PROEZIJA

ENGLISH

O PREČUDNEM KRAJU

Ne, ni čuden ta kraj.
(Pa vendar se je nekomu nekoč zdel.)
Povprečje:
na obrobju osvetljena cerkev kaže zmago
nad zrušenim režimom,
cesta je deloma sestavljena iz kock
(gradila jo je najbrž kakšna
mladinska delovna brigada
po drugi svetovni vojni),
na občini ležijo opomini
za neplačane davčne napovedi,
v poceni izložbi utripa poceni neonka
(ki naj bi po pravilih ne utripala),
stroji stojijo ob grabnih
za napeljavo kabelske televizije,
za knjižnico mladina zvija džojnte,
vrtec čaka na otroke, da izsanjajo
svoje nocojšnje sanje,
v barih se dim zažira v zavese.

Kraj, kjer sem skoraj doma?

Že, ampak ne zato. Samo kraj,
kjer je nekoč Francka tekla za vozom,
več kot stoletje pozneje.

INSERT

Za njim se je bliskalo, komaj slišno
je grmelo.
Govoril je, govoril ...
Ne vem, če je vedel kaj.
Poslušala sem, poslušala ...
Vem, da nisem vedela kaj.

Kaplja čez rob.
Žal samo v z mahom obraslem žlebu.
Jaz se branim kapelj. Če ne gre drugače,
zvišam rob.

Potem in zato sem odšla.
Kaplje pa so se še brezkončno prerivale
čez rob žleba.

* * *

* Nostalgija za preteklostjo, ki je ni bilo.
(Le moji napadi nostalgije so bednejši od našega mačka.)

* Komu verjeti v času, ko lažejo tudi slike?

ONKRAJ (Far away, so close)

tam daleč ... daleč ... za mejami vsakdana
se razliva brezčasje
kjer je jutri včeraj in se neskončnost
razkraja v trenutku

tam daleč ... daleč ... za mejami telesa
tavajo sence občutij
kjer se svetloba staplja s temo in
milni mehurček ljubkuje vrtnico

tam daleč ... daleč ... za mejami razuma
lebdijo resnice
kjer njih bližina zastira pogled in
plete mreno obupa

tam daleč ... daleč ... za mejami jaza
se duši v sebi neskončen svet
kjer z blazno hitrostjo
molčijo pozabe
čakajoč na svobodo

LOSING MY RELIGION

Nebo je bilo nad zemljo
in se od časa do časa
stopilo z njo.
Zdaj je postalo pretežko –
z vso svojo težo je treščilo obnjo
in se zdrobilo na kosce.
Jate angelov so popadale z neba,
da blodijo po površju z zlomljenimi
krili in otopelimi pogledi.
Ne iščejo ničesar
več.
Nebo se je skozi prsteno rešeto
pogreznilo
v Hades.

* * *

Tisto srce je bilo prazno.
Pa ne samo to, bilo je zaprašeno
in prepredeno s pajčevinami.
A tudi pajčevine so že zelo zelo
stare.

Sedaj v srce ne pusti niti
pajku.

(Inspired by Ezra Pound.)

* * *

Ogledalo.
Plaho mu stopam naproti.
Z zaprtimi očmi stopim predenj
in zbiram pogum:
Kdo? ...
Kaj? ...
Zazrem se tja v plitvino
in čakam na odsev.
A ne pride od nikoder.
Spet zamižim, spet odprem
oči
in vidim
podobo,
ki gleda proti meni,
a skozi mene
v plitvino in čaka na odsev.

OZ

Zadnjič sem srečala kositrnega drvarja. Spogledala sva se in nasmehnil se je tako toplo, tako polno, da se mi je za hip zazdelo, da začenjam razumeti vse, da je vse pravzaprav strašno preprosto. A že preden se je začel naslednji trenutek, je nekaj zadušilo mojo slutnjo. Zmedla sem se, nisem več vedela, kod hodim. Tedaj sem dojela: ne, ta kositrni drvar ne more biti brez srca. In prešinilo me je: on je že bil pri čarovniku, on ve za pot v Oz, on bi mi jo pokazal!

Obrnila sem se in tekla, tekla tja, kjer sva se srečala, in še naprej, kamor se mi je zdelo, da je šel, in dlje ko sem tekla, manj sem bila utrujena in bolj razločno sem videla, da so vse le kulise, ki so se vedno bolj oddaljevale in tonile v meglo, ki jih je vztrajno radirala z mojega horizonta.

Še naprej sem tekla, a premikala se nisem več. Ali pa je prostor postal neskončen in povsem enoličen. Lebdela sem sredi megle, ki pa je bila za čuda izjemno prosojna. Vendar za njo ni bilo ničesar. Ostala sem sama. Sama sredi praznine. Sama sredi beline brez konca. Ta belina je bila večja od niča, ki obdaja meje našega vesolja, pa ni bila strašna in tuja, temveč prijetno domača. Ozirala sem se okrog, kot bi kaj pričakovala. Kako neumno, pričakovati kaj sredi niča!

Še vedno mi ni postalo tesno. Potem sem spoznala: vedel je. Ja, vedel je. Vse. Nasmeh je bil vaba. Vaba v rešitev. Še več: bila sem v nasmehu.

BASEN (po resničnih dogodkih)

Odkar se je zavedela svoje eksistence, se ji je zdelo, da je pravzaprav srečna. Ko pa je začela iskati svoje bistvo, ga ni mogla najti. Tudi sreča je odšla, tja, k bistvu, kjer koli je že bilo, in izzivala od tam, češ, najdi bistvo in našla boš mene in spet boš srečna. Takrat si je prvič zaželela ven, ven k beli svetlobi, ki je ponoči napolnila prostor s svojo mehkobo. V tej belini je bilo nekaj privlačnega, v čemer bi se nemara skrivalo bistvo. Zbrala je vse moči in se pognala ven. A padla je nazaj. Četrtič ji je uspelo. Zagnala se je dovolj visoko, da je preskočila nevidno pregrado, ki je omejevala njen svet. Toda glej, svetloba je bila tako suha in dušeča in tuja! In zbala se je, da je zdaj še dlje od bistva in sreče, in pograbila jo je groza. Spet je zbrala moči in se poskušala pognati nazaj noter. Zaman. Mehkoba jo je zadušila in izsušila.

Vdala se je in mirno čakala na konec. A potem se je zgodilo nekaj nenavadnega: nekaj se je je dotaknilo, nekaj jo je premaknilo. Spet je plavala znotraj ograde, a vedela je, kaj je zunaj, pa tudi to, da vse tisto lahko prav tako občuduje od znotraj.

Zjutraj je sonce obsijalo malo zlato ribico. Bleščalo se je njeno telesce v soncu in mu razkrivalo svoje zlatosijoče bistvo.

PISMO SIZIFU

Nekako tako je kot s peščeno uro. Pesek počasi, a zanesljivo izteka. Na površini se sprva nič ne pozna. Potem se počasi začne kazati majhna vdolbinica, ki postaja vse večja in večja, in gladina se niža malo po malo.
Dokler ne odteče še zadnja misel. In potlej ne ostane nič. A vedno se najde kdo, ki uro obrne. (Ko si že ravno mislil, da je vsega konec.) Vse znova. In spet. In spet.
In praznine se množijo.

ONKRAJ 2

zvok Siren v ušesih
krog angelov v nebesih
vrh osemtisočaka
srh ob govoru očaka
korak čez mavrico namenjen
mrak na dno morja priklenjen
čas brez dni
glas vesti
predati ljubezni se voljno
spoznati resnico vesoljno

vse to:
čarobno
skrivnostno
in znano le nekaterim

HAIKU

zvezdni utrinek
ena luč na nebu manj
nič ni temneje

ZDAJ VEM (retrospektiva)

Zdaj vem. Onkraj je bil slutnja. Slutnja vse-enosti. (Leta so minila od takrat!) Danes jo slutim še bolj. Skoraj že jo čutim. To mi je pokazal kositrni drvar. Nekdo drug pa mi je rekel, da je letos čudno leto. Res je. Zdaj to vem.

Spremenila sem se. Vsaj nekoliko. Na primer, ne zvišam več roba takoj, ko se mu kaplja nevarno približa. Včasih ji že dovolim čez.

Ujela me je ljubezen.
Zdaj vem: znam ljubiti.

GOVORILI SO

Govorili so o smrti.
Obrnila se je k meni
in igrivo resno rekla:
"Obljubi mi nekaj:
tista od naju, ki prva umre,
počaka naj drugo tam čez,
tam za vrati, pri svetem Petru.
Tam se dobiva, a prav?"
In nisem več poslušala o smrti.
Le še premišljevala. In čutila.
Nedoločno in močno.

In čez nekaj let poleti,
ko sem že skoraj pozabila,
prejmem kartico iz Cipra.
Na njej v starem zidu stara vrata,
priprta (kot da nekdo bi ravno vstopil),
pred vrati bohotno cvetoče rastlinje,
ki zakriva pot do njih.

In dvigne svojo glavo spomin,
z mislimi in občutji,
nedoločnimi in močnimi,
prav takimi kot takrat.

SPRAŠUJEM TE

Sprašujem te, po vrsti, prav po šolsko.

Kdo ali kaj tiči v tvojih mislih,
da tolikokrat gubaš čelo?
Koga ali česa se spominjaš ponoči,
da v sanjah škripaš z zobmi?
Komu ali čemu se zaupaš,
da nikoli ne izvem tvojih bolečin?
Koga ali kaj potrebuješ,
da si boš upal začeti čutiti?
Pri kom ali pri čem se je zapletlo,
da si se obdal z nepredirno opno?
S kom ali s čim naj ti pomagam,
da prebiješ nevidnii oklep?

Boš kdaj odgovoril?

PREBUJENJE

Zbudila sem se iz realnosti v sanje.

Vse je bilo tam:
mavrica,
sonce in veter in potok,
jasa in rosa in jaz bosa,
zaprte oči in žarki na licu.
Se mavrica zgane in me objame
kot cvetna čaša v njej skrito čebelo.
A jaz sem le stala – brez misli – in zdelo
se je, kot da lebdim.

In potlej zaspim,
zaspim nazaj v megleno jutro.

VEČER

V sobi mrak in mir
V kotu beli tulipani
Na mizi bele sveče
Zunaj bela luna
V glavi bela misel
In le še vonj po džezu
Širi se v koncentričnih krogih
(Ja, natanko tako, kot če vržeš
divjo misel v mirno gladino,
kjer se shladi in potlej potone)
Tiktakanje ure in bitje srca
Kaj je glasnejše?

V ozadju izštevanka bele marjetke:
vem, ne vem, vem, ne vem ...
Vem.

SANJE V SANJAH

Včasih sanjam, da sanjam.

Zbudim se in si mislim: Seveda, bile so le sanje ... Oblaki niso iz sladkorne pene in morje pred leseno hiško na obali tropskega otoka ne diši po španskem bezgu. Potem počasi vstanem, stopim v mehke prosojne copatke z metulji in odletim v zavetje svetega hrasta. In spet se zbudim in zopet si mislim: Seveda, bile so le sanje ... Copatki z metulji ne znajo leteti in sveti hrast ne raste tu v bližini.

Kako naj vem, da sem budna zdaj?

Nekega dne bodo moje sanje neskončne kot tista podoba v stenskih zrcalih, ki si stojijo nasproti. In ne bom se več zbudila v navaden svet.

STVARSTVO

Ležim na terasi pravljične hiše.
Tu je svet drug in vse je drugače.
Le sonce je isto.
Z nevidnimi prsti božam mu žarke,
naberem jih v šop in si ga podarim.

Mirno ležim pod veliko modrino,
ko v zraku zagledam niti stvarjenja:
nežno valujejo, dolge in svetle,
kot zlati lasje vodnih vil med plesanjem,
ki češe jih miren mogočen tok reke.
Prepletajo se, ne da bi se zapletli,
po njih poplesavajo drobni vrtinci.
Gledam in gledam, a ko pomislim,
izginejo oni, izginejo niti.

Zdaj te razumem:
trenutek je edina večnost.

OCEANS APART

Mislim, to je res neverjetno. Danes, ko se je moj dragi informatik zjutraj zbudil in me videl za mizo pisati, je retorično vprašal: "A kar s svinčnikom pišeš?"

ORLU

Le kaj se zgodi,
da se svet pred mojim oknom,
čisto vsakdanje lep,
spremeni v neizrekljivo lepoto?

V jati oblakov levo od sonca
vidim snežene vrhove očakov,
zakrite le tu in tam s kosmi oblakov.
In tisti na desni strani daljave
so kot zasipi puščavskega peska
v neskončni ravnini saharske planjave.
In v tanki zavesi – iz meglé ali misli? –
zastrti prek sonca, je mavričen krog.
Tam na obzorju pa, tik nad hribovjem,
vleče se črta kot meja z vodovjem.

O, orel! Od kod?
Kaj mi sporočaš?
Krožiš nad mano mirno in tiho.
Komaj kdaj zamahneš s krili.
Naj ti sledim brez straha in dvoma
tja v višave ptičjega doma?
Kaj bom tam našla?
Neskončno globino?
Lahkotno vedrino?
Mirno modrino?
Morda modrost?

Še nekaj trnutkov,
potlej odide.
In svet je spet
samo vsakdanje lep.

UGANKA

Rojeva jih globina.
Hrani bolečina.
Skriva jih črnina.
Razkrije sila.
Kaj so to?

Namig: So nekaj med luno, mavrico in roso.
Ni jih dobro metati svinjam.
In niso samo v školjkah.

DANES HOČEM VEČ

Ne morem si pomagati, vendar še vedno dvomim.
Ampak hočem verjeti! Tako kot takrat, ko mi je bil krožnik dobrot na mizi zadosten dokaz, da sveti Miklavž resnično obstaja.
Hočem čutiti! Tako kot takrat, ko je bilo dovolj že samo to, da sem vedela, da si na varnem in blizu.
Hočem povezavo! Tisto pravo. Tako kot takrat, ko sem dala v usta žličko smetane s kakava in je Eva vedela že isti hip, da so se mi zgodile Proustove magdalenice.
Hočem polnost, popolnost! Tako kot takrat, ko sem sedela sama v miru in začutila, da je vse prav, da je vse tako, kot mora biti.

VOZI ME VLAK V DALJAVE

Majhni užitki. Vožnja z vlakom. Obožujem občutek, da se premika svet, jaz pa samo sem, opazujem, uživam. Želim si to zapisati. Najdem na pol popisan list. A nimam svinčnika. Prosim kontrolorja, ki končno pride mimo, če mi ga lahko posodi. Samo do Ljubljane, potem mu ga vrnem, pravim. Da mi svoj svinčnik. Kmalu mi prinese minco (le kje jo je našel), ker vidi, da ne mislim narediti samo zaznamka. Naj jo obdržim, mi pravi. Ker kuli je služben in ga potrebuje.
Minca piše le na pol. A dovolj, da vidim brati.
Iz pogleda mi uhaja sočno zeleno majsko mladičje. Bujne bele breze. Lepo mi je. Spokojno. Le rezek pisk vsake toliko časa me zbode v ušesa kot igla v veno in me spomni, zdrami. Ampak samo za hip, ker že naslednji trenutek se vse umiri. Zaplavam. Plavam. Svet zunaj beži. Kar je, beži. Le moj mali svet ostaja, nežno me zibajoč.
Deklica na balkonu maha vlaku. Upa, da jo bo tokrat kdo opazil. Pomaham ji nazaj. Zagleda me. Vidim, kako se ji po obrazu razleze nasmeh. Velik, nalezljiv nasmeh. Polepšali sva si dan, ni dvoma.
Spet breze. In majhna čreda ovc. Vmes tri črne. Ja, vedno več nas je. To je dobro. In nobenega pastirja. Samo žica. Okrog in okrog. Pa spet zelenje.
Še več zelenja.
Verde viento, verdes ramas ...
Ljubljana. Konec. The end.
Hvala.

Whatever

Maybe I've changed.
But maybe you've never really known me.
It doesn't really matter – as long as you love me.

* * *

Zunaj sije sonce. Telovadila sem. Jedla. Bila nekaj minut zunaj na hladnem svežem zraku. In zdaj pijem turško kavo. Pa nič ne pomaga. Še vedno se ne morem zbuditi. Kot da sem zataknjena v svetu med sanjami in (tako imenovano) realnostjo. Pa ni slab ta občutek, samo nenavaden. In ni ravno primeren za delo. Nekako imam občutek, da prespati dan ne bi pomagalo, čeprav se sliši mamljivo.
In, kar je tudi čudno, zelo težko se privajam na sončno svetlobo (pa sem navajena na sonce, saj tu sije skoraj vsak dan). Mežikam, kot bi prvič odprla oči, ki se mi kar naprej nekoliko solzijo. Weird ... Vse se zdi nekoliko odmaknjeno. Kot da na svet gledam z neko nerazložljivo distanco. Kot da sem tu samo z delom sebe. Tak filing sem nekajkrat že doživela, kakih trikrat, petkrat, ampak vedno samo za kratek čas. Danes pa traja že par ur.
Bom videla, kaj bo iz tega.

eXistenCe

There is nowhere to evade from life
Since you are life and you cannot escape from yourself
And when you think you die a different life begins
No way out from the swirl of life
Since there's nothing but the swirl
With thousands of worlds and feelings and sounds
Projected within and without
Think you are yours?
Just an illusion
Only as along as you are black and white
When you are just white you are the big white
What we all are
When you are just black it is the big black
What every thing is

NOVA KEMIJA

čezmešaščrnoinbelonastanejosivine.teorija.
čezmešašbitinničnastaneneskončnooblikinodtenkovvsehbarv.življenje.

MOLITEV

Vse svoje delo vračam zemlji.
Naj zgnije, kar je nepomembno,
in vzklije, kar je rodovitno.

Vsa svoja čustva podarjam morju.
Naj temna razbije v tisočih valih
in svetla preobrazi v bisere.

Vse svoje misli pošiljam soncu.
Naj se v njem upepelijo
ali spremenijo v sončne žarke.

Vsa svoja dejanja spuščam v veter.
Naj razprši, kar nič ne koristi,
in nese daleč, kar je v pomoč.

Vso sebe poklanjam duhu. Ljubezni.
Večni. Vseobsegajoči. Edini.
Amen.

* * *

vredna vsakega padca
vsakega poteptanega poskusa
vsake solze
vsake neprespane noči
vsake srčne bolečine
edina za katero je vredno
potrpeti vse
ker je neprecenljiva
in ker se cenim

worth of every fall
every suppressed try
every tear
every sleepless night
every heartache
the only one worth of every
single moment of suffering
because it is priceless
and because i am worth it

DOMOV