoveaa albuma pa so zadeve, ki bodo prestale preizkušnje časa, ker nimajo nič opraviti z njim samim, pa vendar je on v jedru vsake izmed njih. On bo vedno v njihovem jedru, za časa njegovega življenja in morda še dlje, čeravno ne povsem osebno."
Ta izjava me je popolnoma potrla in počutil sem se poraženega. V tistih časih sem bil prepričan, da je don Juan brezkompromisen starec, ki je še posebno užival takrat, kadar sem izpadel kot bedak. Spominjal me je na mojstra-rokodelca, ki sem ga srečal v kiparski livarni, kjer sem delal, ko sem obiskoval umetnostno šolo. Mojster rokodelec je kritiziral in našel napake v vsem, kar so naredili njegovi napredni vajenci, od njih pa je tudi zahteval, da so po njegovih napotkih potem popravili svoje izdelke. Vajenci so se obrnili stran in se pretvarjali, da jih popravljajo. Spominjam se mojstrove radosti potem, ko so mu pokazali iste izdelke; rekel je: "Zdaj pa imate pravo stvar."
"Ne počuti se potlačenega," mi je rekel don Juan in me zdramil iz sanjarjenja. "Tudi jaz sem bil nekoč na istem. Leta in leta nisem vedel, kaj naj izberem, niti si nisem mislil, da imam sploh izkušnje, med katerimi bi lahko izbiral. Zdelo se mi je, kot da se mi nikoli ni sploh nič zgodilo. Seveda se mi je v resnici zgodilo vse, a zaradi svojega truda, da bi ohranil idejo svojega jaza, nisem našel ne časa ne naklonjenosti za karkoli drugega."
"Ali mi lahko poveš, don Juan, kaj je pravzaprav narobe z mojima zgodbama? Vem, da sta ničvredni, ampak tudi vse moje preostalo življenje je prav takšno."
"Še enkrat ti bom ponovil," je rekel. "Zgodbe iz bojevnikovega albuma niso osebne. Tvoja zgodba o sprejemu v šolo je le izjava o tem, da si središče sveta. Čutiš, ne čutiš, spoznaš, ne spoznaš. Ali razumeš, kaj mislim? Vsa zgodba govori samo tebi."
"Ali bi bilo lahko kako drugače, don Juan?" sem vprašal.
"V svoji drugi zgodbi se skoraj dotakneš tega, kar jaz hočem. ampak to potem spet spremeniš v nekaj povsem osebnega. Vem, da bi lahko dodal še več podrobnosti, a bi bile te le podaIjšek tvoje lastne osebnosti in ničesar drugega."
"Resnično ne razumem, na kaj meriš, don Juan," sem se uprl. "Vsaka zgodba postane skozi oči očividca nujno osebna."
"Da, da, seveda," je povedal s smehljajem, kot vedno navdušen nad mojo zbeganostjo. "Vendar te zgodbe niso za v bojevnikov album. To so zgodbe za druge namene. Nepozabne dogodke doživimo po temnem dotiku neosebnega. Ta dotik jih ustvarja. Ne vem, kako drugače bi to pojasnil."
Takrat sem verjel, da sem doživel trenutek navdiha, in da sem doumel, kaj je hotel povedati s temnim dotikom neosebnega. Menil sem, da je imel v mislih nekaj morbidnega. Tema je zame to pomenila. In povedal sem mu zgodbo iz svojega otroštva.
Eden rnojih starejših bratrancev je obiskoval medicinsko šolo. Bil je stažist in nekega dne me je odpeljal v mrtvašnico. Zagotovil mi je, da je mlad človek sam sebi dolžan, da gre pogledat trupla, saj je takšen prizor zelo poučen; predstavlja minljivost življenja. Znova in znova me je nagovarjal, naj grem. Bolj ko mi je govoril, kako ničevi postanemo, ko umremo, bolj radoveden sem postajal. Do takrat še nisem nikoli videl nobenega trupla. Na koncu me je radovednost, da bi kakšnega videl na lastne oči, premagala in šel sem z njim.
Pokazal mi je razna trupla in uspelo mu je, da me je na smrt prestrašil. Ničesar poučnega ali razsvetljujočega nisem našel na njih. Nedvomno je bilo to nekaj najbolj groznega, kar sem kdaj videl. Medtem ko se je pogovarjal z mano, je neprestano gledal na uro, kot da bi pričakoval, da se bo nekdo vsak čas prikazal. Očitno me je hotel v mrtvašnici zadržati dlje, kot so mi dovoljevale moči. Bojevito bitje, kakršno sem bil, sem verjel, da preizkuša mojo vztrajnost, mojo moškost. Stisnil sem zobe in se odločil, da bom ostal do bridkega konca.
Bridki konec je prišel tako, kot si ga jaz ne bi nikoli predstavljal. Neko truplo, pokrito s prevleko, se je dobesedno dvignilo s truščem, kot da bi se pripravljalo, da bo vstalo. Spustilo je rigajoč zvok, ki je bil tako grozen. da se je zaril vame in mi bo ostal v spominu do konca življenja. Moj bratranec, zdravnik, znanstvenik, mi je pojasnil, da je bilo to truplo moškega, ki je umrl za tuberkulozo. in da so njegova pljuča pojedli bacili. Ti so zapustili za sabo ogromne luknje, napolnjene z zrakom, ki v takšnih primerih, ko se temperatura zraka spreminja, povzročajo, da se truplo dvigne, ali da ga vsaj začnejo stresati krči.
"Ne, nisi še doumel," je rekel don Juan, medtem ko je zmajeval z glavo. "To je le zgodba o tvojem strahu. Tudi sam bi bil na smrt prestrašen; vendar takšen strah nikomur ne razsvetljuje poti. Zanima pa me, kaj se ti je zgodilo potem."
"Tulil sem kot sirena ob letalskem napadu," sem mu povedal. "Bratranec me je obtožil, da sem strahopetec, ker sem se mu hotel skriti v objem, in ker sem ga vsega pobruhal."
Nedvomno sem se ujel v morbidno vzdušje svojega življenja. Spornnil sem se še ene zgodbe, in sicer o 16 letnem dečku. ki sem ga spoznal na srednji šoli. Imel je okvaro na žlezah. zato je zrasel do nedoumljive veličine. Njegovo srce ni raslo enako hitro kot ostalo telo, zato je nekega dne umrl zaradi srčne napake. Iz morbidne radovednosti sva šla z nekim drugim dečkom v mrtvašnico. Pogrebnik, ki je bil verjetno še morbidnejši od naju, nama je odprl zadnja vrata in naju spustil noter. Pokazal nama je svoje umetniško delo. Ogromnega dečka, visokega okrog 230 centimetrov, je spravil v krsto za normalno velikega človeka tako, da mu je odžagal nogi. Nato ju je narnestil tako, da je izgledalo, kot da ju mrtvec drži v roki kot trofeji.
Strah, ki sem ga tedaj izkusil, je bil podoben tistemu, ki sem ga v mrtvašnici doživel kot otrok, vendar ta nov strah ni bil telesna reakcija; bil je bolj duševni stud.
"Skoraj si že tam,"je rekel don Juan. "Vendar je tvoja zgodba še vedno preveč osebna. Odvratna je. Slabo mi je od nje, a vidim velik potencial."
Z don Juanom sva se smejala grozi, ki jo najdemo v vsakodnevnih situacijah. Do takrat sem bil že brezupno ujet v temačne štrene, ki so mi ušle na površino. Povedal sem mu zgodbo o svojem najboljšem prijatelju. Royu Goldpissu. Imel je poljski priimek, vendar smo ga s prijatelji klicali Goldpiss (Zlata jama, op. p.), saj se je vse, česar se je dotaknil, spremenilo v zlato: bil je odličen poslovnež.
Njegova nadarjenost za poslovnost ga je naredila super ambicioznega. Hotel je postati najbogatejši človek na svetu. Vendar je kmalu ugotovil, da je konkurenca prehuda. Spoznal je, da se ne more kosati recimo z voditeljem islamske sekte, ki je vsako leto dobil toliko zlata, kolikor je tehtal. Vodja sekte se je po njegovih besedah zredil. kolikor je bilo mogoče, preden so ga stehtali.
Nato je rnoj prijatelj Roy znižal svoje ambicije in se odločil. da bo postal najbogatejši človek v Združenih državah. Konkurenca je bila zelo kruta. Spustil se je še za eno stopnjo: morda bi lahko bil najbogatejši v Kaliforniji. Tudi za to je bil že prepozen. Sprijaznil se je z mislijo, da s svojimi picerijami in slaščičarnami ne bo mogel uspeti dovolj, da bi lahko tekmoval z že uveljavljenimi družinarni, ki so imele v lasti Kalifornijo. Zadovoljil bi se tudi s tem, da bi bil najbogatejši človek v Woodland Hillsu, predmestju Los Angelesa, kjer je živel. Na žalost pa je v njegovi soseski živel tudi gospod Marsh, lastnik tovarn, ki so po vsej državi prodajale prvovrstne vzmetnice, in bil je neznansko bogat. Roy je bil zafrustriran do konca. Tako zelo si je želel uspeti, da je to na koncu ogrozilo njegovo zdravje. Umrl je zaradi anevrizma na možganih.
Njegova smrt je botrovala mojetnu tretjemu obisku tnrtvašnice. Ker sem bil njegov najboljši prijatelj, me je njegova žena prosila, naj se prepričam. če je truplo primerno oblečeno. Odšel sem v mrtvašnico, kjer me je tajnik popeljal v notranje prostore. V trenutku, ko sem prispel, je pogrebnik, ki je delal na visoki, marmorni mizi, močno potiskal navzgor kotičke ustnic na truplu, ki je bilo že povsem otrdelo. To je počel s kazalcem in mezincem desnice, sredinec pa je imel stisnjen ob dlan. Na Royevem obrazu se je pojavil grotesken nasmeh; pogrebnik se je na pol obrnil k meni in mi s hlapčevskim tonom glasu rekel: "Upam, da je vse to v vaše zadovoljstvo, gospod."
Royeva žena - nikoli ne bomo izvedeli, če ga je imela rada ali ne - se je odločila, da ga bo pokopala z vso neokusnostjo, ki si jo je po njenenl mnenju zaslužil. Kupila mu je zelo drago, po naročilu izdelano krsto, ki je izgledala kot telefonska govorilnica; zamisel za to je dobila v nekem filmu. Roy naj bi bil pokopan sede, kot da ravnokar opravlja poslovni telefonski klic.
Nisem se udeležil pogreba. Odšel sem sredi burne reakcije, mešanice nemoči in jeze, takšne jeze, ki je ni mogoče ohladiti. "Danes si pa res morbiden," je z nasmeškom pripomnil don Juan. "A kljub temu, ali pa ravno zaradi tega ti je že skoraj uspelo. Že se dotikaš prave stvari."
Nikoli se nisem mogel načuditi, kako drastično se mi je počutje spreminjalo vsakič, ko sem šel k don Juanu. Vedno sem prispel nejevoljen, godrnjav, aroganten in poln dvomov. Kmalu se je moje vzdušje spremenilo. Počasi sem postajal vse bolj umirjen, dokler se nisem popolnoma pomiril. Kakorkoli že, to novo razpoloženje je izhajalo iz mojega starega besednjaka. Navadno sem se pogovarjal kot nekdo, ki je z vsem nezadovoljen in se sicer brzda, da se ne bi pritoževal na glas, vendar obenern tudi ob vsaki priložnosti namiguje na svoje neskončne pritožbe.
"Ali mi lahko podaš kakšen primer iz tvojega albuma nepozabnih dogodkov, don Juan?" sem ga vprašal na svoj običajen način, s prikritim pritoževanjem. "Če bi vedel, kaj približno pričakuješ, bi mi morda uspelo, da bi se česa spomnil. Zdaj le brezupno tavam v temi."
"Ne razlagaj si toliko," je s strogim pogledom odvrnil don Juan. "Čarovniki pravijo, da je v vsaki razlagi skrito opravičilo. Ko torej razlagaš, zakaj ne moreš narediti tega ali onega, se pravzaprav opravičuješ za svoje pomanjkljivosti v upanju, da bo, kdorkoli te že posluša. dovolj dobrosrčen, da te bo razumel."
Kadar me je kdo tako napadel, je bil moj najuspešnejši manever odvračanja sovražnikov ta, da jih nisem poslušal. Don Juan pa je imel ogabno sposobnost, da je ujel vsako ped moje pozornosti. Kadarkoli me je napadel in karkoli je rekel, vedno mu je uspelo, da sem se zalepil na vsako njegovo besedo. V tem primeru mi to, kar je o meni govoril, ni bilo niti najmanj všeč, saj je bilo vse tudi čista resnica.
Izogibal sem se njegovemu pogledu. Kot vedno sem se počutil poraženega, vendar je bil poraz zame nenavaden. Ni me tako močno vznejevoljil, kot bi me v vsakodnevnem življenju. ali pa takoj zatem, ko sem ravnokar prispel.
Po daljšem premolku je don Juan spet spregovoril z mano. "Dal ti bom nekaj boljšega kot primer iz mojega albuma nepozabnih dogodkov," je rekel. "Povedal ti bom za nepozaben dogodek iz tvojega življenja, takega, ki bi zagotovo moral biti v tvojem albumu. Ali pa bi bilo bolje reči, da bi ga jaz zagotovo uvrstil v zbirko nepozabnih dogodkov, če bi bil na tvojem mestu."
Mislil sem, da se je don Juan šalil in sem se neumno zasmejal.
"To ni nič smešnega," me je prekinil. "Resno ti pravim. Nekoč si mi povedal ustrezno zgodbo."
"Katera je ta zgodba, don Juan`?"
"Zgodba o 'figurah pred zrcalom'," je povedal. "Povej mi to zgodbo še enkrat. A povej mi jo v vseh podrobnostih, ki se jih lahko spomniš."

Površno sem začel pripovedovati zgodbo, a me je zaustavil in zahteval, naj mu skrbno podam podroben opis, začenši na začetku. Ponovno sem začel, a ga moja izvedba ni zadovoljila.
"Greva na sprehod," je predlagal. "Ko hodiš, si dosti bolj natančen kot takrat, ko sediš. Ni ničvredna zamisel, da moraš korakati gor in dol po sobi, ko bi rad kaj povezal."
Sedela sva pod ramado, kot ponavadi čez dan. Ravnal sem se po vzorcu: kadarkoli sem tam sedel, sem vedno izbral isto mesto, s hrbtom naslonjen ob steno. Don Juan je sedel na raznih mestih pod ramado, a nikoli na istem.
Na sprehod sva se odpravila ob najhujšem delu dneva, opoldne. Oskrbel me je s starim slamnatim klobukom, kot vedno, kadar sva šla ven v takšni vročini. Dolgo sva hodila v popolni tišini. Po vseh svojih zmožnostih sem se trudil, da bi se spomnil vseh podrobnosti zgodbe. Bilo je že sredi popoldneva, ko sva končno sedla v senco nekega višjega grmovja, in obnovil sem mu vso zgodbo.
Leta nazaj, ko sem študiral kiparstvo na neki prestižni italijanski šoli, sem imel dobrega prijatelja, Škota, ki je študiral umetnost, da bi postal umetniški kritik. To, kar je na njem najbolj izstopalo in je bilo tudi povezano z zgodbo, ki sem jo pravil don Juanu, je bilo njegovo bombastično nu~enje o samem sebi: prepričan je bil, da je najbolj razuzdan, energičen in vsestranski učenjak ter obrtnik, renesančni mož. Razuzdan je res bil, živahnost pa je bila v popolnem nasprotju z njegovo koščeno, suhoparno, resno osebnostjo. Bil je zavzet privrženec angleškega filozofa Bertranda Russella. Sanjal je o tem, da bi uporabljal načela logičnega pozitivizma pri ocenjevanju umetniških del. Biti vsestranski učenjak in obrtnik je bila najbrž njegova najbolj nora fantazija, saj je rad zavlačeval: delo je bilo zanj kazen.
Njegova dvomljiva specialiteta pa ni bila urnetnostna kritika, ampak poznavanje vseh prostitutk iz okoliških javnih hiš, ki jih ni bilo malo. Njegova barvita in razvlečena poročila - predajal mi jih je zato, da bi me obveščal o čudovitih stvareh, ki so se mu primerile na njegovem področju specializacije - so bila zelo zabavna. Zatorej me ni presenetilo, ko je nekega dne ves razburjen in zadihan prispel v moj apartma in mi povedal, da se mu je zgodilo nekaj nadvse nenavadnega, kar bi rad delil z mano.
"Pravim ti, stari, to moraš videti na lastne oči," je razburjeno vzkliknil z oxfordskim naglasom, ki ga je uporabljal vedno, kadar se je pogovarjal z mano. Živčno se je prestopal po sobi. "To je težko opisati: a vem, da boš ti to cenil. Nekaj, kar ti bo ostalo za vedno. Dal ti bom čudovito darilo za vse življenje. Ali razumeš?"
Razumel sem to, da je on histeričen Škot. Vedno sem mu rad ustregel in mu tudi sledil. Tega nisem nikoli obžaloval.
"Pomiri se, pomiri se, Eddie," sem mu rekel. "Kaj mi hočeš povedati?"
Razložil mi je, da je bil v javni hiši, kjer je našel neko neverjetno žensko. ki je izvajala nepojmljivo točko. imenovano 'figure pred zrcalorn'. Skoraj jecljaje mi je ves čas zagotavljal. da sem sam sebi dolžan, da osebno izkusim ta neverjetni dogodek.
"Naj te ne skrbi glede plačila," je rekel. ker je vedel, da sem brez denarja, "sem že jaz plačal. Samo z mano moraš iti. Madame Ludmilla ti bo pokazala svoje `figure pred zrcalom'."
Na ves glas se je vreščavo smejal, ne meneč se za slabe zobe, ki jih je ponavadi skrival za stisnjenim nasmehom. Odpeljal me je v predmestje. Ustavila sva se pred prašno, slabo ohranjeno zgradbo: barva se je luščila od sten. Zgradba je delovala kot nekdanji hotel, hotel, ki so ga spremenili v stanovanjsko hišo. Videl sem ostanke hotelskih oznak, raztreščene na koščke. Na prednji strani zgradbe so bile vrste balkonov, ki so bili polni lončnic in zakriti s preprogami, ki so se sušile.
Pred vhodom v poslopje sta stala dva temna, surnljiva moža v črnih čevljih, ki so jima izgledali premajhni: prisrčno sta pozdravila Eddieja. lrnela sta nernirne, preteče oči. Oba sta nosila bleščeči črni obleki, prav tako pretesni za njuni obsežni telesi. Eden izmed njiju je Eddieju odprl vrata. Mene nista niti pogledala.
Povzpela sva se dve nadstropji po zanemarjenem stopnišču. ki je moralo biti nekoč luksuzno. Eddie me je vodil po praznem hotelskem hodniku z vrati na obeh straneh. Vsa vrata so bila pobarvana z enako umazano, temno olivno barvo. Na vseh vratih so bile tudi medeninaste oznake s številkami, obledele od starosti in komaj vidne.
Eddie se je ustavil pred nekirni vrati. Na njih sem opazil številko 112. Večkrat je potrkal nanje. Vrata so se odprla in majhna ženska s pobeljenimi lasmi naju je brez besed povabila noter. Nosila je rdečo, svileno obleko s perjem in naborki na rokavih ter rdeče copate s cofoma iz dlake.
Ko sva vstopila v manjšo vežo, je zaprla za nama vrata in pozdravila Eddieja v obupno naglašeni angleščini.
"Zdravo, Eddie. Si pripeljal prijatelja, kaj?"
Eddie ji je segel v roko in ji jo galantno poljubil. Delal se je povsem mirnega, vendar sem opazil njegove nezavedne geste neučakanosti.
"Kako ste kaj danes, Madame Ludmilla?" jo je vprašal in se trudil, da bi zvenel kot Američan.
Nikoli nisem izvedel, zakaj se je Eddie pretvarjal, da je Američan, kadarkoli je imel opravka v hišah s slabim ugledorn. Sumil sem, da je to počel zato, ker so Američani znani po tem, da so bogati. in je želel na tamkajšnje ljudi narediti vtis bogataša Eddie se je obrnil k meni in mi s ponarejenim ameriškim naglasom rekel: "V dobrih rokah te zapuščam, dečko."
To je bilo slišati tako odvratno, tako tuje mojim ušesom, da sem se naglas zasmejal. Madame Ludmille očitno moja eksplozija smeha ni motila. Eddie je Madame Ludmilli spet poljubil roko in odšel.
"A govorš angleško, fante?" je zakričala, kot da bi mislila, da sem gluh. "Izgledaš Egipčan al pa Turk."
Zagotovil sem ji, da nisem nič od tega in da govorim angleško. Nato me je vprašala, če so mi všeč njene 'figure pred zrcalom'. Nisem vedel, kaj bi rekel. Samo prikimal sem z glavo.
"Imam super predstavo za tebe," mi je zagotovila. "`Figure pred zrcalom' so samo predigra. Ko boš razvnet in pripravljen, mi povej, naj neham."
Iz majhne veže sva vstopila v temno, grozljivo sobo. Okna so bila obložena z zavesami. Na stenah je bilo nekaj žarnic z nizko napetostjo. V sobi je bilo ogromno stvari: kosi pohištva, kot so omarice s predali; starinske mize in stoli; ob steno je bila prislonjena pisalna miza z rolojem, natlačena s papirji, svinčniki. ravnili in z vsaj ducatom škarij. Madame Ludmilla me je posadila na star, ničvreden stol.
"Postelja je v drugi sobi, dragi," je povedala in s prstom pokazala proti drugi strani sobe. "To je moja nrvtisala. Tu bom uprizorila predstavo, ki te bo razvnela in pripravila."
Slekla je rdečo obleko, brcnila stran svoje copate in odprla dvojna vrata obeh omar, ki sta si stali nasproti. Na notranji strani vrat je bilo na obeh straneh po eno ogledalo.
"In zdaj glasba, dečko," je rekla Madame Ludmilla ter zavrtela ročico gramofona znamke Victrola. Izgledal je odlično , ohranjen, bleščeč, kot nov. Nastavila je ploščo. Glasba je bila tesnobna. Spominjala je na cirkuške koračnice.
"In zdaj moja predstava," je rekla in se zavrtela v ritmu tesnobne melodije. Koža Madame Ludmille je bila večinorna napeta in neverjetno bela, kljub temu, da ni bila več mlada. Morala je biti v svojih dobro preživetih, poznih štiridesetih letih. Trebuh je imela rahlo povešen, kot tudi svoje obsežne prsi. Tudi koža na obrazu se ji je gubala v opazen podbradek. Imela je majhen nos in močno naličene, rdeče ustnice. Uporabljala je gosto, črno maskaro. Zamišljal sem si jo kot prototip postarane prostitutke. Pa vendar je bilo na njej nekaj otroškega, dekliška neprisiljenost in zaupanje, Ijubkost, ki me je pretresla.
"In zdaj 'figure v zrcalu'," je oznanila Madame Ludmilla, glasba pa se je nadaljevala.
"Noga, noga, noga!" je vzkliknila, medtem ko je z nogama izmenično brcala v zrak v ritmu glasbe. Desno roko je držala na glavi, kot dekletce, ki ni prepričano, da bo znalo izvesti gibe.
"Obrat, obrat, obrat!" je rekla in se vrtela kot vrtavka.
"Rit, rit, rit!" je tedaj zavpila in mi pokazala golo zadnjico, kot kakšna plesalka kankana.
To zaporedje je ponavljala še in še, dokler glasba ni začela pojenjati. Imel sem občutek, da je Madame Ludmilla med vrtenjem tudi izginjala v daljavo, da je postajala vse manjša in rnanjša, medtern ko je glasba bledela. Nemir in osamljenost, za katera nisem vedel, da ju nosim v sebi, sta se dvignila na površje iz mojih največjih globin. Nagnala sta me v beg kot norca, da sem stekel iz sobe po stopnicah in ven iz poslopja na ulico.
Eddie je stal pred vrati in se pogovarjal s tistima dvema tipoma v svetlo modrih, bleščečih oblekah. Ko me je videl tako bežati, se je zakrohotal.
"A ni bila bomba?" me je vprašal s tistim ponarejenim, ameriškim naglasom. " 'Figure pred zrcalom' so le predigra. Kakšna reč! Kakšna reč!"
Ko sem to zgodbo prvič zaupal don Juanu, sem mu povedal. da sta me globoko pretresli tesnobna glasba in podoba stare prostitutke, ki se vrti v ritmu melodije. Prav tako globoko sem bil pretresen nad spoznanjem, kako neobčutljiv je bil moj prijatelj.
Z don Juanom sva se nahajala v sonorskih gorah in ko sem končal s pripovedovanjem zgodbe, sem se tresel zaradi nečesa skrivnostnega in nedoločenega.
"Ta zgodba," je povedal don Juan, "spada v tvoj album nepozabnih dogodkov. Tvoj prijatelj ti je brez svoje vednosti dal nekaj, kot se je sam izrazil, kar ti bo zagotovo ostalo za vse življenje."
"Ta zgodba se mi zdi žalostna, don Juan. to je pa tudi vse." sem izjavil.
"To je res žalostna zgodba, prav tako kot tudi vse tvoje ostale zgodbe," je odvrnil don Juan, "vendar je zame drugačna in nepozabna zato, ker se dotika vsakega človeka, ne le tebe. Vidišprav tako kot Madame Ludmilla tudi vsak izmed nas, najsi bo mlad ali star. na takšen ali drugačen način izvaja figure pred zrcalom. Kar veš o ljudeh, je duplikat tega, kar so. Pomisli na kateregakoli človeka na tem svetu in postalo ti bo jasno, da ne glede na to, kdorkoli že so ti ljudje in karkoli o sebi mislijo ali delajo, rezultat vseh njihovih dejanj ostaja isti: nesmiselne figure pred zrcalom."

 

... Čarovnik, nagual, šaman, bojevnik-popotnik

"Zdaj boš razumel vse, kar ti bom povedal," je rekel don Juan, medtem ko mi je gledal v oči, prav tako kot na tisti avtobusni postaji.
Običajno bi se mi zdela takšna trditev nesmiselna ali vsaj retorična, ko pa je on to izrekel, sem mu lahko le iskreno zagotavljal, da bom zares razumel vse, kar mi bo povedal. Spet se mi je zastrmel v oči z grozljivo intenzivnostjo.
"Jaz sem Juan Matus," mi je povedal, medtem ko je z obruzom proti meni sedel na drug tovorni zaboj, ki je stal kakšen meter stran. "To je moje ime in pravim ti ga, saj ti tako ustvarjam most, da boš po njem lahko prišel tja, kjer sem jaz."
Za trenutek se je spet zazrl vame, preden je nadaljeval.
"Jaz sem čarovnik," je rekel. "Spadam v vejo čarovnikov, ki je obsegala sedemindvajset generacij. Jaz sem nagual svoje generacije."
Razložil mi je, da je 'nagual' naziv za voditelja določene skupine čarovnikov, in da je ta izraz splošna oznaka za čarovnika v vsaki generaciji, ki ima neke določene energetske značilnosti, po katerih se loči od ostalih. Vendar pa to ni mišljeno v smislu večvrednosti, manjvrednosti ali česarkoli takšnega, temveč v smislu sposobnosti, biti odgovoren.
"Le nagual," je povedal, "ima energetsko sposobnost, da je lahko odgovoren za usodo svojih družabnikov. Vsak izmed njih se tega zaveda in se s tem tudi strinja. Nagual je lahko moški ali ženska. Za časa čarovnikov, ki so zasnovali mojo vejo, je veljalo pravilo, da so lahko naguali le ženske. Njihov prirojeni pragmatizem - produkt njihove ženskosti - je vejo, ki ji pripadam, zapeljal v globoka brezna praktičnosti, iz katerih so komajda izplavali. Nato so vso stvar prevzeli moški, in to je mojo vejo odvedlo v globoka brezna imbecilnosti, iz katerih se poskušamo izvleči še zdaj.
V času naguala Lujana, ki je živel pred približno dvesto leti," je nadaljeval. "pa so moški in ženske pričeli združevati svoje napore. Moški nagual prinaša treznost: ženska nagual pa prinaša inovativnost."
 Na tem mestu sem ga želel povprašati, če je v njegovem živIjenju tudi nagual ženska, vendar sem bil tako osredotočen, da nisem mogel oblikovati vprašanja. On je to storil zame.
"Ali obstaja v mojem življenju tudi nagual ženska?" je vprašal. "Ne, ni je. Jaz sem samotarski čarovnik. Imam pa svoje družabnike. Trenutno jih ni v bližini."
Na pamet mi je padla prodorna misel, ki me je zajela na neobvladljiv način. V tistem trenutku sem se domislil, da so mi nekateri ljudje iz Yume o don Juanu povedali, da naj bi se družil s skupino Mehičanov, ki so izgledali, kot bi bili izurjeni v čarovniških manevrih.
"Vendar pa izraz čarovništvo," je nadaljeval don Juan, "ne pomeni, da nekdo izvaja čarovnije, ali da vpliva na Ijudi oz. je obseden z demoni. Biti čarovnik pomeni doseči nivo zavedanja, ki čarovniku omogoča, da mu nepredstavljive stvari postanejo dostopne. Izraz 'čarovništvo', kot tudi izraz 'šamanizem' pa nista povsem ustrezna opisa tega, kar čarovniki počno. Delujejo izključno v domeni abstraktnega, neosebnega. Stremijo za cilji. ki nimajo nič opraviti s tem, za kar si prizadevajo povprečni ljudje. Čarovniki si prizadevajo doseči neskončnost, želijo se je zavedati."
Don Juan je nadaljeval in mi pojasnil, da je naloga čarovnikov, soočanje z neskončrrostjo, in v ta namen se dnevno potapljajo vanjo, tako kot se ribičev trnek pogrezne v morje. Naloga je tako prevladujoča, da morajo čarovniki jasno izgovoriti svoje ime, preden si drznejo vstopiti vanjo. Spomnil me je, da je v Nogalesu izustil svoje ime, preden je med nama prišlo do kakršne koli interakcije. Na takšen način je označil svojo individualnost pred brezmejnostjo.
Z neverjetno jasnostjo sem doumel vse, kar mi je razlagal. Ni mi ga bilo treba spraševati za pojasnila. Nisem bil presenečen nad bistrostjo svojih misli, čeprav bi moral biti. V tistem trenutku sem spoznal, da sem bil vedno tako bister, le delal sem se bedastega v korist nekoga drugega.
"Ne da bi ti karkoli vedel o tem," je nadaljeval, "sem ti zadal tradicionalno nalogo iskanja. Ti si tisti, ki sem ga bil iskal. Moje iskanje se je končalo. ko sem te našel, tvoje pa se je končalo zdaj, ko si našel mene."
Don Juan mi je pojasnil, da je kot nagual svoje generacije iskal nekoga, ki bi imel posebno energetsko strukturo, zaradi katere bi bil sposoben zagotoviti nadaljevanje njegove veje. Rekel je, da je vsak nagual vsake zaporedne generacije enkrat v življenju doživel kar najbolj živce parajočo izkušnjo: iskanje nasledstva.
Medtem ko mi je strmel naravnost v oči, je tudi izjavil, da je to, kar iz človeških bitij napravi čarovnike, njihova sposobnost neposrednega zaznavanja energije, ki se preliva po vesolju, in da čarovniki vidijo ljudi kot svetlobne krogle ali svetlobna jajca, ko jih na takšen način zaznavajo. Trdil je, da so Ijudje ne le sposobni neposredno videti energijo, kako se pretaka po vesolju, temveč da jo tudi ves čas dejansko vidijo, čeprav se tega namerno ne zavedajo.
Tedaj mi je predstavil najpomembnejšo značilnost čarovnikov, ki se je nanašala na razliko med splošnim stanjem zavedanja in med posebnim stanjem namerne osredotočenosti na določeno stvar, ki se je želimo zavedati. Za vsa človeška bitja je rekel, da posedujejo splošno zavedanje, ki jim omogoča, da lahko neposredno vidijo energijo, čarovnike pa je opredelil kot edina človeška bitja, ki si namerno prizadevajo, da bi neposredno nideli energijo. Nato je opredelil 'zaznavanje' kot energijo in 'energijo' kot stalen tok svetlobnih vibracij, ki nikoli ne mirujejo, pač pa vedno valovijo v svojem lastnem ritmu. Izjavil je, da človek nekomu, ki vidi, izgleda kot skupek energijskih polj, ki jih ohranja skupaj najskrivnostnejša sila v vesolju: povezujoča, lepljiva, vibrirajoča; energijska polja ohranja povezana v skupno celoto. Nato je pojasnil, da je nagual poseben čarovnik v vsaki generaciji, katerega ostali čarovniki vidijo ne kot eno samo, pač pa kot dve povezani svetlobni krogli, eno nad drugo.
"Ta značilnost dvojnosti," je nadaljeval, "dopušča nagualu. da izvaja manevre, ki so za povprečne čarovnike precej težavni. Nagual je recimo poznavalec sile, ki nas ohranja povezane v skupno celoto. Vso svojo pozornost, pa čeprav le za delček sekunde, osredotoči na tisto silo in s tem paralizira drugega človeka. To sem ti storil na avtobusni postaji, saj sem hotel odstraniti tvojo ujetost v jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz. Želel sem, da me najdeš, in da prenehaš z neumnostmi.
Čarovniki moje veje so trdili," je pripovedoval don Juan, "da je že sama prisotnost dvojnega bitja - naguala - dovolj, da nam razjasni pomen stvari. Pri tem pa je nenavadno to, da prisotnost naguala pojasnjuje stvari na prikrit način. To se mi je zgodilo. ko sem spoznal svojega učitelja, naguala Juliaua. Njegova prisotnost me je ves čas begala, saj sem vedno, kadar je bil v bližini, lahko razmišljal jasno, ko pa se je umaknil, sem spet postal bedak, kakršen sem vedno bil.
lmel sem čast," je nadaljeval don Juan, "da sem dejansko spoznal dva naguala, ter se od njiju tudi učil. Šest let sem na njegovo lastno željo živel pri nagualu Eliasu, učitelju naguala Juliana. On je bil tisti, ki me je, tako rekoč, vzgajal. To je redek privilegij. Imel sem izjemno priložnost opazovati, kaj je pravzaprav nagual. Nagual Elias in nagual Julian sta bila dva moža popolnoma različnih značajev. Nagual Elias je bil molčeč, bolj zatopljen v temačno tišino. Nagual Julian pa je bil prenapihnjen, vnet govorec. Zdelo mi se je, da je prišel na ta svet le zato, da bi očaral ženske. V njegovem življenju je bilo več žensk, kot si je mogoče zamisliti. Oba sta si bila osupljivo podobna v tem, da v njuni notranjosti ni bilo ničesar. Bila sta prazna. Nagual Elias je bil skupek osupljivih, nepozabnih zgodb iz neznanih območij. Nagual Julian pa je bil zbirka zgodb, ki bi vsakogar spravile v neobvladljiv smeh. Vsakič, ko sem hotel določiti osebnost, resnično osebnost v katerem izmed njiju, kot sem lahko označil osebnost svojega očeta in osebnost kogarkoli sem poznal, nisem našel ničesar. V njuni notranjosti je bilo le obilo zgodb o neznanih osebah. Vsak izmed njiju je imel svoj poseben talent, vendar je bil končni rezultat pri obeh enak: praznina, praznina, ki ni odsevala sveta, pač pa neskončnost."
Don Juan je nadaljeval s pojasnilom, da od tistega trenutka naprej, ko nekdo prečka določen prag v neskončnosti, in sicer namerno ali pa, kot v mojem primeru, nevede, ni več nič od tega, kar se mu potem dogaja, izključno v njegovi lastni domeni, temveč vstopi v sfero neskončnosti.
"Ko sva se srečala v Arizoni, je vsak izmed naju prestopil določen prag," je nadaljeval. "Ni ga določil nihče izmed naju, neskončnost sama. Neskončnost je vse, kar nas obdaja." Ko je to izgovoril, je izvedel široko kretnjo z rokami. "Čarovniki moje veje imenujejo to neskončnost, duh, temno morje zavesti, pravijo pa tudi, da je to nekaj, kar obstaja tam zunaj in upravlja z našimi življenji."
Resnično sem bil sposoben doumevanja vsega, kar je bil govoril, pa vendar nisem imel pojma, o čem je govoril. Vprašal sem ga, če je prečkanje praga nekaj naključnega, nekaj, kar se slučajno porodi iz naključnih okoliščin. Odvrnil mi je, da so bila njegova, pa tudi moja dejanja, vodena s strani neskončnosti, in da so bili navidezno naključni dogodki v resnici dejanja aktivne strani neskončrnosti. To je imenoval namera.
"To, kar naju je spravilo skupaj," je nadaljeval, "je bila namera neskončnosti. Nemogoče jo je opredeliti, pa vendar obstaja, in je tudi enako otipljiva, kot sva midva. Čarovniki pravijo, da je to drhtenje v zraku. Napredni čarovniki vedo, da obstaja drhtenje v zraku in da se je treba s tem strinjati brez pridržkov. Za čarovnike ni nobenega razglabljanja, čudenja ali tuhtanja. Vedo, da je vse, kar imajo, zmožnost stapljanja z namero neskončnosti, zato to tudi počnejo."
Nič mi ne bi moglo biti bolj jasno, kot so se mi zdele te trditve. Kar se je mene tikalo, je bila resničnost tega, kar mi je govoril, tako samoumevna, da mi ni dovoljevala beliti si glavo z nesmiselnimi pomisleki, ki bi lahko delovali zelo racionalno. Vedel sem, da vse, kar mi je don Juan govoril, ni bila samoumevna resnica, vendar mi je uspelo to dopolniti tako, da se je nanašalo na moje lastno bitje. Vedel sem vse, o čemer je govoril. Imel sem občutek, da sem doživel vsak vidik njegovega opisa.
Tedaj se je najina interakcija končala. Zdelo se mi je. kot bi nekaj v meni izginilo. V tistem trenutku me je prešinila misel, da morda izgubljam razum. Zaslepile so me pošastne ugotovitve in povsem sem izgubil sposobnost objektivnega razmišljanja. Zato sem v veliki naglici zapustil hišo don Juana. Počutil sem se neznansko ogroženega od nekega ncvidnega sovražnika. Don Juan me je pospremil do avta, povsem zavesten mojih notranjih občutkov.
"Ne skrbi," je rekel in mi položil svojo roko na ramo. "Ne noriš. Kar si občutil, je bil le rahel dotik neskončnosti."
Kasneje mi je uspelo z dejstvi podpreti to, kar mi je bil don Juan povedal o svojih dveh učiteljih. Don Juan je bil prav takšen, kakršna sta bila po njegovem opisu tudi oba njeaova učiteIja. Lahko bi celo rekel, da je bil izjemna mešanica obeh: po eni strani izredno molčeč in introspektiven; po drugi strani pa skrajno družaben in zabaven. Njegov najbolj natančen opis naguala, ki mi ga je podal tistega dne, ko sem ga našel, je bil ta, da je nagual prazen, in da ta prazniva ne odseva sveta, temveč neskončrtost.
Nič ne bi moglo bolje opisati don Juana, kot ga opisuje ta trditev. Njegova praznina je odsevala neskončrtost. Z njegove strani ni bilo čutiti nobene vihravosti, pa tudi svojega jaza ni branil. Nobene potrebe ni imel po pritoževanju, ne po obžalovanju. Njegova praznina je bila praznina bojevnika-popotnika, izurjenega do te mere, ko ne jemlje ničesar več kot samoumevno. Bojevnika-popotnika, ki ničesar ne podcenjuje ali precenjuje. Tihega, discipliniranega borca, katerega prefinjenost je tako izjemna, da nihče, pa naj išče še tako podrobno, ne bi mogel najti nikakršne brazgotine, kjer se stika vsa ta zamotanost.

 

... Formalni, neformalni pogovori

Šel sem v Sonoro, da bi videl don Juana. Z njim sem se moral pogovoriti o najresnejši zadevi v mojem življenju, ki se mi je primerila v tistem obdobju. Ko sem prispel do njegove hiše, sem ga komajda sploh utegnil pozdraviti. Sedel sem in izbruhal na dan, kar me je vznemirjalo.
"Pomiri se, pomiri se," je rekel don Juan. "Nič ne more biti tako hudo!"
"Kaj se mi dogaja, don Juan?" sem ga vprašal. Bilo je mišljeno kot retorično vprašanje.
"To je delo neskončnosti," je odvrnil. "Tistega dne, ko si me srečal, se je nekaj zgodilo s tvojim zaznavanjem. Tvoj občutek nesproščenosti je posledica tvojega podzavestnega spoznanja, da nimaš časa. Tega se zavedaš, a nisi namerno osredotočen na to. Čutiš pomanjkanje časa, zato si nestrpen. To vem, saj se je zgodilo tudi meni, prav tako kot vsem ostalim čarovnikom moje veje. V nekem trenutku se je celotno obdobje mojega življenja, pa tudi njihovih življenj, končalo. Zdaj si na vrsti ti. Samo zmanjkalo ti je časa."
Tedaj je zahteval popolno poročilo o vsem, kar se mi je zgodilo. Nisem smel izpustiti kakršnih koli podrobnosti. Ni mu bilo do približnih opisov. Hotel je, da mu natančno pojasnim, kaj me je begalo.
"Pogovoriva se, kot pravijo v tvojem svetu, po pravilih," je rekel. "Spustiva se v sfero formalnih pogovorov."
Don Juan mi je pojasnil, da so šamani starodavne Mehike razvili idejo,formalnih nasproti neformalnih pogovorov. oboje pa so tudi uporabili kot tehnike za poučevanje svojih učencev. Formalni pogouori so zanje pomenili občasne obnovitve vsega. kar so naučili svoje učence, oziroma kar so jim povedali. Neformalni pogovori pa so bila dnevna tolmačenja, v katerih so poglobljeno razlagali le o nekem fenomenu.
"Čarovniki ničesar ne obdržijo zase," je nadaljeval. "Da se na takšen način izpraznijo, je čarovniški manever. To jih vodi k opuščanju trdnjave jaza."
 Zgodbo sem začel s tem, da sem don Juanu povedal, da mi življenjske okoliščine nikoli niso dopuščale, poglobiti se v svojo lastno notranjost. Kolikor daleč v preteklost sem se lahko spominjal, je bilo moje življenje vedno do roba napolnjeno s praktičnimi težavami, ki so zahtevale mojo takojšnjo pozornost.

... Notranja tišina, neskončnost

Don Juan je notranjo tišino opredelil kot posebno stanje bivanja, pri katerem so misli preklicane in od koder lahko posameznik deluje še na drugih področjih, ne le na področju dnevnega zavedanja. Poudaril je, da notranja tišina pomeni ukinitev notranjega dvogovora - večnega spremljevalca misli - in je zatorej stanje poglobljene tišine.
"Stari čarovniki," je rekel don Juan, "so jo imenovali notranja tišina zato, ker je to stanje, kjer zaznavanje ni odvisno od čutil. Med notranjo tišino je na delu neka druga sposobnost človeških bitij, in sicer je ta njihova sposobnost tudi tisto, zaradi česar so ljudje magična bitja, in prav zanjo so prikrajšani, ne po svoji lastni krivdi, pač pa zaradi nekega tujega vpliva."
"Kaj je ta tuj vpliv, ki nas je prikrajšal za magične sposobnosti?" sem ga vprašal.
"To ti bom razložil kasneje," je odvrnil don Juan, "ne bova se o tem pogovarjala danes, čeravno je to dejansko najresnejši aspekt šamanističnih čarovnikov starodavne Mehike."
"Notranja tišina," je nadaljeval, "je stanje, iz katerega v čarovništvu izhaja vse. Z drugimi besedami, vse, kar počnemo, vodi do tega stanja, ki pa se nam ne razkrije, kot tudi vse drugo v čarovništvu, dokler nas do kosti ne pretrese nekaj orjaškega."
Don Juan mi je povedal, da so čarovniki starodavne Mehike izumili ogromno načinov, kako povzročiti ta pretres na sebi ali na ostalih čarovnikih, da bi dosegli stanje notranje tišine, po katerem so hrepeneli. Najbolj neverjetne pojave, ki se morda zdijo povsem nepovezani s prizadevanji za notranjo tišino, kot na primer to, da so skakali po slapovih, ali prenočevali viseč z glavo navzdol, pripeti na najvišjo vejo drevesa, so imeli za ključne stvari, ki so pripeljale notranjo tišino v obstoj.
Po načelih čarovnikov starodavne Mehike je don Juan trdil. da je notranja tišina nekaj, kar narašča, se nabira v nas. V mojem primeru si je prizadeval, da bi mi v notranjosti pomagal izoblikovati temelje za notranjo tišino, da jo bom potem, sekundo za sekundo, lahko dodajal vsakič, ko bom to prakticiral. Razkril mi je, da so čarovniki starodavne Mehike odkrili, da ima vsak posameznik različen prag v smislu časovnega doseganja notranje tišine, kar pomeni, da mora vsak posameznik zadržati notranjo tišino dovolj dolgo, da končno prestopi specifični prag in ta začne nanj delovati.
"Kateri je bil za tiste čarovnike znak, da notranja tišinu deluje?" sem ga vprašal.
"Notranja tišina deluje od tistega trenutka naprej, ko jo začneš zbirati." je odvrnil. "Starodavni čarovniki so si prizadevali za dokončen, dramatičen učinek, ki ga povzroči posameznikov prag tišine. Nekateri zelo talentirani izvajalci potrebujejo le nekaj minut tišine, da dosežejo želeni cilj. Ostali, manj nadarjeni, pa potrebujejo več časa, nekateri tudi dlje kot eno uro popolne tišine, preden dosežejo želeni učinek. Ta pa je nekaj, kar so stari čarovniki imenovali zaustavljanje sveta, trenutek, ko vse okrog nas preneha biti to, kar je vedno bilo.
To je trenutek, ko se čarovniki vrnejo k pravi naravi človeka," je nadaljeval don Juan. "Stari čarovniki so jo imenovali tudi popolna svoboda. To je trenutek, ko človek-suženj postane svobodno bitje, sposobno mojstrskih dejanj percepcije, ki kljubujejo naši linearni domišljiji."
Don Juan mi je zagotovil, da je notranja tišina avenija, ki vodi k pravi ukinitvi obsojanja - do trenutka, ko si čutne podatke, ki izvirajo iz širnega vesolja, prenehamo razlagati s svojimi čutili: trenutek, ko kognitivnost preneha biti sila, ki s pomočjo navad ter ponavljanja odloča o naravi našega sveta.
"Čarovniki potrebujejo trenutek preboja, da lahko prične notranja tišina delovati," je povedal don Juan. "Trenutek preboja je nekaj takšnega kot malta, ki jo zidar vlije med zidake. Šele, ko se malta strdi, nepovezane opeke postanejo struktura."
Že od začetka najinega druženja mi je don Juan ubijal v glavo vrednost, nujnost notranje tišine. Naredil sem vse, da bi sledil njegovim napotkom, in sem si poskušal sekundo za sekundo nabirati notranjo tišino. Nisem imel meril, po katerih bi lahko meril učinke tega nabiranja, niti nisem mogel presoditi, če sem dosegel kakšen prag. Samo trdovratno sem jo poskušal nabirati, ne le zato, ker je tako hotel don Juan, pač pa tudi zato, ker je že samo dejanje nabiranja zame predstavljalo izziv.
Nekega dne sva se z don Juanom lagodno sprehajala po glavni tržnici v Hermosillu. Bilo je zgodaj popoldne in dan je bil oblačen. Vročina je bila suha in bilo je pravzaprav kar prijetno. Mnogo ljudi je hodilo naokrog. Po tržnici so bile vsepovsod tudi trgovinice. Velikokrat sem že bil v Hermosillu, pa še nikoli poprej nisem opazil trgovinic. Vedel sem, da so bile tam, vendar jih nisem zavestno opazil. Tudi če bi bilo od tega odvisno moje življenje, ne bi mogel narisati zemljevida tržnice. Tistega dne, ko sva se z don Juanom sprehajala, sem poskušal locirati ter označiti trgovinice. Želel sem si, da bi imel nekakšno napravo, ki bi mi izurila spomin tako, da bi bil pripravljen za kasnejšo uporabo.
"Kot sem ti že mnogokrat povedal," je rekel don Juan in me zmotil iz osredotočenosti, "vsak čarovnik, kar jih poznam, pa najsi bo moški ali ženska, prej ali kasneje v življenju doživi trenutek preboja."
"Ali hočeš reči, da doživijo živčni zlom ali kaj takšnega?" sem ga vprašal.
"Ne, ne," je rekel med smehom. "Živčni zlomi so za osebe, ki se prepuščajo samim sebi. Čarovniki pa niso osebe. Povedati hočem to, da se mora v določenem trenutku nepretrganost njihovih življenj zlomiti, da bi se lahko notranja tišina nastanila v njih in postala aktiven del njihove strukture.
Tudi zate je zelo, zelo pomembno," je nadaljeval don Juan, "da namerno dosežeš trenutek preboja, ali pa si ga ustvariš umetno ali inteligentno.
"Kaj misliš s tem?" sem vprašal, zmeden zaradi pojasnila.
"Tvoj trenutek preboja," je rekel, "je prekinitev tvojega življenja, takšnega življenja, kakršnega poznaš. Vestno in natančno si opravil vse, kar sem ti bil naložil. Če si nadarjen, tega ne pokažeš. Izgleda, da je to tvoj stil. Nisi počasen, le delaš se, kot da si. Zelo si prepričan vase, delaš pa se, kot bi bil negotov. Nisi boječ, pa vendar se delaš, kot da se bojiš ljudi. Vse, kar počneš, kaže na eno samo stvar: vse to moraš neusmiljeno zlomiti."
"Ampak kako, don Juan? Kaj misliš s tem?" sem ga vprašal pristno razburjen.
"Mislim, da na koncu pravzaprav vse skupaj pristane pri enem dejanju," je rekel. "Zapustiti moraš svoje prijatelje. Od njih se moraš posloviti, za vedno. Ne moreš več potovati po bojevniški poti, če nosiš s seboj svojo osebno zgodovino. Če ne boš prekinil svojega življenja, te ne bom več mogel poučevati."
 "No, no, no, don Juan," sem rekel, "tu ti pa moram oporekati. Od mene zahtevaš preveč. Če sem iskren, mislim, da tega sploh ne morem narediti. Moji prijatelji so mi družina, so to, na kar se zanašam."
"Točno, točno tako," je pripomnil. "Nanje se zanašaš. Zatorej morajo proč. Čarovniki se zanašajo le na eno stvar: neskončnost. "
"Toda, kako naj to storim, don Juan?" sem ga otožno vprašal. Zdelo se mi je, da hoče od mene nekaj nemogočega.
"Samo oditi moraš," je rekel, kot bi bilo to samoumevno. "Odidi na kakršen koli način!"
"Ampak kam naj grem" sem ga vprašal.
"Svetujem ti, da si najameš sobo v enem izmed tistih neuglednih hotelov, ki jih poznaš," je rekel. "Čim grši je prostor, tem boljši je. Če so v sobi preproge in zidovi umazano olivne barve. je to še toliko boljše - izbrati si moraš takšno mesto, kakršnega sem ti ga nekoč pokazal v Los Angelesu."
Živčno sem se zasmejal ob spominu na dogodek, ko sva se z don Juanom vozila po industrijski coni Los Angelesa, kjer so bila sama skladišča in zanemarjeni hoteli za začasne goste. Don Juan je bil še posebno pozoren na enega izmed njih: reklo se mu je Edward sedmi. Za trenutek sva postala na ulici nasproti in si ga ogledala.
"Tisti hotel tam čez," je rekel don Juan in s prstom pokazal nanj, "je zame resnična prispodoba za življenje vsakega povprečnega posameznika na Zemlji. Če imaš srečo, ali če si neusmiljen, boš dobil sobo s pogledom na ulico, kjer boš lahko opazoval to neskončno parado človeške bridkosti. Če nimaš takšne sreče. ali če nisi tako neusmiljen, pa boš dobil sobo v notranjosti, s pogledom na zidove sosednje zgradbe. Pomisli na to, da bi moral preživeti vse svoje življenje razpet med ta dva pogleda, in da bi drugemu zavidal pogled na ulico. če bi imel sobo v notranjosti, prav tako pa tudi pogled na zidove, če bi bil na zunanji strani, naveličan zunanjega prizora."
Don Juanova primerjava me je neizmerno vznemirila, saj sem vse sprejel.
Zdaj, ko sem bil soočen s tem, da bom morda moral najeti sobo v hotelu, podobnem Edwardu sedmemu, pa nisem vedel, kaj naj rečem, ali kam naj grem.
"Kaj bi rad, da tam počnem, don Juan?" sem vprašal.
"Čarovnik si izbere tako mesto za umiranje." je povedal in mi nepremično zrl naravnost v oči. "Nikoli v svojem življenju še nisi bil sam. Zdaj je čas, da to narediš. V tisti sobi moraš ostati, dokler ne umreš."
Njegova zahteva me je preplašila, obenem pa me je tudi spravila v smeh.
"Ko bom to naredil," sem rekel don Juanu, "po kakšnih kriterijih naj se ravnam, da bom vedel, da sem mrtev razen če res hočeš, da dejansko fizično umrem?"
"Ne," je rekel. "Nočem, da ti umre fizično telo. Hočem, da umre tvoja osebnost. To sta zelo različni zadevi. V bistvu ima tvoja osebnost zelo malo skupnega s tvojim telesom. Tvoja osebnost je tvoj um, in verjemi mi, da tvoj um sploh ni tvoj."
"Kakšne neumnosti so pa to, don Juan, da moj um ni moj?" sem se slišal nervozno vprašati skozi nos.
"Nekega dne ti bom povedal več o tem," je rekel, "vendar ne, dokler si oblazinjen s svojimi prijatelji.
Kriterij, ki kaže na to, da je čarovnik mrtev," je nadaljeval, "se pokaže takrat, ko mu postane vseeno, če ima družbo; ali je sam. To se zgodi tistega dne, ko prenehaš hlepeti po družbi svojih prijateljev, ki jih sicer uporabljaš kot ščite, tistega dne, ko umre tvoja osebnost. Kaj praviš? Si za to?"
"Tega ne morem napraviti, don Juan," sem rekel. "Nima smisla, da bi ti lagal. Ne morem zapustiti svojih prijateljev."
"Nič hudega," je rekel povsem hladnokrvno. Izgledalo je, kot da moja izjava nanj ni naredila nobenega vtisa. "Ne bom se mogel več pogovarjati s tabo, lahko pa rečeva, da si se vsaj dosti naučil, medtem ko sva se družila. Naučil si se reči, ki te bodo okrepile, ne glede na to, ali se še vrneš ali pa ne."
Potrepljal me je po hrbtu in se poslovil od mene. Obrnil se je stran in preprosto izginil v gneči na tržnici, kot bi se bil zlil z njo. Za trenutek me je preplavil čuden občutek, da so bili Ijudje zastor, ki si ga je bil privzdignil in izginil za njim. Konec je prišel kot vse ostalo v don Juanovem svetu: naglo ter nepričakovano. V trenutku sem se znašel sredi agonije, pa nisem niti vedel, kako se je to zgodilo.
Moralo bi me zlomiti. Pa vendar me ni. Ne vem, zakaj, a bil sem vznesen. Čudil sem se, s kakšno lahkoto se je vse končalo. Don Juan je bil prav zares elegantno bitje. Nobenega obtoževanja, ne jeze, niti česa podobnega ni bilo. Sedel sem v svoj avto in se odpeljal, neizmerno srečen. Kar prekipeval sem od sreče. Kako nenavadno, da se je vse končalo tako gladko, sem si mislil, tako neboleče.
Moje potovanje domov je potekalo brez posebnosti. V Los Angelesu, v svoji domači okolici, sem opazil, da sem dobil med svojim zadnjim druženjem z don Juanom izjemne količine energije. Dejansko sem bil zelo srečen, zelo sproščen in s prenovljeno vnemo sem nadaljeval s tistim, kar sem imel za normalno življenje. Vse moje nadloge glede prijateljev, vsa moja spoznanja o njih, vse, kar sem bil povedal o tem don Juanu, vse je bilo pozabljeno. Bilo je, kot bi nekdo vse tisto izbrisal iz mojega spomina. Občasno sem se čudil, s kakšno lahkoto sem pozabil nekaj, kar je bilo nekoč tako pomembno, pa tudi temu, kako temeljito sem vse pozabil.
Vse je potekalo po pričakovanjih. Le ena neskladnost je bila v sicer brezhibni paradigmi mojega novega življenja: natančno sem se spominjal, da mi je don Juan povedal, da je moj odhod iz sveta čarovnikov povsem akademski, in da se bom vrnil. Zapomnil sem si in si tudi zapisal vsako besedo, izrečeno med najinim druženjem. V skladu z mojim normalnim, linearnim načinom pojasnjevanja ter spominjanja ni don Juan nikoli izjavil kaj takšnega. Kako sem se mogel spominjati stvari, ki se niso nikoli zgodile? Brezupno sem si belil glavo.

 

 

... Kognitivni sistem

"Nikoli ne bomo izvedeli," je ponovil, "kaj čuti krastača, ko sedi na dnu ribnika in si interpretira svoj krastačji svet okrog sebe." Njegov glas je bil izredno silovit in dokončen. "Torej, kaj mislite, da je to?" S časopisom je zamahnil prek glave.
Nadaljeval je s tem, da je razredu prebral nek časopisni članek, v katerem so poročali o delu nekega biologa. Tistega znanstvenika so citirali, da je opisal, kako se počuti krastača, ko plavajo insekti nad njeno glavo.
"Ta članek kaže nemarnost reporterja, ki je očitno napačno citiral znanstvenika," je izjavil profesor Lorca z vso profesorsko avtoritarnostjo. "Znanstvenik, ne glede na to, kako ničevo je morda njegovo delo, si ne bi nikoli dovolil, da bi počlovečil rezultate svojega dela, če seveda ni cepec."
S takšnim uvodom nam je predstavil najbolj sijajno predavanje o ločeni sposobnosti našega kognitivnega sistema ali pa kognitivrrega sistema kateregakoli drugega organizma. V svojem začetnem predavanju me je preskrbel z obilico novih zamisli, ki so bile izjemno poenostavljene, pripravljene na uporabo. Najbolj neobičajna se mi je zdela zamisel, da si vsak posameznik interpretira svet okrog sebe s svojimi specializiranimi čutili. Izjavil je, da človeško bitje ne more niti slutiti, kako je na primer bivati v svetu, ki mu vlada ekolokacija, kakršen je na primer svet netopirjev. Človeški um tu ne bi mogel nikdar doumeti niti najmanjše malenkosti. Pojasnil je, da v tem smislu niti dva kognitivna sistema, ki pripadata različnim organizmom, ne moreta biti enaka.

...

"Povej mi, don Juan," sem rekel, da bi zaključil pogovor v drugačnem vzdušju, "kaj je pravzaprav bitje, ki ve, da bo umrlo? O tem si mi tolikokrat govoril, vendar še nikoli podobno razložil."
"Ljudje so bitja, ki bodo umrla," je rekel. "Čarovniki strogo vztrajajo pri trditvi. da je edini način, da nam svet lahko postane razumljiv, pa tudi, da razumemo vse, kar počnemo, ta, da popolnoma sprejmemo dejstvo, da smo bitja na poti v smrt.
Brez tega osnovnega sprijaznjenja so naša življenja, dejanja in svet, v katerem živimo, neukrotljive zadeve."
"Ampak, ali je že samo sprijaznjenje s tem tako daljnosežno?" sem vprašal s protestnim tonom.
"Se razume!" je z nasmehom rekel don Juan. "Vendar pa ni vsa zvijača le v sprijaznjenju. Moramo ga utelesiti in vseskozi živeti z njim. Čarovniki vseh časov so vedno trdili, da je pogled na svojo smrt tisti, ki nas najbolj spametuje. Kar je narobe z nami, človeškimi bitji, in sicer že od nekdaj, je to, da verjamemo, da smo vstopili v kraljestvo nesmrtnosti, čeravno tega nikoli ne izustimo s toliko besedami. Obnašamo se, kot da ne bomo nikoli umrli - otročja domišljavost. Še bolj škodljiva kot občutek nesmrtnosti pa je njegova posledica: občutek, da lahko dojamemo to nepredstavljivo vesolje s svojim umom."
V kremplje me je neusmiljeno ujela najbolj smrtonosna primerjava zamisli: don Juanova modrost in znanje profesorja Lorce. Znanje obeh je bilo nepopustljivo, nejasno, vseobsegajoče ter kar najbolj privlačno. Nisem mogel napraviti ničesar drugega, kot da sem se prepustil toku dogodkov in mu dopustil, da me odpelje kamorkoli.

...

"Nujno je, da govoriš z njim," je rekel s kančkom nestrpnosti. "Čarovniki ne odobravajo ljudi v vakuumu. Pogovarjajo se z njimi; spoznajo jih. Izvlečejo zaključke. Primerjajo. Kar počneš ti, je rahlo otročje. Občuduješ iz daljave. To je podobno moškemu, ki se boji žensk. Na koncu njegove spolne žleze prevladajo nad strahom in ga prisilijo, da začne častiti prvo žensko, ki mu reče 'zdravo'."
Neizmerno sem se trudil, da bi se približal profesorju Lorci, vendar se je zdel kot neprebojna trdnjava. Ko sem se z don Juanom pogovarjal o svojih težavah, mi je pojasnil, da čarovniki razumejo vsakršno dejavnost z ljudmi, pa najsi bo še tako neznatna ter nepomembna, kot bojišče. Na njem so po svojih najboljših močeh uprizarjali svojo najboljšo magijo. Zagotovil mi je, da je trik v tem kako biti sproščen v situacijah, ko se odprto soočaš s svojimi nasprotniki, kar pa ni bila nikoli moja odlika. Izrazil je svoj odpor do sramežljivih dušic, ki se bojijo vsakršne interakcije celo do te mere, da čeravno vzajemno delujejo, vseeno le povzamejo ali si razložijo, v skladu s svojimi lastnimi psihološkimi pogledi, kaj se dogaja, ne da bi dejansko doumeli resničnost dogajanja. Delujejo, ne da bi kdaj bili del interakcije.
"Ne izpusti izpred oči človeka, s katerim si vpleten v vojno vihro," je nadaljeval. "Ne vdaj se mu takoj; poglej navzgor, poglej mu v oči. Takrat boš spoznal, da je človek, kot si ti. Ne glede na to, kaj govori, ne glede na to, kar počne, se trese od strahu, tako kot se tudi ti. Takšen pogled onesposobi nasprotnika; tedaj mu zadaj svoj udarec."
Nekega dne je bila sreča na moji strani: profesorja Lorco sem ugnal v kozji rog, ko sem ga srečal na hodniku pred njegovo pisarno.
"Profesor Lorca," sem rekel, "ali imate morda trenutek časa za pogovor z mano?"
"Kdo za vraga ste vi?" je rekel povsem naravno, kot da bi bil jaz njegov najboljši prijatelj in bi me le spraševal, kako se danes počutim?
Profesor Lorca je bil bolj neotesan, kot bi kdorkoli drug lahko bil, vendar njegove besede name niso delovale neotesano. Pokazal mi je stisnjene zobe, kot bi me hotel spodbuditi, naj odidem, ali pa mu povem kaj pomembnega.
"Sem študent antropologije, profesor Lorca," sem rekel. "Vpleten sem v terensko situacijo, kjer imam priložnost spoznavati kognitivni sistem čarovnikov."
Profesor Lorca me je pogledal nejeverno ter nelagodno. Njegove oči so izgledale kot dve modri pegi, napolnjeni s sovražnostjo. Z roko si je počesal lase nazaj, kot bi mu padali na obraz.
"Delam s pravim čarovnikom v Mehiki," sem nadaljeval, da bi ga opogumil, za odgovor. "Res je pravi čarovnik, veste. Trajalo je leto dni, da sem ga sploh prepričal, da se pogovori z mano."
Obraz profesorja Lorce se je sprostil; odprl je usta in med mahanjem kar najbolj občutljive dlani pred mojimi očmi, kot bi z njo mesil testo za pico, spregovoril. Nisem si mogel kaj, da ne bi opazil njegovih sijočih, zlatih zapestnih gumbov, ki sta se dovršeno prilegala njegovemu zelenkastemu športnemu jopiču.
"In kaj bi radi od mene?" je vprašal.
"Želim, da me za trenutek poslušate," sem rekel, "in se prepričate, če vas zanima kaj od tega, kar počnem."
Izvedel je gesto nenaklonjenosti ter resignacije z rameni, odprl vrata svoje pisarne in me povabil, naj vstopim. Vedel sem, da ne smem izgubljati časa in sem mu zelo neposredno opisal svojo terensko situacijo. Povedal sem mu, da sem se učil postopkov, ki nimajo nič opraviti s tem, kar sem našel v antropološki literaturi o šamanizmu.
Nekaj časa je premikal ustnice, ne da bi izustil kakšno besedo. Ko je spregovoril, je poudaril, da je hiba antropologov na splošno ta, da si nikoli ne vzamejo dovolj časa, da bi do potankosti spoznali vse nianse določenega kognitivnega sistema, katerega uporabljajo Ijudje, ki jih preučuje. 'Kognitivnost' je opredelil kot sistem tolmačenja, ki ga lahko posamezniki z uporabo izkoristijo. Pomaga jim doumeti, in to s kar največjo natančnostjo in strokovnostjo, vse pomenske vidike, ki ustvarjalo določeno preučevano socialno okolje.
Besede profesorja Lorce so mi osvetlile glavni namen mojega terenskega dela. Če nimam na razpolago vseh vidikov kognitivnega sistema šamanov starodavne Mehike, ne morem nikakor izraziti nobene zamisli o tem svetu. Če profesor Lorca ne bi izustil nobene besede več kot to, kar mi je bil povedal, bi bilo že več kot zadosti. Sledila je čudovita debata o kognitivnosti.
"Vaš problem," je rekel profesor Lorca, "je v tem, da kognitivni sistem našega vsakodnevnega sveta, s katerim smo seznanjeni, praktično že od rojstva naprej, ni enak kot kognitivni sistem čarovniškega sveta."
Ta izjava je v meni sprožila evforijo. Profesorju Lorci sem se neizmerno zahvaljeval in mu zagotovil, da v mojem primeru obstaja le en način delovanja: da bom sledil njegovi zamisli, četudi skozi pekel in nazaj.
"Kar sem vam povedal, je seveda splošno znano." je rekel. kot bi me naganjal ven iz sobe. "Vsak, ki bere, se zaveda tega, kar sem vam povedal."
Razšla sva se skoraj kot prijatelja. Don Juan je moje poročilo o uspehu v približevanju profesorju Lorci sprejel s čudno reakcijo. Po eni strani je don Juan izgledal navdušen, po drugi pa zaskrbljen.

na Drugo stran

 

Debata o tej knjigi