Tole se je dogajalo letos poleti (2001):

zdaj je jesen in Vesna je nazaj:
Napad na normalnost

Napad na normalnost

Ob dogodkih na Manhattnu je bilo zapisano tako rekoč že vse. Pa vendarle si ne rnorem kaj, da ne bi nekaterih stvari zapisala še jaz. Pa ne toliko o dogodkih. temveč o tem, kar je bilo v zvezi z vso rečjo pokomentirano kot napad na norrnalnost. Da se razumemo povsem na začetku. Meni osebno so v principu napadi na normalnost sila sirnpatična zadeva. Še posebno, če pod normalnostjo razumerno dolgočasno in postano mlako, v kateri plavajo zavaljeni, samovšečni, v snobovske cunje odeti krapi. Ki se od same normalnosti in samega dolgočasja komajda še trudijo plavati. Seveda v smeri toka. Vedno. Kajti to je zmeraj dokaz norrnalnosti. Torej - ko se tam pokaže kakšna na primer ščuka, slvar šele res postane zanirniva. Napad na normalnost pa produktiven. In, kot je zapisal že nekdo drug, je hudič, če ščuke sploh ni. Če napad na normalnost umanjka. Polem nastopi gnitje. Kar sploh ni dobro. Zato torej Ijubim napade na normalnost. Seveda pa se je treba ob napadih na normalnost zrneraj vprašati, katera je tista normalnost, ki je bila napadena. In kaj je napad na normalnost v tej isti normalnosti spremenil. Premaknil. Spodbudil. Ali kar koli že.
No, in ravno v tej luči je napad na Manhattan nekaj nadvse podučnega. Ne gre sarno zato, kaj je (bila?) tista normalnost, ki je bila napadena. Kot tudi ne samo zato, kaj je napad na toisto normalnost spodbudil, spremenil. Ali premaknil. Gre celo mnogo bolj zato, da taisti napad na normalnosl sploh ni ničesar spremenil in premaknil. Da je celo - prav nasprotno - zabetoniral celo vrsto stvari, ki bi jih zelo verjetno res bilo treba premakniti. Kot je na primer vasezaverovanost Amerike. Pa čudne revanšizme vseh vrst. Pa fanatizem kamikaz. Pa zadovoljstvo in ugodje, narediti rnedijsko predstavo. Pa čeprav se zato umre. In če rnorajo zato urnreti še drugi. Kaj zato. Glavno, da smo na televiziji!
Kar je seveda že problem. Nadvse resen. Ki pa po resnosti še vedno ne doseže tistega, ki zadeva vprašanje normalnosti količine in kakovosti groze v naši tako imenovani zahodni kulturi. Ki ji ZDA seveda pripadajo. In to močno. Morda v nekaterih aspektih že celo premočno. Ker pač v njej prednjačijo.
Tisto, kar je mene osebno morda najbolj zbodlo, je narnreč dejstvo neprikrite fascinacije nad trenutkotn, ko je letalo zadelo nebotičnik. Se vžgalo. In porušilo stolpnico. Ki se je nato sesula kot hiša iz kart. Gotovo največkrat predvajan in ponovljen postetek.
Ki, če smo odkriti, zelo zelo spominja na vrsto kadrov iz znanstvenofantastičnih filmov. Ameriških. Katerih cilj je vzbujati grozo. Ne katero koli. Temveč tisto temeljno. Eksistencialno. In ki si jih množice gledalcev ogledujejo z neverjetnim navdušenjem. Vztrajnostjo. In fasciniranostjo. In ki zaradi vsega tega tako lepo izražajo duh časa. Duh normalnosti. Ki je nekako v tem, da Ijudje neprikrito uživajo v situacijah eksistencialne ogroženosti. Seveda, če se le da, ogroženosti drugih. Tistih na platnu. Tistih, ki umirajo. In natančno v tem smislu je sesutje manhattnskih nebotičnikov vse kaj drugega kot napad na normalnost. Je, prav nasprotno, materializacija normalnosti. In njene perverzne krutosti. Z uživanjem, da se je vendarle zgodil zanimiv dogodek, vred. Ali nekoliko drugače: dogodki na Manhattnu so čista materializacija tiste normalnosti, ki jo velika večina tako imenovanih civiliziranih zahodnjakov tako rada redno in v neomejenih količinah konzumira prek svojih televizorjev. Ali v kinodvoranah. Gre pač zgolj za to, da se tokrat ne gleda znanstvene fantastike. Ampak CNN. Toda ugodje je isto. Kajti gre za ugodje. In ne za odpor.
Kar seveda je problem. Ne opravičilo. Temveč problern.

Dr. Vesna V. Godina ; Ona ; 18.9.2001

Še enkrat dr. Vesna V. Godina!

Med študenti različnih fakultet ni nobena slcrivnost, da so predavanja dr. Vesne Godina tako zanimiva in duhovita, da prihajajo nanje od vsepovsod. Mislim pa, da tudi ni nobena skrivnost, da so ji nadrejeni koncem tega semestra predavanja odvzeli. Že dlje sem nameravala, zdaj pa sem morala kar pohiteti, da sem še ujela njen predzadnji nastop. In tako se je v petek, 5. januarja, v predavalnici na FDV v Ljubljani med mladežjo svetila moja siveča glava.
Seveda sem uživala, zanimiv je bil način pripovedovanja, še bolj pa vsebina. Bo že držalo, da ni slučajev, kajti naletela sem prav na tisto temo, glej ga zlomka, na katero sem iskala odgovor že vse svoje življenje. Namreč, kaj je tisto, kar me dela drugačno od drugih, kaj je tisto, zaradi česar se upiram vsemu, kar naj bi počela zaradi drugih. Izvedela sem, da pripadam tisti, v Sloveniji skoraj že izumrli vrsti, ki se ji reče, da smo "self directed - vase usmerjeni" posamezniki, ki nam je edina avtoriteta morala. Druga skupina posameznikov je tista, ki se imenuje "others directed" in so usmerjeni predvsem v to, čeprav upoštevajo notranja moralna načela, da se prilagajajo mnenju drugih. Potem je tu še tretja vrsta, ki se je najprej začela pojavljati v Ameriki in ki nujno potrebuje aplavz za ohranjanje svoje samopodobe.
Imeti več, imeti bolje, imeti prej, biti prvi, to je vodilo zadnjih omenjenih! Kako priročno za vzpodbujanje vseh nakupovalnih mrzlic in kopičenja vsega, kar je trenutni "in"! V druge usmerjeni posamezniki, teh je v Sloveniji daleč največ, že od otroštva poslušajo, kako kaj smejo ali pa ne smejo zato, ker to počnejo ali pa ne počnejo tega pri sosedovih. Res silno poznano! V tisti prvi skupini, ki ji pripadam sama pa tudi, po njenih lastnih besedah, gospa Godina, pa živimo čisto preprosto: tako, da ponoči dobro spimo. Stojimo za svojimi odločitvami, ne glede na mnenja drugih.
Zdaj, ko sem se vsega tega naučila na njenem predavanju, me ne čudi več, da je gospa Godina od zgoraj navzdol očitno prepoznana kot moteč element pri vzgoji mladih. Marsikdo bi se ob njenih besedah res lahko zamislil, kaj počne. Zaradi njenega širjenja sicer čisto antropoloških odkritij bi se lahko zgodilo, da bi družba proizvajala manj poslušnih državljanov. Neposlušni razmišljajo z lastno glavo. Potrošniška družba pa takih ne potrebuje.
In postalo mi je jasno še nekaj. Pri polni predavalnici, v kateri je bilo nekaj sto študentov, najbrž prav zaradi tistega, "če ne bi storili drugi, tudi jaz ne bom", ne bodo začeli zbirati podpisov v podporo gospe Godini.
Škoda, kajti jaz sem pravkar oddala prvi podpis zanjo.

Jana Debeljak, Radovljica

Ona ; (konec januarja enkrat) ; Pošta

V tej isti Oni sem zapazil da je kolumna Vesne V. Godine izginila iz One (kot tudi kolumne njenega soseda). Je mogoče da se tudi Ona spreminja v časnik iz katerega ne bomo izvedeli ničesar več za naše dobro ampak same manipulacije. Ne morem reči da se bil neki veliki Vesnin fan, ker se pač ne strinam nevmkako s feminizmom in podobnimi rečmi, ampak če jo spoštuje in celo sodeluje z njo Aleksandar, že ne more biti tako slaba. In tudi je nikoli nisem jemal na tak način kot je napisala Jana zgoraj. Sem jo namreč bolj poznal iz ust njenih učenk - učencev, ki itak ne morejo imeti nevemkako dobrega mnenja o učitelju.

Bom se pa potrudil priti tej stvari čimbolj do dna. Obljubim.

gape - vem da je tole med prispevki ampak valjda lahko dopišem svoje mnenje zraven - al ne?

Vesna če boš prebrala tole na tem sajtu se oglasi.
Se morda domenimo za sodelovanje.