Huainanzi (Modreci iz Huainana)
3. stoletje pr. n. š.

Zakon izhaja iz pravičnosti, pravičnost izhaja iz tistega, kar ustreza družbi. Kar ustreza družbi, je v skladu s človeškimi srci. To je bistvo vladanja.

Zato tistih, ki razumejo osnove, posledice ne zmedejo, in tistih, ki vidijo bistvo, ne zamotijo podrobnosti.

Zakon ne pride iz nebes, niti ne zraste iz zemlje. Razvija se med ljudmi in vodi na pot samoizboljšanja.

Zato tisti, ki imajo to v sebi, tega ne odrekajo drugim; tisti, ki jim manjka, ga ne iščejo pri drugih. Kar je zapovedano za nižje sloje, v višjih slojih ne sme biti zapostavljeno, in kar je ljudstvu prepovedano, tega tudi voditelj ne bi smel početi.

Izgubljen narod ni tisti brez voditelja, ampak tisti brez zakona. Izkrivljenost zakonodaje ne pomeni, da zakona ni, ampak da zakon sicer obstaja, vendar ni uresničevan. In to je tako, kot da zakona ne bi bilo.

Zato morajo voditelji, ko zakon postavijo, sami najbolj vestno spoštovati njegova določila in ljudstvu dajati vzor. Zato se njihovi ukazi spoštujejo po vsej deželi.

Konfucij je rekel: "Kadar so ljudje osebno častni, jim drugi sledijo, četudi jim to ni ukazano; kadar ljudje niso osebno častni, jim drugi ne bodo sledili, pa čeprav jim bo ukazano. " Zato ljudje izvršujejo ukaze vodstva, če voditelji sami spoštujejo svoje zakone.

Alah, Buda, Jahve, Krišna, Kristus, Tlaloc, Venera, Zevs ... - umetnosti, znanost, filozofija

Plovila v templjih

Nekatere arheološke najdbe pričajo o nepojmljivem znanju in vrhunskih tehnologijah

Na prelomu zadnjega tisočletja je bilo zelo popularno razpredati o koncu sveta, o globalni katastrofi, o vseh mogočih svetovnih nesrečah, ki jih bodo povzročili hudi potresi, vulkanski izbruhi, poplave, premiki zemeljsilih polov, celo o bližajočem se kometu so vsi znali kaj povedati. Navkljub vsem tem govoricam in prerokbam vseh mogočih prerokov od davnitne do današnjega časa moramo z zadovoljstvom ugotoviti, da se ni zgodilo nič kaj takega. No, nekaj potresov in vulkanskih izbruhov pa tudi močnejših tornadov je že bilo, toda nič katastrofalnega. Najvztrajnejšim napovedovalcem prihodnosti tako ne preostane drugega kot tolažba, da je vse to, kar se je doslej zgodilo katastrofalnega, samo majhen uvod v tisto, kar se bo šele začelo dogajati na tretjem planetu našega osončja.

Podrobnejši pogled v preteklost nam sicer.res odkrije, da so se v naši daljni preteklosti zares dogajale globalne katastrofe, ki so nenadoma in na hitro uničile mnogotere življenjske vrste, različne mogočne civilizacije in njihove kulture. O teh dogajanjih nam govorijo tudi mnogi miti (zlasti o vesoljnem potopu), mitološka bitja (genetsko dodelana bitja), tehnološko zelo napredne arheološke najdbe (kovinski sferični predmeti iz pradavnine), premiki Zemljinega magnetnega pola (različrne polarizacije v zemeljskih plasteh), zapisi o starodavnih civilizacijah (Mahabharata), natančne sferične geometrične mape predantičnega sveta (Piri Re'is) itn.
več...

Čudne krogle Južne Airike in nenavadna cev iz Francije - uganki za zgodovinarje - Zanimiv posvet strokovnjakov v San Marinu

Sodobna znanost preživlja težke čase, saj ima skorajda vsak dan opraviti z novimi skrivnostnimi odkritji, ki jih ne more stlačiti v trenutno veljavno časovno lestvico razvoja našega planeta.

Kam vodi visokotehnološka medicina? Petinšestdesetletni internist in bioetik Linus Geisler iz Gladbecka, dolga leta glavni zdravnik v veliki regionalni bolnišnici, se boji, da v napačno smer. Praksa tete Eme je mrtva, pravi, človek je še vedno umrljiv, medicinski sistem pa nenasiten. Geisler je član komisije za etiko pri zdravniški zbornici Severno Porenje in kritično gleda na vprašanja evtanazije, transplantacije organov, genske tehnike in bioetike.

Vsota trpljenja se ne bo zmanjšala

Od kje smo; kam gremo?

Iz grobišča v Sungiru, posejanega z več kot 13.000 okrasnimi elementi, so izkopali ostanke 7 skeletov ki so stari 27.000 let.
Razkošno opremljeni grobovi Homo sapiensa izvirajo iz časov 'paleolitske revolucije'
V jami Zafarraya v Andaluziji pa so našli neandertalčev zob, ki je ravno toliko star.
Torej Homo sapiens in neandertalec sta bila sodobnika.

Genetiki munchenske univerze so iz kosti neandertalca ekstrahirali dedno zasnovo, ki je takšna, kot bi bila od kakega biološkega zunajzemeljskega bitja.
Torej neandertalci niso bistveno (sploh?) prispevali k naboru genov današnjih ljudi.

Grobnica v Sungiru pa je prinesla tudi prvi konkretni dokaz, da je bil cilj zmagoslavnega pohoda ljudi uničenje neandertalcev. V grobišču so strokovnjaki našli tudi veliko stegnenico z odsekanimi členki (neandertalčevo).

Prihodnost nas ne potrebuje?
The Observer, London

Novodobna tehnologija digitalne in biološke znanosti prinaša nevarnosti, ki so vsaj tako strahovite kot jedrsko, kemično in biološko orožje.

Tehnologije enaindvajsetega stoletja - genetika in robotika, na primer - pa so tako vplivne, da lahko ustvarijo povsem novo vrsto nesreč in zlorab. Te so prvič dostopne tudi posameznikom ali manjšim skupinam.

Opozarja tudi na nanotehnologijo - znanost, s katero je mogoče ustvariti neznatne atome ki bi po njegovem mnenju lahko sčasoma ustvarila drobne mehanizme, sposobne lastne reprodukcije

Razvrednotenje vrednot

Država mora zagotoviti red in mir. Ljudje ne smejo več razreševeti sporov z lastno fizično silo, če to dopustimo se bo država začela pogrezati v anarhijo.

Morala
To so dejanske vrednote, torej merila osebnega odločanja. Ta merila lahko ljudje ponotranjajo in se po njih ravnajo ali pa ne.
Vrednote imajo pomen samo, če si jih ljudje delijo.
Več ko je morale, ki si jo ljudje delijo (spoštujejo), manjša je potreba po čisto pravnem reševanju sporov. Če bi bili vsi ljudje prepojeni z istimi vrednotami, sporov sploh ne bi bilo.

Današnji čas je tak, da je moralni prostor po eni strani ne-zavrt, po drugi pa na idealiste gledajo kot na naivne tepčke. Kar se prodaja pod oznako opragmatizma ni nič drugega kot navadno pomanjkanje načelnosti. Lahko si zastavimo vprašanje, kakšna načelnost bi bila danes sploh sprejemljiva. Zakaj na 'trgu moralnih vizij' ni nobene, ki bi ljudi potegnila za seboj, jih angažirala in s tem postavila trden referenčni okvir tega kar 'je prav'.
Današnje politično forsirane in pravno institucionalizirane vrednote zahtevam časa enostavno ne ustrezajo več. Vrednote npr. ki bi bile družbeno in politično prilagojene situaciji gospodarskega obilja in tehnološkega napredka, bi morale biti bistveno bolj nesebične. Neoliberalizem dobesedno pooseblja japijevske vrednote sebičnosti, brezobzirnosti in grabežljivosti.
Socializem kot ideologija, in kot družbena praksa vsaj nominalno solidaren in altruističen.
Danes pa smo iz vulgarnega materializma, t.j. iz egoizma, naredili gospodarsko in siceršnjo, tudi japijevsko-bedasto ideologijo.
Družboslovno govorjeno imajo smisel samo vrednote, ki si jih ljudje neposredno dele, torej njihove skupne zaveze določenim, njim skupnim ciljem, namenom, smislom, upom in hrepenenjem.
Dosledni vrednostni sestav je v preteklosti predstavljalo krščanstvo. Cerkve so skrbele za ponotranjanje vrednot in tako za nenehno obnovo teh skupnih družbenih imenovalcev. V resnici sta torej odločilni po eni strani homogenost deljenih enot, po drugi pa intenzivnost zaveze tem vrednotam. Močnejša sta ta dejavnika, manj bo v držbi sporov.
Zastavlja se politično-interesno vprašanje, zakaj v resnici nastaja ta zaostanek v institucionaliziranih vrednotah- ali konkretno pri nas, zakaj je prišlo do akutnega anomičnega učinka, ki ga je imela regresija (pomik nazaj) na že presežene vrednote.
Pravna država temelji na pravno izraženih hierarahijah vrednot.
V razmerah ko ljudje vrednot nič več ne ponotranjajo, se dogaja da so pravno in v zakonih verbalno fiksirane vrednote edine na ketere se je sploh mogoče zanesti. Jasna vnaprejšnja in dosledno izvedljiva začrtanost pravnih vrednot do neke mere preprečuje nastajanje sporov. Ampak ne nujno zato, ker bi ljudje v te vrednote verjeli in jih čutili kot svoje, temveč zato, ker vnaprej vedo kaj jih čaka če pridejo pred sodišče.
Na najnižji stopnji moralnega razvoja gre torej za strah pred pravno sankcijo in ne za samoniklo moralno odločitev. Šele na višjih stopnjah moralnegha razvoja pride do dajavnega istovetenja s pravno-moralno normo.
Pravna sintagma 'dober poslovni običaj', nima nobenega smisla, če si stranki in njun sodnik ne delijo temeljnih poslovnih vrednot, ki naj bi jih vodile. In če bi jih? Protislovno je, da potem spora sploh ne bi bilo...
Danes ne družba ne politika ne pravo na vellika vprašanja varstva zasebnosti, evtanazije, genetskega inžiniringa, bioetike, genetskih raziskav, etike varstva okolja, eksperimentalne etike znanstvenikov in tehnologov, profesionalne etike zdravnikov, odvetnikov, psihologov, socialnih delavcev itd. nimajo odgovorov
(Zupančič, M. Boštjan. 2000. Pravo sredi razvredntenja vrednot: O odnosu med pravom, etiko in moralo. V Delo, Izziv 2000).

Raziskovanje vesolja

Idejo o vesolju z Zemljo v središču je razvil Pitagora v šestem stoletju pr.n.š., podrobneje jo je razložil Ptolomej. Obdržal se je skoraj 2000 let. tudi krščanska cerkev ga je sprejela, za njegovo obrambo je med drugimi sežgala Giordana Bruna.
Kopernik je l. 1543 postavil v središče sonce. Galileo Galilei je to teorijo potrdil. Johan Kepler je l. 1619 opisal poti okoli sonca, doplonil ga je Isaac Newton, z gravitacijo, v delu Principi (1687). Na osnovi tega znanja so izračunali kje je planet za Uranom, l. 1846 pa odkrili Neptun.
To je tipičen primer znanstvenega napredka - znanstvene teorije napovedujejo dejstva, ki jih še ne poznamo. Z opazovanjem narave jih potem (lahko) odkrijemo.
1915 je Albert Einstein končal splošno relativnostno teorijo, ki je opisala vesolje na osnovi ukrivljenosti časa in prostora. Resnico da masa ustvarja gravitacijo, je zamenjal s to, da masa ukrivlja prostor.
Nikomur pa še ni uspelo združiti vseh štirih osnovnih sil (gravitacije, šibke in močne jedrske sile ter elektromegnetne sile) v eno samo teorijo. Na osnovi relativnostne teorije so napovedali obstoj črnih lukenj, širjenje vesolja,.. Odkrili so da vesolje ni statično, da se vse galaksije odmikajo od nas s čedalje večjo hitrostjo. Odkrili so kozmično prasevanje, ostanek prapoka,..
Kvantna teorija je pokopala Einsteina. Pravi pa, da delcu ne moremo določiti mesta in gibanja hkrati; ne zaradi preslabih instrumentov, takšna je pač narava vesolja. Astronomi so ugotovili da galaksije niso enakomerno razporejene po vesolju. Zbirajo se v t.i. zidovih. Okrog njih so prazna območja brez galaksij. Zakaj tako ne vedo, opazili pa so da je proti ozvezdju device 50.000 galaksij. To je največja koncentracija mase, kar jih poznamo. V ta Veliki atraktor leti tudi naša galaksija. Torej tja gremo. Prišli pa smo iz nasprotne smeri.
Teorija superstrun poskuša povezati vse štiri osnovne sile v vesolju. Odkrili pa smo jo prekmalu, in ne posedujemo matematičnega znanja da bi jo razvozlali.
O koncu vesolja pa pravijo takole:
če ima večjo maso od kritične, se bo začelo po končnem času krčiti in se bo sesedlo vase.
Z maso enako kritični se bo še nekaj časa širilo, potem pa se bo ustavilo, sesedlo pa se ne bo.
Če ima maso manjšo od kritične se bo širilo za vedno.

Sonda Galileo buri domišjijo. Pod ledeno skorjo jupitrove lune naj bi bil ocean.
SETI išče življenje, imamo ogromne teleskope ki gledajo v vesolje, imamo naraščajoče vlaganje držav v vesoljske projekte, letijo pa samo v krožnico. Sonda Deep space leti z ionskim pogonom, od l. 1998, že leta 1969 so izstrelili raketo gnano z eksplozijami vodikovih bomb (jedrski pogon). Kmalu bomo torej letali po vesolju.

Raziskovanje vesolja; Boštjan klemenčič ; izziv 2000 ; 3.1.2000

Vzgoja za resnico

Z začetkom zhodne (in naše) civilizacije; z nastopom grške kulture, se pojavi vprašanje vzgoje. Platon v svoji državi, v prispodobi o votlini pravi da vzgoja ni le vzgoja ampak vselej prevzgoja.
Platon celotno obdobje vzgoje razdeli na: 3-6 vrtec, 7-10 osnovna, 11-17 srednja šola (literatura, glasba, matematika), 18-20 telesna vzgoja-vojaščina, 21-30 visoka šola (visoka matematika, geometrija, simetrija, harmonjija), 31-35 (filozofija, dialektika), 36-50 (dialektika kot metoda dialoga in kot nauk o idejah, mentorsko nadzorovano sodelovanje v državni upravi).
Šele ko je prevzgajanec pri petdestetih sposoben, ne le soočiti se z idejo Dobrega, ampak jo tudi povsem uzreti in zreti, jo imeti pred očmi pri vsem svojem delovanju, ko torej postane filozof, lahko šele prevzame vodenje države.
Tak sistem, modificiran seveda, uporabljamo še sedaj.
Cilj vzgoje kot prevzgoje od rojstva naprej je privzgojitev dolžnosti. Potemtakem človek ni nič drugega kot to, kar naredi iz njega vzgoja. Ali celo, prav dobra vzgoja je to, iz česar izvira vse dobro na svetu. To pomeni, da dobro samo po sebi ne obstaja apak je človekov lastni proizvod in iz dobre vzgoje izvirajoče dobro ni posledica izobraževanja, temveč vzgoje kot prevzgoje.
Nietzsche pravi : človeka je mogoče narediti za človeka, le tako da postane nadčlovek.
Ravno zaradi tega ker je človek dotakljiv in ranljiv, poudarja filozof Wetz, mora biti nominiran kot nedotakljiv.
Meje mojih pravic so meje, ki jih postavljajo pravice drugega, je splošno sprejete definicija.
Pravice in dolžnosti so korelativne in recipročne, niso pa identične. Vsi ki svoje razumevanje dobrega poskušajo ostalim vsiliti kot splošno Dobro, kot Resnico, kot generalno in univerzalno dogmo, onemogočajo človekove pravice s tem, da se sklicujejo na istovetnost pravic in dolžnosti, ter nato v imenu dolžnosti terjajo pokorščino, t.j. samoodpoved človekovim pravicam.

Dr. Tine Hribar ; vzgoja za resnico; izziv 2000 ; 3.1.2000

Teorija strun trdi da so sestavni deli vesolja drobcene nitke iz energije, ki tako kot strune (strings) nenehno vibrirajo. Iz njihovega nihanja, tako rekoč iz njihovih 'tonov', izvirjo po teoriji strun vsi znani elementarni delci, in tudi fizikalne sile.
To zeankrat temelji samo na teoriji, nič še ni eksperimntalno dokazano. Strune so namreč tako drobcene, da bi, če bi hoteli dokazati njihov obstoj, potrebovali pospeševalnik delcev, velik kot Rimska cesta.
Dejstvo je da fiziki trenutno nimjo nobene alternative teoriji strun. Obe veliki fizikalni miselni zgradbi namreč še vedno nepovezano stojita druga ob drugi: Einsteinova relativnostna teorija opisuje velike strukture v univerzumu, zvezde, galaksije in črne luknje; za molekule, atome in elementarne delce pa velja kvantna mehanika. Obe teoriji se na svojih področjih natanko ujemata z zapažanji. Toda poskus, da bi ju kombinirali, privede do rezultatov, ob katerih se ježijo lasje. (?) Torej ne moreta biti povsem pravilni.
Težava je, da je formulacija strun matematično tako zapletena, da teoretiki strun pogosto ne poznajo niti natančne oblike njenih enačb, kaj šele nihovo rešitev. Ker je teorija tako zelo komplicirana, se teoretiki zanašajo na konsistentnost svojih matematičnih tvorb. Uporabljajo čisto logiko, da bi iz nje razvili teorijo, ki bi se ujemala z opažanji v svetu. Druga težava pa je da,l matematični formalizem deluje le, če obstaja poleg nam znanih treh dimenzij še dodatnih sedem dimenzij.
Nihče tega vsega ne razume prav dobro, gre bolj za intuicijo. Kako naj si sploh predstavljamo nihanje brez prostora in časa. Za ta namen nimamo še niti jezikovnih izrazov.

Die Zeit, Hamburg ; (o) Brian Green