|
Čeprav je bila uvrstitev naših osmošolcev nad mednarodnim povprečjem
(od 38 držav so zasedli 11. mesto pri matematiki in 13. pri naravoslovju),
je bilo v strokovnih krogih čutiti zaskrbljenost Je res čas za alarm?
Ne, stanje pri nas ni alarmantno.
Raziskava je namenjena merjenju trendov. Gre za enake ponovitve iste raziskave
(leta 1995 so v njej sodelovali učenci 3., 4., 7. in 8. razreda ter dijaki
zadnjega letnika srednje šole, leta 1999 je raziskava zajela osme razcede,
naslednja pa bo leta 2003). Z enakimi nalogami in vprašalniki na isti
populaciji ugotavljamo, kakšno znanje imajo učenci. Tako ugotavljamo ali
je njihovo znanje bogatejše ali siromašnejše.
So v zadnji raziskavi sodelaoval iisti otroci kot leta 1995?
To niso isti učenci, pač pa ista generacija otrok. Ugotovitve kažejo,
da so trendi pri nas slabši kot v drugih državah. O posameznih vsebinah
je v zadnji raziskavi znanje slabše, kot je bilo v raziskavi leta 1995.
In to je tisto, kar je zaskrbljujoče. Nekateri strokovnjaki, ki so sodelovali
pri oblikovanju prenove, menijo, da te ugotovitve potrjujejo, kako je
potrebna.
Je znanje učencev torej slabše?
Na splošno je pri nas znanje učencev še vedno isto, slabše je le pri nekaterih
vsebinah.
Kje so vzroki za tako stanje?
O njih še ne moremo govoriti. Povem lahko le, kar ugotavljamo. po prvih
analizah raziskave. Denimo, da pri nas izrazito upada znanje pri naravoslovju,
in sicer v sklopu o Zemlji. V Sloveniji za to nimamo svojega predmeta
kot v nekaterih drugih državah, temveč je snov medpredmetna. Na tem področju
so bili naši otroci vedno zelo uspešni. Tokrat je v tej skupini znanje
manjše pri dečkih in deklicah. Pri najboljših je torej znanje slabše in
to nas skrbi. Gre za tisto znanje, ki ga otroci usvojijo s povezovanjem
različnih področij. Znanje pri "klasičnih" predmetih je enako,
kot je bilo.
Nekatere države imajo naravoslovno snov zajeto v enem predmetu, v
drugih je razdrobIjena na dva ali tri. Ali je uspeh pri naravoslovju odvisen
tudi od tega, koliko predmetov imajo učenci?
O tem, ali je pri naravoslovju bolje imeti en predmet ali več, v številnih
dnavah že dolgo razpravljajo. Tam; kjer imamo tri naravoslovne predmete
(biologija, fizika, kemija), je kemija vedno najmanj priljubljena (dekleta
imajo raje biologijo, fantje fiziko). Zato nekatere države združijo kemijo
in fiziko in tako skušajo omiliti negativen odnos učencev do kemije. Pomembno
je, da učitelj predstavi naravoslovje čim bolj življensko. Po raziskavah
je za uspeh na tem področju pomembno predvsem, v katerem razredu je bila
vpeljana posamezna snov in kako se ta prepleta z drugimi predmeti ter
vsakdanjim življenjem. Tako so sestavljene tudi naloge.
O obremenjenosti otrok se je zadnje mesece v šolstvu veliko govorilo.
Raziskava je zajela tudi podatke, koliko ur učenci
porabijo za šolo (zajeta sta objektivno število ur pouka v posameznih
državah in subjektivna ocena učencev, koliko ur porabijo za domačo nalogo
in drugo šolsko delo). Na tej lestvici smo na dnu. Izkazalo pa se je,
da so nekatere države z veliko urami po uspehu slabše, denimo Indonezija
in Filipini.
Čas, ki ga otrok porabi za šolo in domače naloge, ter uspeh na državni
ravni se ne skladata vedno. Nekatere države imajo visoke dosežke, čeprav
otroci porabijo malo časa za delo za šolo in obratno. Pri nas se je že
večkrat izkazalo, da boljši učenci porabijo za šolo manj časa in slabši
več. Po tem se razlikujemo od ostalih držav, kjer boljši učenci porabijo
več časa za svoj uspeh (učitelji jim v skladu z notranjo diferenciacijo
dajo zahtevnejše domače naloge). O tem, koliko časa za šolo porabijo boljši,
srednji in slabši učenci, pripravljamo temeljitejšo analizo.
Podatek, da smo pri najmanj urah pouka in domačega dela za šolo še
vedno dosegli dobre rezultate, rodi pomislek, da so naši otroci vendarle
precej obremenjeni ...
Iz podatkov lahko sklepamo, da je naš pouk intenziven. Problematično je
to, da imamo najmanj ur pouka in domačega dela za šolo od 38 sodelujočih
držav. Ne vemo pa, ali so učenci pri domačem delu upoštevali tudi inštrukcije.
To vprašanje (ali imaš inštrukcije, koliko ur na dan, teden, pri katerem
predmetu) bomo uvrstili v naslednjo raziskavo.
Presenetili so tudi podatki, da naši otroci nimajo pozitivnega odnosa
do znanja. Da je pomembno biti dober v matematiki, meni 91 odstotkov slovenskih
učencev, podobno kot v Maroku in na Filipinih, kar je skoraj najmanj na
svetu (mednarodno povprečje je 92 odstotkov) ...!
Številke, kako naši otroci cenijo znanje, so sicer visoke; tri četrtine
otrok ve, da se mora učiti. Vendar so v marsikaterem podrobnem pregledu
spet na dnu lestvice. Najprej bi morali ceniti znanje v družbi, javnosti.
Le tako se bodo otroci začeli zavedati, da je znanje vrednota. Učili bi
se z večjim veseljem in mimogrede - podobno kot zdaj uporabljajo računalnik
in ne priznajo, da je tudi to učenje. Zanimiva je kategorija, kaj vrstniki
menijo; da je pomembno ... Otroku v osmem razredu mnenje vrstnikov pomeni
več kot mnenje staršev in drugih. Manj kot polovica naših učencev meni,
da njihovi vrstniki menijo, da je v naravoslovju pomembno biti dober.
Mar to ne pomeni, da si "frajer", če nisi dober?! To je tisto,
kar bi bilo treba spremeniti! V drugih državah otroci bolj cenijo
znanje.
Kako lahko ugotovitve raziskave koristno uporabi naša šolska politika?
Dobro bi bilo preveriti, kako je z učnimi načrti in znanjem po področjih
pri nas in v tujini, ter ugotoviti, ali imajo naši učenci pri pouku tiste
vsebine; ki jih obvladajo tudi učenci iz drugih držav. Učne načrte je
torej treba primerjati s temi strokovnimi standardi, ki so se oblikovali
na temelju raziskave.
Obeta se tudi zvezek z nalogami, ki so jih reševali učenci v sklopu
raziskave ...
Da. V njem bo objavljena polovica nalog (te v naslednji raziskavi spremenijo,
vendar njihova vsebina in težavnost ostaneta). Druga polovica ostane javnosti
prikrita, saj gre za raziskavo trendov, ki se ponovi. Zvezek bodo šole
lahko dobile, izšel pa bo še v tem šolskem letu.
DOMINIKA PRIJATELJ ; Šolski razgledi ; 20. januar 2001
|