SLOVENSKO

SELECTED POEMS

They are originally, or translated into, Slovene but you can at least see author's names and approximate time of creation. Maybe I will find some English versions and change the texts some time in future.

 

SLUTNJA NEDOLŽNOSTI

V zrnu peska videti cel svet
in nebo v roži na poljani,
večni čas imeti v hipu ujet
in neskončnost obdržati v dlani.

W. Blake: Pesmi nedolžnosti. Anglija, 18./19. stoletje. Prevedel Miha Avanzo.

 

 

ČUTIM

čutim, kako se v meni
pretakajo vse niti stvarstva
skozi telo preseva
kristalni zvok vseh prednikov
slišim svojo dušo
ki je radostna
ker ljubi
moje ljudi
moje trave
moje kamenje

Slavica Brus: Šepet tišine. Slovenija, 20. stoletje.

 


MRAK

Že se je tema spustila,
daleč je bližina vsa,
in večernice je mila
luč nam že na nebu vzšla.
Dviga se megla v višino,
vse se negotovo zdi,
mraka črnega globino
ziblje jezero in spi.

Tam na vzhodu vse jasneje
slutim lune žar in sij,
vitkih vrb viseče veje
nad vodo šume v temi.
Skozi senc temo igrivo
lune čarni svit drhti,
hlad uteho ljubeznivo
v prsi lije skoz oči.

J. W. Goethe, Nemčija, 18./19. stoletje. Iz zbirke Lirika. Prevedel Jože Udovič.

 


LONČNICA

Vsak dan potegnem sonce iz svojega mošnjička.

In ponoči spustim svojo ljubljenko luno,
da prosto teka naokrog po nebesnem travniku.

Če bi zažvižgal,
bi obrnila glavo, in me pogledala.

In če bi potem pomahal z rokami,
bi se vrnila k meni in pri tem mahala s čudovitim repom
iz zvezd.

Na tem svetu je vedno nekaj ljudi,
kakršen sem jaz,

ki skrbijo za hišo od Boga.
Delimo si njegove kraljevske dolžnosti:

jaz vsak dan zalijem Njegovo najljubšo lončnico -
to zemljo.

Prosi Prijatelja za ljubezen.
Prosi ga spet.

Kajti spoznal sem, da vsako srce
dobi tisto, za kar
najbolj moli.


Hafis: Zapleši z menoj. Perzija, 14. stoletje. Prevedla Barbara Škoberne.

 

 

TIŠINA

Ko se maki odtrgajo od korenine
in pojdejo
drug za drugim
k svojemu zatonu,
ne hodi z njimi.
Svatovanj je konec.
Na vsakem koraku stoji jesen
smešna, bela, gola.

Ko maki puste za seboj puščobo,
zapri vase dež.
Naj zvoni v vijugah tvojih žil
pod znano streho.
In molči.

Ko ti bo pal veter na okno
s tremi tankimi piski
in jokom nezrelega žerjava,
tudi molči.

Maki niso marali besed.


Slavko Janevski, Makedonija, 20. stoletje. Iz knjige Sodobna makedonska poezija.
Prevedel Ivan Minatti.

 



LETNI ČASI
II. Deževje (kitice 1-7)

Čas, ki ljubimcem je pri srcu, draga,
– deževje – kot mogočen kralj prihaja:
Oblaki, težki od vodé, so bojni sloni,
Blisk prapor je in grom njegov je boben.

Nebo je čez in čez prevlečeno z oblaki,
med njimi eni svetli so kot modri lotos,
spet drugi temni so kakor črnilo
in tretji kakor dojke pri noseči ženi.

Počasi zdaj potujejo oblaki,
ki jate ptic po njih so hrepenele,
nizko vise nad zemljo pod bremenom vode,
uho razveseljuje šum deževnih kapelj.

Grmi, kot da na boben kdo bi tolkel,
kot lok je mavrica in kot puščica strela,
dežja pa ostri curki kot udarci
še večajo popotnikovo stisko.

Iz tal zdaj bodejo smaragdne travne bilke,
z biserno belim cvetjem so posuti grmi.
Kresnice se blešče, ko da krasijo zemljo
kot lepotico raznobarvni dragi kamni.

Zdaj pavi razprostirajo košate repe
in komaj čakajo ljubezni slavja:
že pojejo in že začenjajo plesati,
želijo si poljubov in objemov.

Glej, kalne reke se zaganjajo v bregove,
podirajo z naraslim tokom drevje.
Kot ženske, blazne od ljubezni, brez sramu so,
v naročje morju bi se rade vrgle.


Kalidasa, Indija, 4. ali 5. stoletje. Prevedla Vlasta Pacheiner.

 


SONCE NA TRAVI

Sonce na travi
mehko zeleni.

Ah ves svet je zelen
in moder.

In moje srce
kot prozoren sinji kristal.

Ugrezam se
v dihanje modrine
brez tal.

Kakor da lije po travi
zlato.
Mehko je v dolini,
grem med soncem
kot med spomini.


Srečko Kosovel: Sonce na Krasu. Slovenija, 20. stoletje.

 

 

DREVESA

Drevesa!
Ali ste morda puščice,
ki so padle iz modrine?
Kakšni strašni vojščaki so jih sprožili?
So bile to zvezde?

Vaša glasba vstaja iz duše ptičev,
iz božjih oči
in popolne strasti.
Drevesa!
Boste pognala korenine
do mojega srca, ko bom pod zemljó?

F. G. Lorca, Španija, 20. stoletje. Iz zbirke Lirika. Prevedel Jože Udovič.

 


SVITANICE

Svitanice, čas meglen
daljne zvezde, pot steklen.
Smolenica, plamenica,
proti grehu priprošnjica.

Kaj vam pravim, sosed vi,
vaša bakla ne gori.
Dolga zima, sosed mlad,
grenka misel na pomlad.

Vrbovica, muževnica,
prva spomladanska ptica.
Tam, kjer je slovo jemal,
je pelinov grm pognal.

Svetlana Makarovič: Pelin žena. Slovenija, 20. stoletje.

 

 

TO JE MOJA DEŽELA

Ko zapihajo topli severni vetrovi,
se spominjam davnih brezskrbnih dni
v družbi ljudi mojega plemena.

Ko sem tekal nag po vročem puščavskem soncu,
sem čutil pod sabo utrip rdečih puščavskih sipin
in v to prirodno posteljo sem zazibal svoje telo,
v to šepetajočo planoto,
ki se razteza do tja, kamor seže pogled.

Vsako drevo in vsak grm,
ki raste na tej trdi zemlji,
ima različno barvo.
Gore, ki so jih ustvarili
naši pradavni bogovi,
bedijo še zmeraj v svoji neizmerni tajni.

To je torej moja dežela,
kruta in lepa obenem:
mojo dušo in razum je obdržala
v skladni spokojnosti.


Ngitji Ngitji, Avstralija, 20. stoletje. Iz knjige Konec sanjske dobe (sodobna aboriginska poezija). Prevedel Bert Pribac.

 

 

SONČNI MRK

Žarek sonca, ki vidiš vse okrog,
le kaj si si izmislil?
Mati naših oči, najmogočnejša med zvezdami,
pri belem dnevu ukradena!
Zakaj možem si moč odvzela,
modrosti pot zaprla,
krenila po stezi, ki jo zastira senca?
Nam spet naklepaš kaj novega kot zadnjič?
Rotim te – pri Zevsovih konjih božanskih –
mogočna gospa, obrni to vsem vidno znamenje
na pot, ki ne bo Tebam v pogubo!
A če naznanjaš vojno
ali slabo letino
ali nedopovedljivo moč snežnih zametov,
nemir poguben, ljudsko vstajo,
razlitje morja čez ravnino,
zmrzal in led ali soparno vročino,
ki z besnečim deževjem pustoši,
če boš preplavila vso zemljo,
da se bo moral človeški rod na novo roditi –
ne pritožujem se čez trpljenje,
ki ga bom z drugimi delil …


Pindar, 6./5. stoletje pr. n. št. Iz zbirke Lirika. Prevedel Kajetan Gantar.

 

 

BESEDE INDIJANSKEGA POGLAVARJA

Praviš, naj orjem zemljo! Naj primem za nož in zarežem materi v prsi?
A tedaj, ko umrem, mi ne bo dala počitka v svojih nedrjih.

Praviš, naj kopljem za kamni! Naj ji sežem pod kožo do kosti?
A tedaj, ko umrem, ne bom mogel v njeno telo, da se znova rodim.

Praviš, naj kosim travo, jo posušim in prodajam, da bom bogat kot beli ljudje!
A kako naj si drznem odrezati materi lase?


Poglavar Smohalla, mistik in videc, pleme Vanapum. Severna Amerika, 19. stoletje. Iz knjige Kako naj vam podarimo modrino neba (Besede indijanskih poglavarjev). Prevedla Franc Burgar in Majda K. Burgar.

 

 

HODEC

Kapljice rose
biserno svetlikajo
v pajčevino ujete
Hodcu so znamenje
na njegovi poti
Čez deroči graben
leži izruvano drevo
Hodec previdno stopi nanj
in ga ovije s popkovino
Tako prečka slap
Mogoče bo "tisto"
našel na drugi strani
Tehniko ima dobro

Si videl?

Matjaž Pikalo: Pes in plesalka. Slovenija, 20. stoletje.

 

 

JELENJA OGRADA

V praznoti gora
kjer ni videti človeka
kjer se sliši le odmev njegovega glasu
se v večernem soncu
globoko v gozdu
kopljejo preproge zelenega mahu

Wang Wei, Kitajska, 8. stoletje. Iz zbirke Lirika. Prevedla Maja Lavrač.

 

 

TISOČI KROTKIH OČI
6

na planem pobočju
zamolkla slutnja
o blaznem zelenju
v pogledu jelena
ki z dvignjenim čelom
obstane v tihoti
pred gozdnim obronkom


Jure Detela: Pesmi. Slovenija, 20. stoletje.

 


NA BREGU ŠIRNEGA POTOMACA

Na bregu širnega Potomaca – spet stari glas
(ki še glasi se, še vrvra, je res brezkončno tvoje žlabudranje?),
spet v starem srcu radost, spet se v čute polna, bujna pómlad vrača,
spet vonj, svežina, spet virginijsko nebo, prozorno modro in srebrno,
spet jutranji škrlat na gričih,
spet nesmrtna trava, tako brezšumna,
mehka in zelena,
spet rdeče rože kakor kri cvetó.

Krvavordeče rože, odišavite to mojo knjigo!
Potómac, s svojimi vodami vsak moj stih umij!
pomlad, o daj, naj med te liste denem – nekaj tvojega!
o jutranji škrlat na gričih – nekaj tvojega!
o večna trava – nekaj tvojega!

W. Whitman: Izbrane pesmi. ZDA, 19. stoletje. Prevedel Uroš Mozetič.

 


ČEMU POTREBUJEMO ČAS?

Takrat, v starih časih,
ga nismo potrebovali.
Ravnali smo se po vzhajajočem
in zahajajočem soncu.
Nismo hiteli.
Ur nismo rabili.
Storili smo,
kar smo morali storiti.
Pazili smo, da je bilo delo končano
pred koncem dneva.
Imeli smo več časa,
dan je bil še nedeljiv
in popoln.

Scott Eagle, 11 let. Severna Amerika, 20. stoletje. Iz knjige Ali veš, da drevesa govorijo (Modrost Indijancev). Prevedel Ivan Sernec.

 

 

SORODNOSTI

V narave templju kdaj živi stebri
spregovore besede polzastrte,
skoz gozd simbolov človek gre vse dni
in znane njih oči so vanj uprte.

In kot odmeve združijo bregovi
v en glas, globok, skrivnosten in teman,
kakor svetloba in kot noč prostran,
se druži barva z vonji in glasovi.

So vonji kot otroška polt mladi,
blagi kot oboa, kot vrt zeleni,
drugi bogati, zmagoviti, zli,

s stvari neskončnih dihom prepojeni,
ki v ambri in muškatu trepeta,
pojoč o žaru čutov in duha.

Charles Baudelaire, Francija, 19. stoletje. Prevedel Jože Udovič.

 

 

 

PISMO BOGU I.

Nisem tu, da bi kaj spremenila.
Hočem le biti priča
vsej lepoti, ki si jo ustvaril.
In postala bom še bolj previdna
ob vsakem svojem gibu,
da ne bom zmotila
popolne popolnosti vsega.
Naj sije, kakor sije.
Naj ostane, kakor je.

Miranda Rumina: Pisma bogu. Slovenija, 20. stoletje. Prevedla Mateja Bartol.

 

 


Iz NITI V STATVAH

Gledam
trmaste korenine združene
proti vztrajnosti srpa
ognjene plamene gora
ki gorijo z ognjeniškim razkošjem
Gledam
odmotavajoče se predpasnike mož, ki se igrajo boga
v templjih lesenih angelov
kratkotrajen smeh
poglavarjev pri jedi
Gledam
breme igle,
breztežno resnico razbitih videnj
donečo alfo zaključenih misli,
kalečo pesem zakopanih vrlin
Gledam
blesk pluga v ogledalu
zemlje, ki se lišpa
popolnega sezonskega pijanca
na talentu grozdja
Gledam
zvezde, ki stopajo nazaj, da bi zahtevale
očetovino noči
veseljačenje ob mlaju,
smeh groma v nebesni komediji
Gledam
dotikajoče se balvane,
soglasje kamna
oblake ki izpolnjujejo
obljubo o dežju

Niyi Osundare: Zgovorno darilo. Nigerija, 20. stoletje. Prevedel Jure Potokar.

 


Ki no Tomonori
(9. stoletje)

Topel pomladni dan;
mehka sončna luč lije
z jasnega neba,
a srce je nemirno,
ker se osiplje cvetje.

 

Fujiwara Toshiyuki
(10. stoletje)

Oči še vedno
nočejo verjeti,
da je prišla
jesen, a zvok vetra
me prisili, da vzdrhtim.

 

Fujiwara Teika
(12./13. stoletje)

Zaliv Naniwa;
mesec, ki se pomika
z jutranjo zoro,
meče bledo luč na meglo,
ki lebdi nad valovi.

 

menih Dogen
(13. stoletje)

Niti ob prihodu
niti ob odhodu
vodna ptica
ne zapusti sledi
in nihče je ne vodi.

Kyegoku Tamekane
(13./14. stoletje)

Cvetoča sliva
razsipa rdečo luč
v prvem mraku
in vrba se sklanja do tal
v nežnem pomladnem dežju.

cesar Fushimi
(13./14. stoletje)

Veter, ki sprva
buči med bori vrh hriba,
se nato spusti
po pobočju navzdol
in utihne v travi.

Kresnica v kletki (Japonska klasična poezija). Prevedel Igor Majaron.

 


PSALM 104
Hvalospev Stvarniku

Slávi, moja duša, Gospoda.
Gospod, moj Bog, zelo si velik,
veličastvo in sijaj si oblekel.
Ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem,
razpenjaš nebo kakor šotor.
Na vodah postavlja gornje sobe,
iz oblakov dela svoj voz,
hodi na perutih vetra.
Vetrove dela za svoje poslance,
za svoje služabnike plamteč ogenj.

Zemljo je postavil na njene temelje,
da se na veke vekov ne bo majala.
Z oceanom si jo pokril kakor z obleko,
prek gora so stale vode.
Pred tvojimi grožnjami so zbežale,
pred glasom tvojega grmenja odhitele.
Vzdignile so se gore, pogreznile doline
na kraj, ki si jim ga določil.
Postavil si mejo, ki je ne smejo prekoračiti,
da nikoli več ne pokrijejo zemlje.

Studence pošilja v potoke,
ki se pomikajo med gorami.
Napajajo vse poljske živali,
divji osli si gasijo žejo.
Ob njih prebivajo ptice pod nebom,
izmed vej se oglašajo.

Iz svojih gornjih sob napaja gore,
s sadom njegovih del se nasičuje zemlja.
Za živino pusti poganjati travo,
za človekovo delo zelišče,
da pridobiva kruh iz zemlje.
Vino razveseljuje srce človeku,
da pusti sijati obraze bolj kakor olje,
kruh podpira srce človeku.
Nasičujejo se Gospodova drevesa,
libanonske cedre, ki jih je nasadil.
Tam si ptice spletajo gnezda,
štorklja ima svoj dom na cipresah.
Visoke gore so za kozoroge,
skale so zatočišče za jazbece.

Naredil je luno za letne čase,
sonce pozna svoj zahod.
Polagaš temo in nastopi noč,
v njej se plazijo vse gozdne živali.
Mladi levi rjovejo za plenom,
da od Boga zahtevajo svojo hrano.
Ko vzide sonce, se zberejo
in v svojih skrivališčih poležejo.

Človek odhaja k svojemu opravilu,
na svoje delo do večera.
Kako veliko je tvojih del, o Gospod!
Vsa si naredil z modrostjo,
zemlja je polna tvojih ustvarjenih bitij.

To morje, veliko in širokih rok,
tam so plazilci brez števila,
majhne in velike živali.
Tam prehajajo ladje,
Leviatán, ki si ga naredil, da bi se z njim igral.

Vsa ta bitja čakajo nate,
da jim daš hrano ob pravem času:
daješ jim, pobirajo,
odpreš svojo roko, nasičena so z dobrinami.
Skriješ svoje obličje, prestrašijo se,
vzameš jim dih, preminejo,
in se v svoj prah povrnejo;
pošlješ svoj dih, ustvarjena so,
in prenoviš obličje zemlje.

Gospodova slava naj traja na veke,
Gospod naj se veseli nad svojimi deli.
Pogleda na zemljo, in ta se strese,
dotakne se gorá, in te se kadijo.
Pel bom Gospodu v svojem življenju,
igral bom svojemu Bogu, dokler bom bival.
Naj mu bo prijetna moja pesem,
jaz se bom veselil v Gospodu.
Grešniki naj izginejo z zemlje,
naj ne bo več krivičnikov.
Slávi, moja duša, GOSPODA.
Aleluja!


Iz Biblije. Bližnji Vzhod, zapisano okoli 6. stoletja pr. n. št.

 

 

PSALM 18
Galaksije razglašajo božje veličastvo

Galaksije razglašajo božje veličastvo
in Arktur 20-krat večji od sonca
in Antares 487-krat svetlejši od sonca
Sigma iz Dorada s sijajem 300.000 sonc
in Alfa iz Oriona ki je kakor 27.000.000 sonc
Aldebaran s premerom 50.000.000 kilometrov
Alfa iz Lire oddaljena 300.000 svetlobnih let
in meglica Volarja
oddaljena 200.000.000 svetlobnih let
oznanjajo da so delo njegovih rok

Njihova govorica je govorica brez besed
(in ni kakor floskule politikov)
vendar ni govorica ki SE NE SLIŠI
Galaksije oddajajo skrivnostne radijske valove
hladni kisik medzvezdnih prostranstev
je poln vidnih valov in valov glasbe
v medgalaksijskih prazninah so magnetna polja
ki pojejo v naših radioteleskopih
(in nemara obstajajo civilizacije
ki oddajajo poslanice
po naših radijskih antenah)
Bilijon galaksij je v raziskavam dosegljivem vesolju
ki krožijo kakor vrtiljaki
ali kakor glasbene vrtavke ...
Sonce opisuje svoj velikanski tir
okoli ozvezdja Strelca
kakor ženin ki vstaja z zakonske postelje

In hiti obdano od planetov 72.000 km na uro
proti ozvezdjema Herkula in Lire
(in v obratu se mudi 150 milijonov let)
in se ne oddalji niti centimeter od svojega tira


Gospodova postava pomirja podzavestno
je popolna kakor zakon težnosti
njegove besede so kakor parabole planetov
njegove odredbe kot sredobežno vrtenje galaksij
njegove zapovedi so zapovedi zvezd
ki so venomer na svojih mestih
venomer enako hitre
in enako oddaljene druga od druge
in se na svojih potih tisoč kratov križajo
a nikoli ne trčijo

Sodbe Gospodove so pravične
ne kakor propaganda
in dragocenejše od dolarjev
in borznih delnic
Obvaruj me prevzetnosti denarja in politične oblasti
pa bom prost vsakršnega hudodelstva
čist velikega zločina
In naj ti bodo prijetne besede mojih pesmi
Gospod
moj Rešitelj


Ernesto Cardenal: Psalmi. Nikaragva/Mehika/ZDA, 20. stoletje. Prevedel Niko Košir.

 

 

back

 

 

HOME