|
Vaza je bila skoraj 4 metre globoko v kamniti plasti, ki jo geologi
imenujejo "pudding stone". Danes je ta kamnina konglomerat.
Po mnenju "United States bolj znana pod imenom Roxburyjev I Geological
Survey" (Geološke uprave ZDA) ta kamnina izhaja iz predkambrijskih
period, kar pomeni, da je stara več kot 600 milijonov let.
Michael A. Cremo, gornje trditve in nadaljevanje članka smo povzeli iz
njegovega zapisa, objavljenega v ameriškem magazinu UFO, avtor tudi slovenske
uspešnice Prikrita zgodovina c~loveštva (knjigo bo mogoče kmalu kupiti
tudi v elektronski obliki) je član Inštituta Bhaktivedanta, to je oddelka
za znanstvene študije pri Mednarodnem združenju za zavest Krišne. Skoraj
30 let je podrobno preučeval starodavne indijske sanskrtske spise, med
drugim tudi tako imenovani Puranas ali po naše "zgodovine".
Te vsebujejo poročila o c~loveških civilizacijah, ki so živele na našem
planetu v stotinah milijonih let. V tem času naj bi, sodeč po teh spisih,
človeška bitja, kot smo mi sami, sobivala z inteligentnimi rasami opicam
podobnih bitij. Avtor meni, da na podlagi zgodovin Puranas lahko izoblikujemo
dve napovedi, povezani z arheološkimi najdbami.
V skladu s prvo lahko pričakujemo, da bomo našli za gonetno mešanico človeških,
fosilov in artefaktov, med katerimi bodo nekateri zelo primitivni, drugi
pa na tehnološko visoki ravni, vsi pa bodo stari več sto milijonov let.
Resnica je, da so take predmete tudi res našli. Druga napoved pravi, da
bodo uradni znanstveniki te arheološke dokaze o koeksistenci ljudi in
opicam podobnih bitij priredili tako, da se , bodo ujemali z njihovim
linearno-progresivnim konceptom časa in evolucije, kjer so najprej obstajale
preproste in šele kasneje kompleksnejše oblike.
Tudi ta napoved se je že uresničila. Znanstveniki so tudi v resnici selektivno
izbrisali številne dokaze o starodavnosti anatomsko modernih ljudi. Izbris
so dosegli tako, da so obstoječa dognanja filtrirali, pri čemer so se
v znanstvenem diskurzu ohranila le dognanja, ki so bila v skladu z določenimi
vnaprej , ustvarjenimi mnenji; dognanja pa, ki se niso ujemala s temi
vnaprej ustvarjenimi mnenji, so izločili iz znanstvenega ,, diskurza.
Raziskovalci NLPjev se dobro zavedajo, kako deluje filtriranje znanstvenih
dognanj, t.j. brisanje dokazov na določenem raziskovalnem '' področju.
Proces filtriranja znanja znotraj preučevanja človekovega izvora sistematično
poteka že približno 150 let. Leta 1849 so v Kaliforniji odkrili zlato.
Iskalci zlata so se začeli trumoma zgrinjati na to področje in kopali
vsepovsod. Zlata mrzlica je završala tudi na območju Table Mountaina v
okrožju Tuolumne. Usedline na Table Mountain so prekrite s stotinami metrov
trdega bazalta, kar preprečuje vnos predmetov od zgoraj. Zlatonosni pesek
ob živi skali je po mnenju današnjih geologov star od 33 do 55 milijonov
let. Zlatokopi so odkrili človeške artefakte in ostanke človeških kosti
v rudniških jaških prav na omenjenem nivoju. Predmete in fosile so našli
tudi v zlatonosnem pesku iz višjih sub-bazaltnih slojev, ki so stari najmanj
9 milijonov let.
Predmetov niso našli le na lokaciji Table Mountain-a, ampak tudi na drugih
lokacijah v isti regiji.
Med najdenimi artefakti so bile konice sulic iz obsidiana ter kameni možnarji
in tolkači. J. H. Neale je na primer 60 metrov globoko v rovu rudnika
Montezuma Tunnel na obmocju Table Mountain-a odkril kamen možnar in tolkač.
Primerek, ki je ležal v zlatonosnem pesku ob živi skali, naj bi bil torej
star med 33 in 55 milijoni let. Vsa ta odkritja je zbral in znanstveni
srenji predstavil dr. J. D. Whitney (1880), geolog s kalifornijske geološke
uprave, v knjigi, ki jo je založil Prirodopisni muzej Peabody Harvardske
univerze.
Kaj se je zgodilo z vsemi temi dobro dokumentiranimi odkritji, ki pričajo
0 prisotnosti človeka v Kaliforniji v času pred 55 milijoni let? William
H. Holmes, priznan antropolog z inštituta Smithsonian v Washingtonu je
izkoristil ves svoj ugled in vpliv, da je omajal verodostojnost dr. Whitneya
in njegovih odkritij. Holmes je med drugim zapisal: "Če bi profesor
Whitney znal ceniti zgodovino človeške evolucije, kot jo razumemo danes,
se ne bi prenaglil z razkrivanjem svojih zaključkov, ne glede na množico
pomembnih dokazov, s katerimi se je soočil."
Z drugimi besedami, če se dejstva ne ujemajo s priljubljeno teorijo, je
potrebno dejstva, pa četudi gre za pomembno množico le-teh, odmisliti.
Marsikdo bo pomislil, da se je to lahko dogajalo le v 19. stoletju, vendar
ni tako. Februarja 1966 so bila odkritja o rudnikih zlata v Kaliforniji
in drugi zanimivi primeri iz knjige "Prepovedana arheologija"
prikazani v TV oddaji mreže NBC pod naslovom "Skrivnostni izvor človeka".
Oddajo je produciral in režiral Bill Cote s sodelavci. Med snemanjem oddaje
je avtor knjige producentom naročil, naj stopijo v stik s Prirodoslovnim
muzejem Phoebe Hearst kalifornijske univerze Berkeley ter zaprosijo za
dovoljenje, da posnamejo tam shranjene artefakte. Dovoljenja niso dobili.
Ker predmetov niso smeli na novo posneti, so uporabili fotografije, ki
so bile posnete in objavljene v 19. stoletju.
' Ko so oddajo predvajali, so jo gledalci dobro sprejeli, zato so se pri
NBC-ju odločili, da predvajanje ponovijo. Predstavniki uradne znanosti,
ki jih je vznejevoljilo že prvo predvajanje, so po, skušali ponovitev
oddaje preprečiti. Ker niso bili uspešni, so skušali prepričati vlado
ZDA, naj ukrepa proti NBC-ju.
17. junija 1996 je dr. Allison R. Palmer, predsednik Inštituta za kambrijske
, študije, pisal Zvezni komisiji za komunikacije (vladni agenciji, ki
podeljuje licence televizijskim družbam):
"Televizija NBC bi se morala v najbolj gledanem času tako dolgo opravi-
, ' čevati svojim gledalcem, dokler ne bi le ti jasno dojeli, da je šlo
za prevaro. Poeg tega bi morala mreža NBC plačati dovolj veliko denarno
kazen, da bi lahko z njo ustanovili sklad, namenjen znanstvenemu izobraževanju
javnosti."
Zvezna koi misija kaznovala NBC, je spodletel, a že samo dejstvo, da
je do tega poskusa prišlo, marsikaj pove. Naj še omenimo, da so kopijo
Palmerjevega pisma poslali vodilnim delavcem na NBC-ju ter jo objavili
na internetu, kjer so med drugim tudi vabili znanstvenike, naj pošiljajo
pisma podpore na naslov Zvezne komisije.
V 70. letih je mlada geologinja Virginia Steen-McIntyre delala za U.S.
Geological Survey. V tem obdobju se je udeležila datacije arheološkega
najdišča v Mehiki v kraju Hueyatlaco blizu mesta Puebla. Antropologinja
Cynthia Irwin-Williams je na tem mestu odkrila tehnološko razvito kameno
orodje. Tako sofisticirano orodje se navadno pripisuje ' anatomsko modernemu
človeku. Na osnovi štirih različnih metod (uranum series, tephra hydration,
fission track in stratigrafije) je Virginia Steen-McIntyre s sodelavci
ugotovila, da so bili predmeti v Hueyatlacu stari več kot 250.000 let.
To je bilo nepričakovano iz dveh razlogov. V znanstvenem svetu uveljavljeno
prepričanje narekuje, da se je človek v Severni Ameriki pojavil pred 25.000
leti, še več, večina konzervativnih znanstvenikov meni, da se je človek
v Severni Ameriki pojavil šele pred 12.000 leti. Še bolj presenetljivo
pa je, da so se človeška bitja, ki bi bila sposobna iz delati tako orodje,
po prevladujočem mnenju na svetu razvila šele pred 100.000 leti in ne
prej.
Antropologinja, ki je vodila dela na najdišču, je bila zelo nezadovoljna
s podatki, ki so ji jih posredovali Virginia Steen-McIntyre in sodelavci.
Sama je želela slišati številko 25.000 let ali manj, ne pa 250.000 let!
Virginia Steen-McInItyre pa je ostala trdna v svojem pre, pričanju, da
je bila starost 250.000 let pravilna. Za svoje prepričanje je morala plačati
visoko ceno. Poročilo o svojem delu je le s težavo objavila, morala pa
se je soočiti tudi z obtožbami, da išče publiciteto znotraj svoje stroke.
Kmalu je ' izgubila mesto predavateljice na fakulteti. Ko je želela nadaljevati
kariero na področju geologije, so ji to poskušali preprečiti.
Svoje izkušnje s procesom filtriranja , dognanj je Virginia Steen-McIntyre
opisala v pismu Estelli Leopold, pomočnici urednika revije Quaternary
Research I (30. marec 1981): "Problem je veliko širši in se ne nanaša
le na najdišče Hueyatlaco. Gre za prikrojevanje znanstvenih dognanj, ki
ga izvajajo s prikrivanjem "enigmatičnih podatkov", takih, ki
so v nasprotju s prevladujočim načinom "razmišljanja".
Hueyatlaco je jasen primer tega. Ljudje, ki niso antropologi, težko razumejo
pomembnost teh datumov oziroma dejstvo, kako globoko je prevladujoča teorija
o človeški evoluciji ukoreninjena v naš način razmišljanja. Odkritje v
Hueyatlacu je zavrnila večina arheologov, saj je v nasprotju s to teorijo.
Primer Virginie Steen-Mclntyre kaže, da se proces prikrivanja dokazov
izvaja na zelo direkten način. V drugih primerih proces filtriranja dognanj
poteka na manj opazni in bolj prefinjeni ravni. Kaže se na primer kot
nesposobnost ustreznega evalviranja dokazov zaradi prisotnosti zelo močnih
teoretičnih predpostavk. Leta 1979 so na primer raz.iskovalci v Tanzaniji
odkrili nožne odtise v usedlinah vulkanskega pepela, ki so bili stari
3,6 milijonov let. Po mnenju Mary Leakey in drugih znanstvenikov se ti
odtisi ne razlikujejo od odtisov stopal anatomsko modernega človeka. Prevladujoča
razlaga v tem primeru je, da so to sledi avstralopiteka, človeka-opice
iz tistega obdobja. Raziskave so pokazale, da se nobena od fosilnih kosti
nog avstralopitekov ne ujema z omenjenimi odtisi, ki so jih poimenovali
odtisi Laetoli. Avstralopitek je imel med drugim veliko daljši palec na
nogi kot moderni človek. Še danes ni nobenega dvoma, da odtisi Laetoli
lahko pripadajo edino anatomsko modernemu človeku. Večina znanstvenikov
pa noče niti pomisliti na to možnost, saj je trdno prepričana, da se je
anatomsko moderni človek razvil šele pred 100.000 leti in v nobenem primeru
ni mogel obstajati pred 3,6 milijoni let v Afriki.
Vprašali bi se lahko, ali obstajajo ostanki človeškega skeleta iz tega
obdobja. Odgovor je pritrdilen. Take fosile so na primer našli v kraju
Castenodolo blizu Brescie v severni Italiji. Tam je italijanski geolog
Giuseppe Regazzoni (1880) iz formacije modre ilovice iz obdobja srednjega
pliocena izločil ostanke kosti štirih individuumov, ki so bili stari 3
- 4 milijone let. Skeletni ostanki kažejo, da so bila bitja v Castenodolu
anatomsko moderni ljudje.
Nekateri so poskušali zadevo razložiti, češ da so bili ostanki prinešeni
na to mesto pred nedavnim, vendar se je Regazzoni kot profesionalni geolog
dobro zavedal te možnosti. Natančno je pregledal usedlinske plasti, ki
so prekrivale ostanke in ugotovil, da so bile nedotaknjene. Približno
toliko star skelet so drugi raziskovalci našli v Savoni, prav tako v Italiji,
o čemer je znanstveni srenji poročal Arthur Issel leta 1868.
Številni vplivni znanstveniki pa so ta odkritja zavrnili na osnovi teoretičnih
predpostavk. Britanski arheolog R.A.S. Macalister je postregel z dobrim
primerom znanstvenega predsodka. Leta 1921 je ob opisovanju primera Castanedolo
ugotovil:
"Nekje mora biti napaka."
Toda zakaj? Ali ni ostankov odkril profesionalni geolog v plasti nedotaknjene
pliocenske gline? To za Macalisterja ni bilo dovolj, saj je zapisal:
"Potrditev pliocenskega datuma pri okostjih iz Castanedola bi ustvarilo
tako veliko nerešljivih problemov, da ne smemo biti v dvomu, ko izbiramo
med dvema alternativama: potrditvi ali zavrnitvi njihove pristnosti."
Macalister je seveda zavrnil njihovo pristnost. Zaradi ugleda, ki ga je
užival v znanstveni srenji, je njegovo dejanje nosilo pečat velike avtoritete.
Vredno je še enkrat ponoviti, kaj dokazujejo fosili iz Castanedola: da
so bili anatomsko moderni ljudje prisotni v Italiji v istem obdobju, ko
so v vzhodni Afriki nastali odtisi Laetoli. V Afriki so našli tudi fragmentarne
fosilne ostanke. Leta 1965 sta antropologa Bryan Patterson in William
W. Howells na lokaciji Kanapoi v Keniji našla fragment nadlahtnice. Ob
pregledu sta ugotovila, da se popolnoma ujema z nadlahtnično kostjo modernega
človeka. Tudi drugi znanstveniki so ugotovili, da se kost razlikuje od
kosti avstralopitekov.
Nadlahtnica iz Kanapoia je stara od 4 do 5 milijonov let. Lahko pa gremo
časovno še bolj nazaj. Francoski antropolog Gabriel de Mortillet (1883)
v svoji knjigi "Le Pr, historique" poroča o popolnem anatomsko
modernem človeškem skeletu, najdenem v miocenski formaciji v Midiju (Francija),
ki je star najmanj 5 milijonov let, ter o skeletu, najdenem v eocenski
formaciji v Del Montu (Švica), ki je star najmanj 38 milijonov let. Najdenih
je bilo tudi nekaj človeških artefaktov, ki so približno toliko stari,
na primer kameno orodje, ki ga je v mioenski formaciji blizu Lizbone našel
Caro Ribeiro (1873), vodja Portugalske eološke uprave. Orodje je bilo
staro ribližno 20 milijonov let. Ribeiro ga je ajprej razstavil v Geološkem
muzeju v izboni. Na začetku 20. stoletja so muejski delavci zamenjali
napise ter jih naomestili z mlajšim, bolj sprejemljivimi datumi. Kasneje
so artefakte preprosto dstranili in spravili v skladišče.
Kameno orodje sta našla tudi Louis ourgeois (1873) v miocenski formaciji
kraju Thenay (Francija) ter Fritz Noet
ing (1894) iz indijske geološke uprave miocenski formaciji v Burmi.
O teh odkritjih iz poznega 19. stoleta so pisali v znanstvenih revijah
in razravljali na znanstvenih konferencah. dini razlog za njihovo odsotnost
iz seanjih strokovnih tekstov je dejstvo, da ostavljajo pod vprašanje
prepričanje o edavnem izvoru človeka.
V ZDA so 3,5 m globoko v sloju preoga v Macoupin County (Illinois) našli
loveško okostje. Prekrivala ga je 50 cm ebela nedotaknjena plast skrilavca.
remog, v katerem so našli okostje, je iz karbonske periode, kar pomeni,
da e bil fosilni ostanek star približno 300 milijonov let. Poročilo o
tem odkritju je ilo objavljeno leta 1862 v decembrski tevilki revije The
Geologist. V časopisu Morrisonville Times, ki je izhajal v Morisonville
v Illinoisu, natančneje v števili, ki je izšla 11. junija 1891, pa beremo
zlati žili, ki so jo odkrili znotraj masivega kosa premoga. Žilo je odkrila
gopa S.W. Culp, ko je hotela razbiti na anjše dele večji kos premoga.
Ob tej riliki so na geološkem uradu države llinois izjavili, da je bil
premog z zlato ilo iz karbonske dobe, se pravi star 300 ilijonov let.
Leta 1897 je rudar v rudniku preoga blizu Websterja v državi Iowa našel
kamen z vklesanimi liki. Daily ews (2. april 1897) v Omahi (Nebrasa) je
takrat takole poročal:
"Kamen je temno sive barve, dolg ribližno 50 cm, širok 25 in debel
približno 6 cm. Na površini kamna, ki je zelo trd, so narisane črte, ki
oblikujejo več popolnih likov romba. V sredi vsakega romba je spretno
vklesana podoba starega človeka."
Zanimiv je tudi kovinski lonec, ki ga je leta 1912 Frank J. Kenwood našel
v bloku premoga v lokalni termoelektrarni v Thomasu, Oklahoma. Kenwood
je odkritje takole opisal v izjavi, ki jo je podal vpričo notarja:
"Naletel sem na masiven blok premoga, ki je bil prevelik, da bi ga
uporabil v tej obliki. Vzel sem kovaško kladivo in udaril po njem. Kovinski
lonec je padel iz njegove notranjosti, o čemer priča odtis, ki ga je pustil
v kosu premoga."
Kenwood je odkril, da je bil kos premoga izkopan v rudniku Wilburton.
Po mnenju geološke uprave države Oklahoma je premog iz tega premogovnika
star 312 milijonov let.
Takih zagonetnih odkritij je še veliko. V zadnjih desetletjih so južnoafriški
rudarji naleteli na stotine
kovinskih krogel z utori, izdolbenimi v višini ekvator, ja. Ena od
najdenih krogel ima celo tri take vzporedne utore. Krogle so iz zelo trdega
materiala. Roelf Marx, kurator, muzeja Klerksdorp v južni Afriki, je o
kroglah pisal v pismu, ki ima datum 12. september 1984:
"Krogle so bile najdene v pirofilitu,ki ga kopljejo v bližini mesteca
Ottosdal ' v zahodnem Transvaalu. Pirofilit je pre
cej mehka sekundarna kamnina, ki se je oblikovala tekom sedimentacije
pred približno 2,8 milijarde let. Krogle pa so
iz zelo trde snovi in jih tudi z jeklenim orodjem ni moč opraskati..."
Za nastanek teh krogel, ki so očitno človeški artefakt, še nihče ni ponudil
zadovoljive razlage.
Omenili smo le nekaj od stotin dobro dokumentiranih primerov, ki dokazujejo
starodavnost človeške rase na našem planetu. Še danes prihajajo na dan
predmeti, stari od 100.000 do več kot dveh milijard let. Menimo, da bi
v kontekstu teh najdb absolutno morali upoštevati hipoteze o zunajzemeljskih
stikih in intervencijah.
Standardne razlage o razvoju hominidov nas prepričujejo, da se
je človeška linija razcepila od prednikov današnjih šimpanzov pred približno
5 milijoni let. Prvi hominidi ali človeku podobni primati so bili t.i.
Australopithecinae. Kasnejši razvoj je pripeljal do Homo habilisa in Homo
erectusa. Končno so se pred približno 100.000 leti razvili anatomsko moderni
ljudje, kot smo mi sami. Znanstveniki pravijo, da je to edina hipoteza,
ki sloni na dejanskih dokazih. Resnica je, da nam podrobno preučevanje
zgodovine arheologije odkrije, da so arheologi odkrili veliko dokazov,
ki kažejo na to, da je človeška prisotnost na Zemlji veliko starejšega
datuma. Ti rezultati so bili objavljeni v knjigah FORBIDDEN ARCHEOLOGY
("Prepovedana arheologija", Cremo in Thompson, 1993) in v skrajšani
verziji iste knjige THE HIDDEN HISTORY OF THE HUMAN RACE, ki je to poletje
izšla v slovenščini pod naslovom "Prikrita zgodovina človeške rase".
Omenjeni knjigi močno odmevata med mainstreamovskimi arheologi in antropologi,
o čemer pripoveduje knjiga FORBIDDEN ARCHEOLOGY'S IMPACT ("Odmev
knjige Prepovedana arheologija", Cremo, 1995).
Na Dunaj med nerazrešene skrivnosti
Revija Misteriji vas vabi na Dunaj, na ogled razstave Nerazrešene skrivnosti.
V muzejskih katakombah si bomo pod strokovnim vodstvom Ivana Mohoriča
ogledali predmete, za katere strokovnjaki še niso našli razlage, kdaj
in kako so nastali, rabo ali pomen: kamne s skrivnostnimi napisi, kristalne
lobanje, kipec astronavta, prikaz kirurških posegov v kamnu itd. Več kot
500 izkopanin predmetov, ni mogoče umestiti v nobeno znano zgodovinsko
obdobje in so zbrani iz številnih muzejskih in zasebnih zbirk.
Odhod na enodnveni izlet na Dunaj je 8. septembra ob 6. uri iz Ljubljane.
Informacije in prijave v agenciji Quo Vadis, 01/507-18-03.
Obstoj pomembnih dokazov govori u prid tezi, da sega človeška prisotnost
na Zemlji veliko globlje u zgodovino časa, kot so pripravljeni priznati
"strokovnjaki."
Misteriji ; september 2001
|
