|
... BLATNE SENCE, predator
Sedeti z don Juanom je bilo zame eno izmed najprijetnejših doživetij.
Udobno sva sedela na tapeciranih stolih, zadaj njegove hiše, v gorah osrednje
Mehike. Bilo je pozno popoldne. Pihljal je blag vetrič. Sonce je bilo
za hišo in nama je sijalo v hrbet. Svetloba zahajajočega sonca je ustvarila
izjemne zelene sence na visokih drevesih na dvorišču. Drevesa so rasla
vsenaokrog posestva, kar je zabrisalo pogled na kraj, kjer je živel. Zaradi
tega sem imel tam vselej občutek, da sem v divjini, sicer v drugačni divjini,
kot je bila pusta sonorska puščava, pa vendar v divjini.
"Danes se bova pogovorila o najpomembnejši temi čarovništva,"
je nenadoma spregovoril don Juan, "in začela bova s pogovorom o energetskem
telesu."
Energetsko telo mi je bil opisal že neštetoktat, in sicer je dejal,
da je to skupek energetskih polj, ki sestavljajo fizično telo, katerega
lahko vidimo kot energijo, ki se pretaka po vesolju. Dejal je,
da je manjše, bolj kompaktno ter na pogled težje, kot je svetlobna krogla
fizičnega telesa.
Don Juan mi je pojasnil, da sta telo ter energetsko telo dva skupka energetskih
polj, ki ju je stisnila skupaj neka skrivnostna, lepljiva sila. Še in
še je poudarjal, da je po mnenju čarovnikov starodavne Mehike sila, ki
povezuje to skupino energetskih polj, najskrivnostnejša sila v vesolju.
Njegovo osebno mnenje je bilo, da je bila ta sila neoporečno bistvo vsega
vesolja, dejanski seštevek vsega, kar obstaja.
Izjavil je, da sta fizično ter energetsko telo dve edini izenačeni
obliki energije, ki sta na voljo človeškim bitjem. Zatorej ni priznaval
nobenega drugega dualizma kot le-tega. Menil je, da je delitev na telo
in um, dušo in meso, le izrodek uma, od koder izhaja brez kakršnekoli
energetske osnove.
Don Juan je dejal, da vsakdo zmore, če je discipliniran, bolj približati
energetsko telo k fizičnemu. Navadvo je razdalja med njima neizmerna.
Ko energetsko telo vstopi v določen doseg. katerega razdalja je različna
pri vsakem posamezniku, lahko vsak izmed nas, če je dovolj discipliniran,
z vztrajnostjo ustvari iz njega natančno kopijo svojega fizičnega telesa
- kar pomeni tridimenzionalno, trdno telo. Od tod izvira čarovniška zamisel
o drugem ali dvojniku. V istem smislu ter z enako discipliniranostjo si
lahko vsakdo ustvari svoje tridimenzionalno, trdno telo, ki je natančna
kopija njihovega energetskegu telesa - v smislu eteričnega naboja energije;
ta je človeškemu očesu nevidna, kot vsa druga energija.
Ko mi je don Juan vse to povedal, sem se odzval tako, da sem ga vprašal,
če je opisoval kakšen mitični teorem. Odvrnil je, da v zvezi s čarovniki
ni nič mitičnega. Čarovniki so praktična bitja in to, kar so opisovali,
je bilo vedno trezno ter stvarno. Po mnenju don Juana je težava pri razumevanju
tega, kar čarovniki počno, v tem, da so izhajali iz drugačnega kognitivnega
sistema.
Ko sva tistega dne sedela za njegovo hišo v osrednji Mehiki, je don Juan
povedal, da je energetsko telo ključnega pomena pri vsem, kar se že dogaja
v mojem življenju. Kot energetsho dejstvo je videl, da se
mi je moje energetsko telo bližalo z veliko naglico, namesto da bi se
od mene oddaljevalo, kot je navadno.
"Kaj pomeni to, da se mi približuje, don Juan?"
"To pomeni, da te bo nekaj zadelo kot strela," je rekel z nasmehom.
"Grozovita stopnja nadzora bo vstopila v tvoje življenje, vendar
ta nadzor ne bo tvoj, saj pripada energetskemu telesu."
"Ali s tem misliš, don Juan, da me bo nadzorovala neka zunanja sila?"
sem ga vprašal.
"Množica zunanjih sil te kontrolira v tem trenutku," je odvrnil
don Juan. "Nadzor, o katerem govorim, je nekaj, kar se ne da ubesediti.
To je tvoj nadzor, a hkrati tudi ni tvoj. Ne moremo ga opredeliti, vendar
ga lahko na vsak način izkusimo. In predvsem lahko z njim tudi upravljamo.
Zapomni si naslednje: seveda se da z njim upravljati v tvojo popolno korist,
ki pa spet ni tvoja korist, temveč korist energetskega telesa. Vendar
pa si energetsko telo ti sam, zato bi lahko s tem nadaljevala v nedogled,
če bi želela to opisati. Jezik je pomanjkljiv. Vsa ta doživetja so izven
obsega sintakse."
Zelo hitro se je zmračilo in listje dreves se je zeleno svetilo še
trenutek poprej, preden se je popolnoma stemnilo in pooblačilo. Don Juan
je dejal, da bom v primeru, če bom dovolj pozoren na temo listja brez
osredotočanja pogleda, tam lahko zagledal bežečo senco, ki mi bo prečkala
vidno polje.
"To je primeren del dneva za to, kar želim, da napraviš," je
dejal. "Potrebuješ le trenutek, da v sebi sprožiš potrebno pozornost.
Ne odnehaj, dokler ne ujameš tiste bežeče sence."
Res sem zagledal neko skrivnostno bežečo črno senco, projicirano na drevesno
listje. Bila je lahko ena senca, ki se je premikala sem ter tja, ali pa
množica bežečih senc, ki so se premikale iz leve na desno, iz desne v
levo ali pa navzgor v zrak. Izgledale so mi kot debele, črne, orjaške
ribe. Zdelo se mi je, kot bi ogromne mečarice letale po zraku. Pogled
na to me je vsega prevzel. Nato sem se končno prestrašil. Bilo je že pretemno,
da bi se videlo listje, pa sem še vedno videl bežeče sence.
"Kaj je to, don Juan?" sem ga vprašal. "Vse naokrog vidim
same bežeče sence."
"Ah, to je le širno vesolje," je dejal, "neprimerljivo,
nelinearno, izven dosega sintakse. Čarovniki starodavne Mehike so bili
prvi, ki so videli bežeče, črne sence, torej so jim sledili naokrog. Videli
so jih tako, kot jih vidiš ti, in videli so jih kot energijo, ki se pretaka
po vesolju. In zares so odkrili nekaj nepojmljivega. "
Prenehal je govoriti in me pogledal. Njegovi premori so bili umeščeni
dovršeno. Vedno je prenehal govoriti, ko sem bil na trnih.
"Kaj so odkrili, don Juan?" sem vprašal.
"Odkrili so, da imamo sopotnika za vse življenje," je rekel
jasno, kolikor je bilo mogoče. "Imamo predatorja, ki je prispel iz
globin vesolja, da prevzame nadzor nad našimi življenji. Človeška bitja
so njihovi ujetniki. Predator je naš vladar ter gospodar. Napravil nas
je pokorne, nemočne. Če se želimo upreti, zaduši naš upor. Če želimo delovati
neodvisno, od nas zahteva, da tega ne naredimo."
Okrog naju je vladala tema in zdelo se je, da mi je to preprečilo
reagirati. Če bi bil dan, bi se do nezavesti smejal. V temi sem se počutil
precej zadržano.
"Okrog naju je temno, kot v rogu," je dejal don Juan, "če
pa pogledaš s kotičkom očesa, boš še lahko vedno videl bežeče sence skakati
vseokrog sebe."
Imel je prav. Še vedno sem jih videl. Zaradi njihovega premikanja se mi
je zvrtelo. Don Juan je prižgal svetilko in tedaj je izgledalo, kot bi
se vse razpršile.
"Sam od sebe sem prispel do točke, ko so jo šamani starodavne Mehike
imenovali tema vseh tem," je povedal don Juan. "Ves čas sem
hodil kakor mačka okrog vrele kaše, ko sem ti namigoval, da nas ima nekaj
v ujetništvu. Zares smo ujetniki! To je bilo za čarovnike starodavne Mehike
energetsko dejstvo."
"Zakaj nam je ta predator zavladal na takšen način. kot ga opisuješ,
don Juan?" sem ga vprašal. "Mora obstajati kakšno logično pojasnilo."
"Ni pojasnila," je odvrnil don Juan, "kar je najbolj
preprosto pojasnilo na svetu. Zavladali so nam, ker jim pomenimo hrano,
in neizprosno nas izžemajo, ker smo njihovo sredstvo za preživetje. Enako,
kot mi redimo piščance na piščančjih farmah, v gallinerosih, nas
predatorji redijo v človeških farmah, v humnanerosih. Na takšen
način jim je hrana vselej na voljo."
Čutil sem, da se moja glava divje trese sem ter tja. Nisem mogel izraziti
svojega globokega nelagodja ter vznemirjenosti, vendar se je moje telo
zganilo, da bi ju dvignilo na površino. Popolnoma brez svoje volje sem
se stresel od glave do peta.
"Ne, ne, ne, ne," sem se slišal ugovarjati. "To je nesmisel,
don Juan. Govoriš o nečem pošastnem. To preprosto ne more biti res, za
čarovnike ali za povprečne Ijudi, ali pa za kogarkoli drugega."
"Zakaj pa ne?" je mirno vprašal don Juan? "Zakaj ne? Ali
zato, ker te to jezi?"
"Da, neznansko me jezi," sem odvrnil. "Te trditve so pošastne!"
"No," je dejal, "saj še sploh nisi slišal vseh trditev.
Počakaj še malo, da vidiš, kako se boš počutil. Podvrgel te bom desantu.
S tem mislim to, da bom tvoj um podvrgel silnim napadom, ti pa ne moreš
vstati in oditi, saj si ujet. Ne zato, ker bi te jaz imel v ujetništvu,
pač pa zato, ker ti bo nekaj v tebi preprečilo, da bi odšel, medtem ko
bo drugi del tebe popolnoma znorel. Zatorej se pripravi!"
V sebi sem čutil nekakšno željo po kazni. Imel je prav. Pod nobenim pogojem
ne bi zapustil njegove hiše. Pa vendar mi ni bila všeč niti beseda tega,
kar je govoril.
"Rad bi se obrnil na tvoj analitični um," je dejal don Juan.
"Pomisli za trenutek in mi nato povej, kako bi razložil razdvojenost
Ijudi med inteligenco inženirjev ter neumnostjo njihovega sistema prepričanj,
ali pa neumnostjo človeške protislovnosti. Čarovniki menijo, da so
nam predatorji vsilili naše sisteme prepričanj, naše zamisli o dobrem
in slabem ter naše socialne neumnosti. Oni so tisti, ki so nam zastavili
upanja, pričakovanja ter sanje o uspehu in neuspehu. Dali so nam pohlepnost,
požrešnost ter strahopetnost. Predatorji so tisti, ki so nas naredili
samozadovoljne, rutinske ter egocentrične."
"Toda, kako so lahko to storili, don Juan?" sem ga vprašal,
iz nekega vzroka še bolj razjarjen zaradi tega, kar je govoril. "Ali
nam vse to šepetajo na ušesa, medtem ko spimo?"
"Ne, tega ne počnejo tako. To je bedasto!" je dejal don Juan
z nasmehom. "Oni so neskončno bolj učinkoviti in organizirani kot
to. Da bi nas obdržali pokorne, slabotne in krhke, so se predatorji lotili
izjemnega manevra - izjemnega, seveda, iz vidika bojne strategije. Strašanskega
manevra iz vidika tistih, ki so mu podvrženi. Dali so nam svoj um!
Ali me slišiš? Predatorji so nam dali svoj um, ki postane naš um. Um predatorjev
je temačen, protisloven, čemeren, v strahu, da ga ne bi kdaj odkrili.
Vem, da si, čeravno nisi nikoli trpel lakote," je nadaljeval,
"zaskrbljen glede hrane, kar ni nič drugega kot predatorjeva bojazen,
da bo njegov manever vsak trenutek odkrit in bo ostal brez hrane. Skozi
um, ki je dejansko njihov um, predatorji vrinejo v naša življenja, karkoli
jim ustreza. In na ta način si zagotovijo nivo varnosti, ki blaži njihov
strah."
"Ne gre za to, da ti ne bi hotel verjeti na besedo, don Juan,"
sem rekel. "Lahko bi, vendar je v tem nekaj tako odvratnega, da se
mi dobesedno upira. Sili me, da zavzatnem protislovno stališče. Če je
res, da nas jedo, kako to delajo?"
Don Juanu je na obrazu zaigral širok nasmeh. Bil je neizmerno zadovoljen.
Razložil je, da čarovniki vidijo otroška človeška bitja kot čudne svetlobne
krogle energije, ki so od vrha do dna pokriti z nekakšno bleščečo prevleko,
z nekakšnim plastičnim ovojem, ki natančno ovija njihove energetske kokone.
Dejal je. da se predatorji prehranjujejo z bleščečim plaščem zavesti,
in da do takrat, ko neko človeško bitje odraste, od bleščečega plašča
zavesti ostane le še ozek šop, ki poteka od vrha glave do prstov na
nogah. Ta šop ljudem omogoča, da lahko še naprej živijo, vendar komajda.
Kot bi bil v sanjah, sem don Juana Matusa zaslišal razlagati o tem, da
je po njegovem vedenju človeška vrsta edina, ki ima bleščeči plasti zavesti
zunaj svetlobnega kokona. Zatorej je človek lahek plen za zavest drugačnega
tipa, kakršna je težka zavest predatorjev.
Nato je izjavil kar najbolj pogubno stvar dotlej. Dejal je, da je ta
ozki šop zavesti center samorefleksije, kjer je človek neizbežno ujet.
Z igranjem nanjo predatorji ustvarjajo izbruhe zavesti, katere nato zaužijejo
na neusmiljen, predatorski način. Povzročajo nam nesmiselne težave, zaradi
katerih naraščajo tisti izbruhi zavesti, in na ta način nas ohranjajo
pri življenju, da se lahko prehranjujejo z energetskimi izbruhi naših
namišljenih skrbi.
Na tem, kar je govoril don Juan, je moralo biti nekaj, kar je bilo zame
tako uničujoče, da mi je tedaj dejansko postalo slabo. Po premolku, ki
je bil dovolj dolg, da sem si opomogel, sem don Juana vprašal: "Toda
zakaj čarovniki starodavne Mehike ter današnji čarovniki, čeravno vidijo
predatorje, ne napravijo ničesar v zvezi s tem?"
"Midva ne moreva ničesar v zvezi s tem napraviti," je rekel
don Juan z globokim, otožnim glasom. "Vse, kar lahko napraviva,
je le to, da sva disciplinirana do te mere, da se naju ne bodo mogli pritakniti.
Kako lahko zaprosiš svoje tovariše, naj se podvržejo takšni strogi disciplini?
Smejali se ti bodo in se iz tebe norčevali, tisti bolj agresivni pa te
bodo še premlatili. ln to ne zaradi tega, ker ti ne bi verjeli. V največjih
globinah vsakega človeškega bitja se skriva starodavna, poglobljena zavest
o obstoju predatorjev."
Moj analitični um je zanihal in se pričel odbijati naprej in nazaj,
kot jojo. Zapustil me je in se vrnil, spet me je zapustil in se zopet
vrnil. Karkoli je že govoril don Juan, je bilo groteskno, nedoumljivo.
Hkrati pa je bilo to kar najbolj smiselno, tako preprosto dejstvo. Pojasnilo
je prav vsak vidik človeške protislovnosti, ki sem se ga mogel domisliti.
Toda, kako bi nekdo to mogel jemati resno? Don Juan me je potiskal v prepad,
ki bi me lahko za vedno uničil.
Spreletel me je naslednji val občutka ogroženosti. Val ni izviral iz mene,
pa vendar je bil name pripet. Don Juan je z mano nekaj počel, nekaj, kar
je bilo skrivnostno pozitivno ter obenem tudi grozljivo negativno. To
sem občutil, kot bi poskusil odrezati tanko mreno, ki se je zdela, kot
bi bila prilepljena name. Njegove oči so bile nepremično uprte v moje.
Nato je umaknil pogled in mi pričel govoriti, ne da bi me gledal.
"Kadarkoli te dvomi mučijo do te mere," je dejal, "naredi
nekaj pragmatičnega v zvezi s tem. Ugasni luč. Prebodi temo; poglej, kaj
boš videl."
Vstal je, da bi ugasnil luči. Ustavil sem ga.
"Ne, ne, don Juan," sem rekel, "ne ugasni luči. Saj sem
v redu."
Kar sem takrat občutil, je bilo zame zelo nenavadno, strah pred temo.
Že sama misel na to me je izredno vznemirila. Vsekakor sem nekaj notranje
vedel, vendar se tega ne bi upal niti dotakniti ali dvigniti na površino.
Tudi v sanjah ne.
"Videl si bežeče sence ob drevesih," je dejal don Juan in se
naslonil nazaj na svojem stolu. "To je kar dobro. Rad bi, da jih
vidiš znotraj te sobe. Ničesar ne vidiš. Loviš samo bežeče podobe. Za
to imaš dovolj energije."
Bal sem se, da bo don Juan vseeno vstal in ugasnil luč, kar je res napravil.
Dve sekundi za tem sem kričal na ves glas. Ne le. da bi ujel bežen pogled
na tiste bežeče podobe, pač pa sem jih slišal, ko so mi piskali v ušesih.
Don Juan se je skoraj zadušil od smeha, ko je prižgal luč.
"Kako razdražljiv fant!" je dejal. "Po eni strani je neomajen
brezvernik, po drugi strani pa temeljit pragmatik. Pripraviti se moraš
za ta notranji spopad. Sicer se boš napihnil kot krastača in se nato razpočil."
Don Juan me je še globlje in globlje prebadal. "Čarovniki starodavne
Mehike," je dejal, "so videli predatorja. Imenovali so ga letalec,
saj skače skozi zrak. To ni prijeten prizor. To je orjaška senca, črna
kot oglje, črna senca, ki skače skozi zrak. Nato se splošči, ko prileti
na tla. Čarovniki starodavne Mehike so se precej zavzemali, da bi ugotovili,
kdaj se je prvič pojavil na zemlji. Verjeli so, da je človek nekoč moral
biti bitje osupljivih vpogledov, mojstrskih dejanj zavesti, ki so dandanes
mitološke legende. Nato pa se zdi, kot bi se nenadoma vse končalo, mi
pa imamo uspavanega človeka."
Hotel sem se razjeziti, ga ozmerjati s paranoikom, vendar se nekako nisem
počutil upravičeno, da bi to storil, kot mi je bilo v navadi. Nekaj v
meni je prestopilo točko, kjer sem si zastavljal svoje najbolj priljubljeno
vprašanje: Kaj, če je vse, kar je povedal, resnično? V tistem trenutku,
sredi tiste noči, ko se je bil pogovarjal z mano, sem globinah svojega
bitja občutil, da je govoril popolno resnico, vendar pa sem obenem in
enako močno tudi verjel, da je vse, kar govori, absurdno.
"O čem govoriš, don Juan?" sem slabotno vprašal. Moje grlo je
bilo zadrgnjeno. Komajda sem lahko dihal.
"Pravim ti to, da nimamo za nasprotnika kakšnega preprostega predatorja.
Je zelo premeten in dobro organiziran. Drži se metodičnega sistema, da
nas naredi nemočne. Človek, magično bitje, kakršno naj bi bil, ni več
magičen. Je navaden kos mesa.
Za Ijudi ni več sanj, ostanejo le še sanje živali, katero redijo, da bodo
postale kosi mesa: banalne, konvencionalne, imbecilne."
Don Juanove besede so v meni povzročale čudno telesno reakcijo, primerljivo
z občutkom slabosti. Bilo je, kot bi mi spet postalo slabo. Vendar je
slabost prihajala iz dna, iz srčike mojega bitja. Nehote so me zgrabili
krči. Don Juan me je močno stresel za ramena. Čutil sem, kako mi je vrat
kolebal naprej in nazaj zaradi pritiska njegovega prijema. To dejanje
me je v trenutku pomirilo. Občutil sem več nadzora.
"Ta predator," je dejal don Juan, "ki je seveda neorgansko
bitje, nam ni povsem neviden, kot so nam nevidna ostala neorganska
bitja. Menim, da jih kot otroci vidimo, vendar se odločimo, da je
tako grozljivo, da si ne drznemo razmišljati o tem. Otroci bi seveda lahko
vztrajali pri osredotočanju na prizor, vendar jim to preprečujejo vsi
ostali.
Edina možnost, ki preostane človeštvu." je nadaljeval, "je disciplina.
Disciplina je edino, kar jih odvrača. Vendar z njo ne mislim stroge rutine.
V mislih nimam tega, da vsako jutro vstaneš ob pol šestih in se polivaš
z mrzlo vodo, dokler ne pomodriš. Čarovniki kot discipliniranost razumejo
sposobnost soočanja z očitnimi nenavadnostmi, ki niso del naših pričakovanj.
Zanje je disciplina umetnost: umetnost soočanja z neskončnostjo brez pomislekov,
ne zaradi tega, ker bi bili močni in robustni, pač pa zato, ker občutijo
strahospoštovanje.
"Na kakšen način bi jih čarovniška disciplina lahko odvračala?"
sem ga vprašal.
"Čarovniki pravijo, da disciplina naredi bleščeči plašč zavesti
neužiten za letalce," je rekel don Juan med podrobnim preiskovanjem
mojega obraza, kot bi iskal znake nejevere. "Rezultat je ta, da predatorji
postanejo zbegani. Neužiten bleščeči plašč zavesti ni del njihove
kognitivnosti, predpostavljam. Ko postanejo zmedeni, nimajo več druge
možnosti, kot da opustijo svojo pokvarjeno nalogo.
Če se predatorji nekaj časa ne prehranjujejo z našim bleščečim plaščem
zavesti," je nadaljeval, "se bo le-ta vedno bolj obnavljal.
Če do skrajnosti poenostavim to zadevo, lahko rečem, da čarovniki odrivajo
predatorje stran dovolj dolgo, da se jim bleščeči plašč zavesti obnovi
in jim zraste prek prstov na nogah. Ko zraste prek nivoja prstov na nogah,
je zopet zrasel na svojo naravno velikost. Čarovniki starodavne Mehike
so govorili, da je bleščeči plašč zavesti kot drevo. Če ga ne oklestimo,
zraste na svojo normalno velikost ter volumen. Ko zavest doseže nivoje,
ki so višje od prstov na nogah, postanejo izjemni manevri percepcije samoumevni.
Velika ukana tistih starodavnih čarovnikov," je nadaljeval don Juan,
"je bila obremenjevanje letalčevega uma z disciplino. Ugotovili
so, da se v bo primeru, če nam letalčev um uspe zasičiti z notranjo
tišino, tuja inštalacija pognala v beg, zato so vsakega izmed svojih vajencev,
ki so bili vpleteni v manever, z gotovostjo prepričali v tuj izvor uma.
Tuja inštalacija se vrne, to ti zagotavljam, vendar ni več tako močna,
in prične se proces, v katerem bežanje letalčevega uma postane rutinsko,
dokler nekega dne dokončno ne zbeži. Zares žalosten dan! To je dan, ko
se moraš opreti le na lastna sredstva, ki so neznatna. Nikogar ni, ki
bi ti pravil, kaj storiti. Ni več nobenega uma tujega izvora, ki bi ti
narekoval bedarije, na katere si navajen.
Moj učitelj, nagual Julian, je vse svoje učence svaril," je nadaljeval
don Juan, "da je to najtežji dan v čarovnikovem življenju, zakaj
naš pravi um, ki nam pripada, skupna vsota vseh naših izkušenj, je po
vse življenje trajajoči podjarmljenosti postal sramežljiv, negotov ter
sumnjičav. Osebno bi rekel, da se šele v tistem trenutku za čarovnika
prične prava bitka. Ostalo je bila le priprava."
Postal sem pristno vznemirjen. Želel sem izvedeti več, vendar je nek
del mene zahteval, da preneham. Tisti del je namigoval na mračne posledice
ter kazen, nekaj takega, kot bi se name spustil bes samega boga, saj sem
se vtikal v nekaj, kar je prepovedano s strani njega samega. Neizmerno
sem se namučil, da sem omogočil svoji radovednosti, da je zmagala.
"Kaj-kaj-kaj misliš s tem?" sem se slišal zamomljati, "z
obremenjevanjem letalčevega uma?"
"Disciplina neizmerno obremeni letalčev um," je odvrnil. "Zatorej
s svojo discipliniranostjo čarovniki porazijo tujo inštalacijo."
Bil sem prevzet od njegovih izjav. Prepričan sem bil, da je don Juan ali
overjeno blazen, ali pa mi pripoveduje nekaj tako grozljivega, da je vse
v meni otrpnilo. Vendar pa sem opazil, kako hitro sem zbral energijo,
da bi lahko zanikal vse, kar je bil povedal. Po trenutku paničnosti sem
se pričel smejati, kot bi mi don Juan povedal šalo. Slišal sem se celo
reči: "Don Juan, don Juan, si pa res nepopravljiv!"
Don Juan je izgledal, kot bi razumel vse, kar sem doživljal. Zmajal je
z glavo na obe strani, nato pa je oči usmeril navzgor v nebo, kot bi izražal
gesto hlinjene obupanosti.
"Tako nepopravljiv sem," je dejal, "da bom letalčev um,
ki ga nosiš v notranjosti, še enkrat šokiral. Razkril ti bom eno izmed
najbolj nenavadnih skrivnosti čarovništva. Opisal ti bom odkritje, za
katerega so čarovniki potrebovali tisoče let, da jim ga je uspelo potrditi
ter utrditi."
Pogledal me je ter se zlobno nasmehnil. "Letalčev um zbeži za
vedno," je dejal, "ko se čarovniku uspe oprijeti tiste vibrirajoče
sile, ki nas ohranja povezana v skupek energetskih polj. Če čarovnik dovolj
dolgo zadržuje pritisk, letalčev um poražen pobegne. In natanko to boš
storil tudi ti: oprimi se energije, ki te ohranja povezanega."
Doživel sem kar najbolj nedoumljivo reakcijo, kar bi si jih mogel zamisliti.
Nekaj v meni se je dejansko streslo, kot bi doživelo pretres. Vstopil
sem v stanje neizmerne prestrašenosti, kar sem v trenutku povezal s svojim
verskim ozadjem.
Don Juan me je premeril z očmi od glave do peta.
"Bojiš se božje jeze, ali ne?" je vprašal. "Lahko si prepričan.
da to ni tvoj strah. To je letalčev strah, ker ve, da boš storil
natanko to, kar ti bom ukazal."
Njegove besede me sploh niso pomirile. Počutil sem se še huje. Dejansko
so me proti svoji volji stresali krči in nikakor si nisem mogel pomagati.
"Ne skrbi," je dejal don Juan nadvse mirno. "Kot dejstvo
vem, da se ti napadi hitro iztrošijo. Letalčev um sploh ni sposoben nikakršne
koncentracije."
Čez nekaj trenutkov se je vse končalo, kot je bil napovedal don Juan.
Če bi spet trdil, da sem bil osupel, bi bilo to premilo. Tokrat se mi
je prvič v življenju, ne glede na to, ali sem bil z don Juanom ali pa
sam, zgodilo, da nisem vedel, če prihajam ali odhajam. Želel sem vstati
iz stola ter hoditi naokrog, vendar me je bilo na smrt strah. Bil sem
poln racionalnih domnev, obenem pa sem bil napolnjen tudi z infantilnim
strahom. Pričel sem globoko dihati, ko je hladen znoj oblil moje celotno
telo. Nekako sem se zatopil v kar najbolj neznoseu prizor: črne, bežeče
sence, ki so skakale vse naokrog mene, kamorkoli sem pogledal.
Zaprl sem oči in glavo naslonil na naslon tapeciranega stola. "Ne
vem, v katero smer naj se zasučem, don Juan," sem dejal. "Nocoj
ti je res uspelo, da si me zmedel."
"Preveva te notranja bitka," je izustil don Juan. "Spodaj
v svojih globinah veš, da si nesposoben zvrniti sporazum, po katerem bo
neobhodni del tebe, bleščeči plašč zavesti, služil kot nepojmljiv
vir prehranjevanja nepojmljivim entitetam. Drugi del tebe pa se bo proti
tem okoliščinam boril po vseh svojih močeh.
Revolucija čarovnikov," je nadaljeval, "je v tem, da ne
spoštujejo dogovorov, v katerih niso sodelovali. Nihče me nikoli ni vprašal,
če se strinjam, da me zaužijejo bitja z drugačnim tipom zavesti. Moja
starša sta me pripeljala na ta svet le zato, da bi bil lahko hrana, kot
sta bila tudi onadva, in to je konec zgodbe."
Don Juan je vstal s stola ter pretegnil roke in noge. "Tu sediva
že ure in ure. Čas je, da se odpraviva v hišo. Jedel bom. Ali bi jedel
z mano?"
Zavrnil sem ga. Moj želodec je bil razdejan.
"Mislim, da bo bolje, če se odpraviš spat," je dejal. "Napad
te je uničil."
Nisem potreboval še dodatnih spodbud. Zrušil sem se v posteljo in zaspal
kot mrtvec.
Doma je čez čas zamisel o letalcih postala ena izmed mojih glavnih življenjskih
dogem. Prispel sem do točke, ko sem čutil, da ima don Juan v vsem popolnoma
prav. Ne glede na to, kako močno sem se trudil, nisem mogel ovreči njegove
logike. Bolj kot sem o tem razmišljal, bolj kot sem se pogovarjal s svojimi
tovariši ter opazoval njih in sebe, bolj intenzivno je bilo moje prepričanje,
da nas nekaj dela nezmožne kakršnekoli dejavnosti, interakcije ali misli,
ki ne bi imela v žariščni poziciji jaza. Moja skrb, kot tudi skrb vsakogar,
s komer sem govoril, je bila v zvezi z jazom. Ker nisem mogel najti nobenega
pojasnila za takšno univerzalno homogenost, sem verjel, da je don Juanov
način razmišljanja najprimernejši način za tolmačenje tega fenomena.
Kolikor je bilo mogoče, sem se poglobil v branje mitov ter legend. Med
branjem sem izkusil nekaj, česar nisem še nikoli poprej: vsaka knjiga,
ki sem jo prebral, je bila zgolj interpretacija mitov in legend. V vsaki
je bil očiten homogeni um. Stili so bili sicer različni, vendar je bilo
sporočilo med vrsticami povsod homogeno enako: čeravno je bila tema nekaj
tako abstraktnega, kot so miti in legende, je avtorjem vedno uspelo, da
so vpletli izjave o sebi. Homogeno sporočilo med vrsticami vsake izmed
tistih knjig ni bilo navedena tema knjige; namesto tega je postalo sredstvo
za potrebe jaza. Nikoli se še nisem počutil tako.
Svojo reakcijo sem pripisal don Juanovemu vplivu. Neizbežno vprašanje,
ko sem si ga zastavljal, je bilo: ali on name vpliva tako, da vse to vidim,
ali pa dejansko obstaja nek tuji um, ki nam narekuje vse, kar počnemo?
Zopet sem zapadel v zanikanje in brezglavo sem nihal med zanikanjem ter
odobravanjem in spet zanikanjem. Nekaj v meni je vedelo, da je bilo to,
na kar je namigoval don Juan, energetsko dejstvo, vendar je nekaj drugega
v meni, enako pomembnega, vedelo, da je vse to nesmiselno. Končni rezultat
mojega notranjega spopada je bil občutek zlovešče slutnje, občutek, da
nadme prihaja nekaj neznansko nevarnega.
V antropološkem smislu sem poglobljeno raziskal pojem letalcev
v drugih kulturah, vendar nisem našel prav ničesar, kar bi se nanje nanašalo.
Don Juan se je zdel kot edini vir informacij o tej temi. Naslednjič, ko
sem bil pri njem, sem takoj načel temo o letalcih.
"Trudil sem se po najboljših močeh, da bi racionalno razmišljal o
tem," sem dejal, "vendar tega ne morem napraviti. V nekaterih
trenutkih se popolnoma strinjam s tabo o predatorjih."
"Osredotoči svojo pozornost na bežeče sence, ki jih dejansko vidiš,"
je z nasmehom rekel don Juan.
Povedal sem mu, da bodo tiste bežeče sence povzročile konec mojega racionalnega
mišljenja. Videl sem jih povsod. Odkar sem takrat zapustil njegovo hišo,
nisem več mogel zaspati v temi. To, da sem spal s prižganimi lučmi, me
sploh ni motilo. V trenutku, ko pa sem ugasnil luč, je vse naokrog mene
pričelo skakati. Nikoli nisem videl popolnih obrisov senc. Vse, kar sem
videl, so bile samo bežeče črne sence.
"Letalčev um te še ni zapustil," je rekel don Juan. "Je
resno poškodovan. Po svojih najboljših močeh poskuša preurediti svoj odnos
s tabo. Vendar se je nekaj v tebi razdelilo za vedno. Letalec to ve. Resnična
nevarnost je, da bi te lahko letalčev um premagal s tem, da bi te utrudil,
ter te prisilil v predajo s protislovji v zvezi s tem, kar ti govorim
jaz in s tem, kar ti govori on.
Vidiš, letalčev um nima nobenih tekmecev," je nadaljeval don Juan.
"Ko nekaj predlaga, se sam strinja s svojim predlogom in te prepriča,
da si storil nekaj vrednega. Letalčev u~n ti bo govoril, da je, karkoli
ti že govori Juan Matus, čisti nesmisel, nato pa se bo isti um strinjal
s svojim predlogom; `da, seveda, to je neumnost', si boš rekel. Na takšen
način nas premagajo.
Letalci so bistveni del vesolja," je nadaljeval, "in jemati
jih moramo kot to, kar v resnici so - grozljivi, pošastni. Oni so sredstvo,
s katerim nas vesolje preizkuša.
Mi smo energetske sonde, ki jih je ustvarilo vesolje," je nadaljeval,
kot da se ne bi zavedal, da sem prisoten, "in ker mi posedujemo energijo,
ki ima zavest, smo sredstva, s katerimi vesolje postane zavestno samega
sebe. Letalci so nenadomestIjivi izzivalci. Ne moremo jih jemati kot karkoli
drugega. Če nam to uspe, nam vesolje dovoli nadaljevati."
Želel sem, da bi don Juan povedal več. Vendar je samo rekel: "Napad
se je končal nazadnje, ko si bil tu; samo toliko lahko rečeš o letalcih.
Čas je za drugačen manever."
Ponoči nisem mogel spati. V zgodnjih jutranjih urah sem lahno zadremal,
dokler me ni don Juan zvlekel iz postelje in me odpeljal na sprehod po
gorah. Podoba okolice je bila tu, kjer je živel, povsem drugačna kot sonorska
puščava, vendar mi je svetoval, naj se ne zapletam v primerjave. Ko prehodiš
petsto metrov, vsak kraj na zemlji izgleda povsem enako.
"Ogledi so za Ijudi v avtomobilih,a je dejal. "Potujejo z neverjetnimi
hitrostmi, ne da bi v to vložili kakršnekoli napore. Ogledi niso za sprehajalce.
Ko se na primer voziš v avtu, lahko zagledaš orjaško goro, katere izgled
te povsem prevzame. Izgled iste gore te ne bo tako prevzel, če jo pogledaš
med hojo; prevzela te bo na drugačen način, še posebno, če jo moraš preplezati
ali obhoditi."
Tistega jutra je bilo zelo vroče. Hodila sva po posušeni rečni strugi.
Skupna točka te soteske ter sonorske puščave so bili milijoni insektov.
Mušice in muhe vseokrog mene so bile kot kamikaze, ko so se mi zaganjale
v nozdrvi, oči ter ušesa. Don Juan mi je rekel, naj ne bom pozoren na
njihovo brenčanje.
"Ne poskušaj jih odgnati z roko," je strogo izustil. "Odženi
jih z namero. Okrog sebe vzpostavi energetsko pregrado. Utišaj
se in iz tvoje tišine se bo zgradila pregrada. Nihče ne ve, kako se to
napravi. To je ena izmed tistih reči, ki so jih stari čarovniki imenovali
energetska dejstva. Prekini svoj notranji dvogovor. To je vse,
kar potrebuješ.
Želim ti predlagati čudaško zamisel," je nadaljeval don Juan medtem,
ko je še vedno hodil pred mano.
Moral sem pospešiti hitrost hoje, da sem se mu lahko dovolj približal
in slišal vse, kar mi je govoril.
"Poudariti moram, da je ta zamisel tako čudaška, da se ti bo upirala,"
je dejal. "Že vnaprej ti povem, da je ne boš mogel sprejeti z lahkoto.
Vendar te dejstvo, da je čudna, ne bi smelo odvračati. Ti si socialni
znanstvenik. Zatorej je tvoj um vedno naklonjen raziskavam, ali ne?"
Don Juan se je nesramno norčeval iz mene. Tega sem se zavedal, vendar
me ni motilo. Morda je zaradi tega, ker je hodil tako hitro, da sem se
moral izredno truditi, da sem ga dohajal, njegov sarkazem odpadel. Namesto
da bi me to razburilo, me je spravilo v smeh. Moja nedeljena pozornost
je bila osredotočena na to, kar je govoril. Insekti so me prenehali nadlegovati
morda zato, ker sem napravil energetsko pregrado okrog sebe, ali pa zato,
ker sem tako zavzeto poslušal don Juana, da mi njihovo brenčanje ni bilo
več mar.
"Čudaška zamisel," je dejal počasi, saj je odmeril učinek svojih
besed, "je ta, da vsako človeško bitje na tej Zemlji reagira povsem
enako, ima enake misli ter enake občutke. Zdi se, kot bi se vsi na iste
dražljaje odzivali bolj ali manj enako. Te reakcije so sicer nekako
zamegljene zaradi njihovega maternega jezika. Če to odstranimo, so povsem
enake reakcije, ki pestijo vsakega človeka. Rad bi, da postaneš glede
tega radoveden, seveda kot socialni znanstvenik, in se prepričaš. če lahko
formalno utemeljiš tovrstno homogenost."
Don Juan je nabral vrsto rastlin. Nekatere so bile komaj vidne. Izgledale
so bolj kot alge, kot mahovje. Držal sem mu torbo in nisva se več pogovarjala.
Ko je nabral dovolj rastlin, se je napotil nazaj proti domu in spet je
hodil, kolikor hitro je mogel. Dejal je, da želi očistiti, ločiti te rastline
ter jih primerno namestiti, preden se preveč posušijo.
Zavzeto sem se zapletel v nalogo, ki mi jo je naprtil. Pričel sem s poskusom,
da bi si v mislih obnovil, ali vem za kakršnekoli časopisne članke, ki
bi govorili o tej temi. Mislil sem. da bom moral to raziskati, in želel
sem pričeti z branjem vseh del, napisanih o 'nacionalnih karakterjih'.
Postal sem navdušen nad temo, povsem slučajno. Kar takoj sem hotel oditi
domov, saj sem si nameraval nalogo vzeti k srcu. Don Juan je, preden sva
prišla do njegove hiše, sedel na visoko, skalno polico, od koder je imel
razgled na dolino. Nekaj časa ni rekel ničesar. Ni bil zadihan. Ni mi
bilo jasno, zakaj se je ustavil in usedel.
"Tvoja današnja naloga," je dejal nenadoma, "je ena izmed
najbolj skrivnostnih stvari v čarovništvu, nekaj, kar je izven dosega
jezika, nedoumljivo. Čarovniška skrivnost mora izvirati iz niča in
vrniti se mora v nič. To je umetnost bojevnikov popotnikov: neopaženi
morajo uiti skozi šivankino uho. Zato se pripravi ter se trdno nasloni
s hrbtom ob to skalo, kolikor je mogoče daleč od roba. Jaz bom ob tebi,
če omedliš ali padeš."
"Kaj načrtuješ, don Juan?" Moj strah je bil tako očiten, da
sem ga opazil in znižal glas.
"Želim, da prekrižaš noge ter vstopiš v notranjo tišino," je
dejal. "Reciva, da želiš izvedeti, katere članke bi lahko poiskal,
da bi ovrgel ali potrdil, kar sem ti naložil, da opraviš v svojem akademskem
osredju. Vstopi v notranjo tišino, vendar ne zaspi. To ni potovanje skozi
temno morje zavesti. To je videnje iz notranje tišine."
Precej težko mi je bilo vstopiti v notranjo tišino, ne da bi zaspal.
Boril sem se s skoraj nepremagljivo željo, da bi zaspal. Uspelo mi je
in znašel sem se v situaciji, kako sem gledal v dno dolile iz goste megle,
ki me je obdajala. Nato sem videl nekaj, kar mi je nagnalo strah v kosti.
Videl sem ogromno senco, katere premer je meril morda pet metrov, kako
je skočila skozi zrak in pristala z zamolklim udarcem. Udarec sem čutil
v kosteh, vendar ga nisem slišal.
"Zares so težki," mi je don Juan zašepetal na uho. Močno, kolikor
je mogel, me je držal za levo roko.
Videl sem nekaj takšnega, kot bi se blatna senca zvijala po tleh, nato
pa je spet močno odskočila, morda petnajst metrov daleč, in spet pristala
z zloveščim, zamolklim udarcem. Boril sem se, da ne bi izgubil koncentracije.
Prestrašen sem bil bolj, kot bi mogel racionalno opisati. Oči sem obdržal
uprte v blatno senco na dnu doline. Nato pa sem zaslišal kar najbolj čudno
brenčanje, mešanico zvokov prhutanja kril ter hreščanja radia, ki ni natančno
nastavljen na pravo frekvenco. Udarec, ki je sledil, je bil nepozaben.
Z don Juanom naju je pretresel do temeljev - orjaška črna blatna senca,
ki je pristala točno pred nama.
"Ne bodi prestrašen," mi je ukazal don Juan. "Obdrži svojo
rrotranjo tiširio in odšla bo stran."
Tresel sem se od glave do peta. Jasno sem se zavedal, da me bo blatna
senca, če mi ne bo uspelo obdržati notranje tišinie, prekrila kot
odeja in me zadušila. Ne da bi izgubil temo okrog sebe, sem zavpil na
ves glas. Nikoli še nisem bil tako razjarjen, tako skrajno zafrustriran.
Blatna senca je ponovno odskočila, očitno na dno doline. Še vedno sem
kričal in se tresel. Zaradi tolikšne intenzivnosti svojega razburjenja
sem izgubil občutek za čas. Morda sem omedlel.
Ko so se mi občutki vrnili, sem ležal v svoji postelji, v hiši don Juana.
Okrog čela sem imel ovito brisačo, prepojeno z ledeno vodo. Imel sem vročino.
Ena izmed don Juanovih družabnic me je z alkoholom drgnila po hrbtu, po
prsnem košu ter po čelu, vendar mi to ni prineslo olajšanja. Vročina,
ki sem jo čutil, je izhajala iz mojih globin. Povzročila sta jo gnev in
občutek nemoči.
Don Juan se je smejal, kot bi bilo to, kar se mi je dogajalo, najbolj
smešna stvar na svetu. Brez konca se je krohotal.
"Nikoli si ne bi mislil, da si boš videnje letalca vzel tako k srcu,"
je dejal.
Prijel me je za roko in me odpeljal za hišo, kjer me je potopil v ogromen
čeber z vodo, in sicer povsem oblečenega - s čevlji, z uro in vsem ostalim.
"Moja ura, moja ura!" sem zavpil.
Don Juana je kar zvilo od smeha. "Ne bi smel nositi ure, ko me prideš
obiskat," je dejal. "Zdaj si uničil svojo uro!"
Snel sem si uro in jo odložil poleg čebra. Spomnil sem se, da je vodoodporna,
zato se ji ni nič zgodilo. Dejstvo, da me je potopil v čeber, mi je neznansko
pomagalo. Ko me je don Juan potegnil iz ledene vode, sem si pridobil nekoliko
nadzora.
"Ta prizor je grotesken!" sem kar naprej ponavljal, nezmožen
izustiti karkoli drugega.
Predator, ki ga je opisal don Juan, ni bil naravnan na dobroto. Bil je
nezaslišno težek, orjaški, brezbrižen. Čutil sem, kako nas prezira. Ne
glede na to pa nas je že nekdaj porazil in nas, kot se je izrazil don
Juan, naredil šibke, ranljive ter pokorne. Slekel sem si premočeno obleko
ter se zavil v pončo, sedel na svojo posteljo in nemočno zaihtel, a ne
zaradi sebe. Bil sem odločen, imel sem neupogljivo namero, da me ne bodo
pojedli. Ihtel sem zaradi svojih tovarišev, še zlasti zaradi svojega očeta.
Do tistega trenutka se nisem nikoli zavedal, da ga tako močno ljubim.
"Nikoli ni imel možnosti," sem se slišal ponavljati še in še,
kot besede ne bi bile resnično moje. Moj ubogi oče, najbolj obzirno bitje,
kar sem jih poznal, tako nežno, rahločutno, nemočno bitje.
|